Intervju s Simono Škrabec, prejemnico Lavrinove diplome
Foto: J. M. Muñoz, 2019
»Pomembno se mi zdi, da se naša literatura ne trži kot eksotika, ampak da skuša biti enakovreden sogovornik.«
Simona Škrabec živi v Barceloni, a je njena duhovna domovina veliko širša. S svojimi besedili in prevodi je stalno prisotna vsaj v slovenski in katalonski literaturi, pa tudi v španski in nemški kulturi, dejavna je tudi v širšem mednarodnem prostoru. Od leta 2014 do letošnjega novembra je bila tudi predsednica Odbora za prevajanje in jezikovne pravice Mednarodnega PEN-a. Za njeno sistematično in večplastno predstavljanje slovenske literature in literature v Kataloniji, pa tudi v širšem prostoru, ji je Društvo slovenskih književnih prevajalcev letos podelilo Lavrinovo diplomo.
DSKP: Prevajaš v katalonščino in španščino, pišeš tudi eseje in znanstvene monografije, da bi v kontekstu predstavila slovensko književnost. Koliko je slovenska književnost sploh znana na Iberskem polotoku?
Škrabec: Vprašanje je seveda, kaj si predstavljamo pod tem, da je neka književnost znana. Slovenija je z neodvisnostjo in tudi z vstopom v EU postala vsaj pikica na zemljevidu in večina ljudi ima vsaj predstavo o tem, da obstaja. Ko sem prišla v Španijo leta 1989, je bila neprepoznavnost res velika, sčasoma se je to zelo izboljšalo. Ampak tukaj književnost v glavnem nima neke osrednje vloge v družbi, tako da literarne reči obstajajo nekje na robu, razen seveda avtorjev, ki so del medijske in knjigotrške industrije. V Španiji so poznavalci književnosti hkrati tudi ljubitelji književnosti. To je manjšim književnostim, kot je slovenska, seveda v korist. Kdor res bere knjige, ima vsaj kako referenco o naših avtorjih, ki so bili v teh tridesetih letih prevedeni.
DSKP: Kateri avtorji so naleteli na dober odziv, kaj zanima bralce, zakaj?
Škrabec: Iberski polotok kulturno ni dovolj povezan, da bi ga bilo mogoče gledati kot enotni prostor, v katerem se pretakajo informacije iz enega jezika v drugega. V Španiji so zapreke visoke med samimi jeziki, pa tudi znotraj le-teh. Zato je tudi precej nesmiselno metati v isti koš prevode v španščino, če izidejo v Južni Ameriki. Te izdaje bodo le težko kdaj prišle nazaj v Evropo. V Španiji pa ima založniška mreža v glavnem dobro distribucijo in tudi dostop do specializiranih medijev. Madrid in Barcelona sta motor vsega tega, ampak tudi objava v mali založbi kjerkoli bolj na obrobju lahko še vedno pomeni vidljivost. Antologija Šalamunove poezije, ki jo je leta 1999 prevedel J. P. Fajdiga, je bila opažena, čeprav je izšla v Valencii, pri založbi Visor. Kogar poezija res zanima, ve zanjo, lahko jo poišče. Podobno lahko rečemo za mnoge prevode Xavija Farréja, ki krožijo, čeprav niso vidni v izložbah knjigarn. Prevodi se nalagajo počasi, plast za plastjo in drug drugemu pomagajo k prepoznavnosti. Tržno najuspešnejša knjiga je seveda Bartolov Alamut, ki je doživel po letu 1989 okrog deset novih izdaj pri različnih založbah, ampak bralcev te uspešnice ne zanima kaj dosti, da je avtor tržaški Slovenec in zakaj je to pomembno.
DSKP: Kaj pa od tvojih prevodov?
Škrabec: Odlično je bil sprejet Vojnović s svojo Jugoslavijo; založba, pri kateri je izšel, je zelo prodorna, hkrati pa je knjiga nekakšen odgovor na vprašanja, ki si jih tu marsikdo zastavlja. Nasprotno pa z Jančarjem nikakor nisem uspela pridobiti pozornosti širšega kroga bralcev, ne v katalonščini ne v španščini. Zakaj? Avtor lomi ustaljene predstave in ga nimajo kam uvrstiti, zato je to za večino najbrž prenaporno čtivo. Hkrati pa je ravno Jančarju uspelo zgraditi res lepo, celo prijateljsko vez z Jaumejem Cabréjem. V slovenščini imamo že štiri njegove knjige, a ko je prvič prišel na gostovanje v Ljubljano, je bilo to za Cabréja eno prvih gostovanj v tujini.
