Saša Pavček: »Polno živeti v svetu igralske umetnosti«
Dramska igralka Saša Pavček, prvakinja SNG Drama Ljubljana in do nedavnega profesorica na AGRFT v Ljubljani, nagrajenka Prešernovega sklada, prejemnica Borštnikovega prstana, vesne in Župančičeve nagrade, je odru in lepi besedi zavezana, odkar sta jo v najstniških letih prevzeli gledališka umetnost in energija, ki vzplamti med igralci in občinstvom. Z njo smo se pogovarjali ob njenem novem delu s pomenljivim naslovom Živi ogenj gledališča, ki povezuje eseje o gledališču, kulturi in umetniški besedi z avtobiografskimi zapisi, spomini na gledališče, na smeh in jok, ter na gledališčnike, ki jih je občudovala in jih še občuduje.
Saša Pavček
Živi ogenj gledališča
Mladinska knjiga, 2022, pt. v., 324 str., 32,99 €, JAK
Bukla: Kako se vam obdobje korone, ko je nastajal Živi ogenj gledališča, kaže v pogledu nazaj?
Pavček: Gledališki stroj je nekakšen perpetuum mobile, ki pa ne deluje samodejno, poganja ga živa energija ustvarjalcev in vseh v zaodrju. Ta stroj se nikoli ne sme ustaviti – »the show must go on« – ne glede na težave, bolezen in smrt. Toda korona je v to stoletja delujoče kolesje postavila železno špriklo in stroj se je na silo ustavil. Bil je šok, za mnoge, zlasti samozaposlene v kulturi velika stiska, a za vse nas tudi idealen čas, da tega dogodka ne sprejmemo kot konec ustvarjalnosti. Da ne postanemo nemočne žrtve okoliščin, marveč da zajamemo zrak, vdihnemo v tišini, ki je tudi v dramatiki poglavitni del suspenza.
Vsaj za hip smo si oddahnili od nenehnega hitenja z vaje na predstavo, od stresa, napetosti, nihanja adrenalina. Priznati smo si morali, da hlastanje po doseganju norme ni v prid ustvarjalnemu, živemu gledališču. Še zlasti ne delanje kljukic za birokrate ob opravljenih obveznostih. Mnogokrat smo namreč bili le neumorni izvrševalci, dobro delujoči strojčki v kolesju produkcije. Gledališče pa ni tovarna in ne industrija! Gledališče je živ organizem, ki daje ljudem duhovno hrano, njegova glavna vsebina pa je človeško srce.
Na nas samih je bilo, ali bomo našli novo ustvarjalno možnost, da ohranimo stik s publiko, ohranjamo svoja telesa in um v kondiciji in živosti. Na srečo nismo zaspali in se zaprli vase. V ljubljanski Drami smo zvočno posneli knjižnico slovenske moderne, ustvarili mnogo avdio posnetkov za ranljive skupine, za domove za ostarele, za vse osamljene in vse, ki radi poslušajo umetniško besedo in si želijo spočiti oči od nenehnega buljenja v ekran. Nastalo je tudi veliko video posnetkov, ansambel je vadil naprej in predstave smo prenašali po spletu. Igrali smo jih v živo na odru, pred kamerami. Čuden hibrid je nastal, a za gledališče je poglaviten živ stik z občinstvom. Ujetost igralcev v kvadratke ekrana je bila kletka, ne svoboda. Bil je pa tudi čas za izjemno priložnost, da bi v sodelovanju s filmarji naredili nekaj novega, vrhunskega, a se je izkazalo, da je bilo takih posrečenih premier bolj malo. Vedno je zmanjkovalo časa, da bi gledališko predstavo adaptirali za drug medij, ni bilo denarja in ne močnejše volje odločevalcev. Predvsem pa v tem času ni bilo živega pretoka energij med nami in publiko.
Bukla: V spominih sestavljate mozaik izkušenj, ki so vas formirale kot igralko, pesnico, dramatičarko, esejistko in pisateljico. Kaj povezuje področja vašega ustvarjanja?
Pavček: Ljudje. Vsi, s katerimi sem imela priložnost in čast delati, vsi, ki so iskreno in z vsem svojim talentom ter predanim delom, zlasti pa z občutljivim srcem ustvarjali 40 let slovenskega gledališča. Zame je bil to velik privilegij, saj sem spoznala toliko genijev in še več različnih značajev! Ta knjiga je zahvala tem ljudem, bili so in še ostajajo moj navdih.