Še posebej sem ponosna, da mi je uspelo prenesti iz enega jezika v drugega tako izjemne avtorje. Pomembno se mi zdi, da se naša literatura ne trži kot eksotika, ampak da skuša biti enakovreden sogovornik, da slovenski avtorji in tudi esejisti postanejo preprosto del nenehnega pretakanja mnenj in literarnega čtiva. Prepoznavnosti ne bomo dosegli kot blagovna znamka, temveč le, če bo naša literatura sploh imela kaj povedati. Glede tega se mi zdi posebej pomembno izpostaviti Borisa Pahorja. Mislim, da bo njegov opus v prihodnosti še naprej vzbujal zanimanje. V osrčje Španije njegova misel najbrž ne bo nikoli uspela prodreti, ampak za Katalonce je to izjemno pomemben sogovornik, ki jim pomaga razumeti njihovo lastno izpostavljenost in bolečino.
DSKP: Ali so katalonske, pa tudi španske založbe odprte za prevode iz slovenskega jezika?
Škrabec: Kot celota slovenska književnost seveda ne obstaja, nihče ne ve, kdo sta bila Prešeren (pa čeprav obstajajo prevodi) ali Cankar. V knjigarnah boste naše knjige morali iskati nekje med srednjeevropskimi avtorji, slovansko književnostjo, včasih ima kakšna prodajalna celo poličko z Balkanci, za samostojno in prepoznavno kategorijo pa slovenskih knjig v aktualnih prevodih ni dovolj.
V Španiji položaj ni ravno enostaven in tudi nikoli ne bo, ker je to monolitna dežela in zato institucionalno ne goji nobene posebne naklonjenosti do poznavanja malih literatur ali jezikov. Raznolikost sveta tukaj ni nekaj, kar bi bilo samo po sebi privlačno.
Določen del Kataloncev je seveda Sloveniji zelo naklonjen zaradi političnega zgleda, ampak na literaturo ima to kaj malo vpliva. Tudi dnevna politika prispeva k temu, da mali narodi Evrope drug o drugem sploh kaj vemo. Neposredna komunikacija od ene periferije do druge, ne da bi sploh šli skozi kakšno središče, je eno osrednjih vprašanj današnje literarne vede na svetovni ravni. Mene to vprašanje zelo zanima, ne samo glede Slovenije in Katalonije, temveč nasploh. Kaj je treba storiti za dobro kapilarno razvejanost svetovnega literarnega sistema? Od odgovora je odvisen bodoči razvoj književnosti, da bo literatura lahko ostala zavezana bistvenim vprašanjem človeštva in ne bo postala samo komercialni izdelek.
DSKP: Ali tvoje prevode pregleda še lektor oz. urednik pri založbi? Kakšno tradicijo imajo v Španiji – gre le za jezikovni pregled ali tudi skrajšanje besedila, kot to počnejo nemški ali ameriški uredniki?
Škrabec: S katalonskimi založbami imam zelo pozitivno izkušnjo glede tega, brez izjeme je šlo vedno za zelo občutljiv pristop k literarnemu delu in vedno sem imela lahko pri prevodu zadnjo besedo, pogosto so knjige izšle tudi vsaj s kratkim epilogom, nekatere pa imajo res prave študije, kakor Pahorjeva Grmada v pristanu, ki je prišla v knjigarne letos oktobra. S španskimi prevodi pa ni šlo vedno tako gladko. Jančarjevo Zvenenje v glavi je bilo natisnjeno brez vsakega jezikovnega pregleda, založnik me ni obvestil niti o tem, da je knjiga že v prodaji, zapletlo pa se je celo pri izplačilu honorarja, čeprav je založba imela evropsko subvencijo. Očitno jim je šlo le za to, da natisnejo kaj eksotičnega in poberejo temu namenjen denar. Še huje je bilo z Vojnovićem. Pritisk je bil tako močan, da sem se odločila, da z založbo ne sodelujem več. V njegovem romanu, na primer, si junak kupi v kiosku burek in prodajalec ga vpraša, če bi zraven jogurt. To so popravili v vprašanje, če bi želel jogurtovo omako, ker si pač Španci ne znajo predstavljati, da jogurt lahko piješ … Popravki so bili precej nasilno prisvajanje vsega neznanega, nenavadnega ali neprimernega. Močno sem se borila za to, da je zgodba ostala zvesta sama sebi, ampak je bilo vseeno prilagajanja in spreminjanja preveč, da bi še kdaj pristala na kaj podobnega. Takšno načrtno spreminjanje vsega tujega v omiljeno, lažje sprejemljivo različico je zame popolnoma nesprejemljivo.