Bukla: Sistem vzgoje in izobraževanja je bil za vas trda preizkušnja. Bi bilo sedaj drugače?
Pavček: Na srečo se je v 55 letih šolski sistem spremenil in zdaj so tudi dislektiki deležni več razumevanja, morda pa še premalo. Iskanje rešitev izven linearnega, vnaprej določenega sistema je še vedno prisotno, kot vidim, in prav ta ozkost lahko zaduši introvertnega in intuitivnega otroka, ki mu je prirojeno drugačno dojemanje in razmišljanje.
Bistveno pa je, da smo v času mojega, zame zelo napornega šolanja kot razred delovali skupno. Med seboj smo si z veseljem pomagali, se skupaj učili, si dvigovali samozavest, delili znanje in zvezke, si delali plonk listke in se pri tem naučili izvleči bistvo. Vse to je bilo vedno prežeto s smehom, skupnimi doživetji, druženjem in spodbujanjem. Neusmiljeno tekmovanje in grebenje za točkami ter piflanje informacij ni bilo v ospredju, tudi pretiranega individualizma ni bilo. Razlike med nami v osebnostih so bile in so bile dobrodošle, ni pa bilo velikih socialnih razlik, niti zavisti, ljubosumja, ki izvirata iz vsiljene tekmovalnosti in izkrivljenih vrednot.
Bukla: Nizate pa tudi spominske utrinke o izjemnih gledališčnikih, ki jih še posebno občudujete ali ste jih še posebno občudovali. Kaj jim je skupno?
Pavček: Posebna občutljivost, nadarjenost, želja po ustvarjanju dobre predstave. In predvsem ljubezen do gledališča, igre, jezika … V veliko veselje in navdih mi je bilo, da sem lahko pisala o šestnajstih umetnikih, ki jih, vsakega na svoj način, občudujem. Oblikovali so slovensko gledališče, radio in film, zato sem čutila, da si zaslužijo moj ponižni poklon preko besede, nekakšen drugi aplavz. Za vse, kar so mi dali, kar so dali vsem nam, ki smo imeli priložnost, da smo jih lahko gledali ali poslušali. Za tiste, ki so mladi in v živo niso imeli možnosti, da bi gledali na odru npr. Dušo Počkaj ali Poldeta Bibiča, pa so vsi ti portreti kot droben kamenček, da vsaj malo začutijo del umetniških osebnosti naših velikih ustvarjalcev.
Bukla: Kot univerzitetna profesorica ste blizu generacijam mladih gledaliških ustvarjalcev. Ocenjujete, da je gledališče v novem vzponu, ali ustvarjalni ogenj v novih generacijah še živo plameni, je še živa strastna pripadnost odru?
Pavček: Petnajst let sem bila profesorica umetniške besede na AGRFT, pred tem sem več let delala kot pedagoginja na različnih gledaliških šolah, tudi šoli Lutkovnega gledališča Ljubljana. Vsi mladi, ki sem jih v tem času spoznala, so bili nadarjeni, željni ustvarjanja in polni življenja. So izvorna živost, ki hoče biti videna, slišana. Želi polno živeti v svetu igralske umetnosti, želi si raziskovati, nastopati, sodelovati, žareti. To je plemenita in srčna energija, ki ji mora pedagog samo dati varen prostor in jo malce usmeriti, da se razplamti.
Stiske, ki jih mlad človek doživlja, so lahko preoblikovali v igri, recitaciji ali improvizaciji. Mislim, da jim je to dalo samozaupanje in vero v lastno ustvarjalnost. Vsi so imeli svoje specifične darove in vsak med njimi je bil zase svet. Kako se naj ne bi razcvetele tudi njihove sanje?!
Hvaležna sem, da sem lahko med njimi preživela toliko časa, se od njih tudi učila. Velikokrat so mi osmislili življenje in delo, ko so me spontano spustili v svoje duše, in samo občudovala sem lahko njihove različne poglede, občutenja, odzivanja njihovih teles in glasov, se čudila nad sijajnimi idejami. To so bogati ljudje in ni me strah, da bi gledališče stagniralo. Če je gledališče v novem vzponu, bo pokazal čas, če se že ne kaže vsak večer na odru. Čas korone je bil idealen za razmislek, kam in kako dalje. Predvsem pa za občutenje svoje lastne notranje energije, kam nas ta spontano vodi. Tam je navadno več resnice in lepote kot v vsem intelektualnem ciljanju na »pravo« stvar.