Intervju: Sašo Dolenc, urednik Kvarkadabre, docent na FF in avtor dveh novih knjig
Če je v Sloveniji v preteklih letih primanjkovalo mladih sil na področju kake veje publicistike, potem je bilo to na področju poljudnega leposlovja. Vrzel pa je v zadnjem času začel lepo zapolnjevati fizik in filozof Sašo Dolenc, ki je tako prek zbornikov v režiji spletnega časopisa Kvarkadabra kot tudi v okviru samostojnih projektov začel med ljudi sistematično širiti znanje o naravoslovnih vedah. V kratkem času sta izšli knjigi, povezani z njegovim imenom, zato smo se z njim o vsem skupaj tudi pogovorili in ga povprašali o njegovih prihodnjih načrtih.
Bukla: Najprej malo za hec: si urednik Kvarkadabre, časopisa za tolmačenje znanosti, ki obratuje na spletu. A vendar se zadnje čase vse bolj pojavljaš v »hard copy«, torej fizični obliki, bodisi v zborniku Zakaj je nebo modro? izpred dobrih dveh let, zapisih v Poletu in sedaj še v samostojni knjigi. Ali splet ni dovolj prepričljiv? Ali je treba na koncu objaviti na papirju, da res šteje, da res ostane?
Sašo Dolenc: Čeprav ima naša spletna stran www.kvarkadabra.net v poprečju okoli 2000 obiskovalcev na dan, je doseg potencialnih bralcev pri objavi sestavka v časopisu ali splošni reviji vseeno še zmeraj bistveno večji. Prav tako je branje natisnjenega besedila za poprečnega bralca občutno bolj prijazno kot branje z ekrana. Je pa res, da živijo besedila, objavljena na internetu, neko povsem svoje življenje, ki je bistveno drugačno od tistega v revijah in knjigah. Že pri naši prvi knjigi Zakaj je nebo modro?, ki je bila že nekajkrat ponatisnjena, smo s kolegi pri Kvarkadabri ugotovili, da hkratna objava besedila na internetu prodaji knjige prej koristi kot škoduje. Vsa besedila, objavljena v tej knjigi, so bila namreč prej že vrsto let dostopna na naši spletni strani, ob pripravi za tisk pa smo jih le malo preuredili, a so v knjigi zaživela povsem na novo. Podobno velja tudi za druge knjige. Sestavek o cunamiju ali gripi lahko postane na internetu v nekem trenutku zelo bran, čeprav morda v knjigi sploh ne pride v ospredje. Internet je namreč predvsem zaloga hitro dostopnih informacij, kjer besedila praviloma le preletimo in poiščemo ključne informacije, ni pa običajno, da bi na računalniškem ekranu prebirali daljše sestavke ali cele knjige. Obsežnejša besedila z interneta si lahko sicer natisnemo na tiskalnik, a tako dobimo le kup potiskanih listov. Lepo oblikovana in kakovostno narejena knjiga se zaenkrat še ne more primerjati z elektronskimi različicami besedil. Za bolj poglobljeno in dolgotrajnejše branje je knjiga, ki jo lahko kadar koli vzameš v roke, tudi ko računalnika ni v bližini, nenadomestljiva.
Bukla: Kako to, da si se odločil za razkrivanje skritih zgodb, ki v vsakdanjem življenju ležijo na plečih naravoslovja? Idealna kombinacija narave in filozofije? Kaj je po tvojem mnenju rdeča nit večinoma naravoslovnih zgodb v tvoji knjigi Darwinova nevarna ideja in druge zgodbe o vesoljih, ljudeh in molekulah?
Sašo Dolenc: Pišem predvsem o zgodbah, ki me najbolj pritegnejo. Če za neko tematiko še sebe ne morem navdušiti, potem je še toliko manj verjetno, da bi uspel prepričati bralce. Osrednji kriterij je tako povsem subjektiven: zgodba me mora najprej navdušiti, le tako jo lahko prepričljivo prenesem bralcem. Drugo pomembno načelo, ki sem si ga zadal, je, da poskušam v sestavkih čim bolj jasno, razločno in preprosto predstaviti bistvo obravnavane teme. Tudi če gre za zelo zapleteno znanstveno teorijo, poskušam enostavno povedati vsaj toliko, da si lahko vsak bralec, tudi če nima nobenega predznanja, ustvari osnovno predstavo, za kaj gre. Uporabljati poskušam čim bolj preproste in vsem znane analogije. Zelo me zanimajo tudi konkretno zgodovinsko okolje in ideje, ki so bile v zraku, ko je prišlo do znanstvenega odkritja. Prav prepletanje usod posameznikov z razvojem znanosti je po navadi najbolj zanimivo.
Bukla: Pravkar je izšlo tudi nekakšno nadaljevanje zbornika Zakaj je nebo modro?, in sicer knjiga Kvarkadabra gre v kino. Lahko poveš kaj več o tem projektu?
Sašo Dolenc: Pri Kvarkadabri smo že od svoje ustanovitve pred nekaj manj kot desetletjem trdno prepričani, da resna znanost in zabava nista dve oddaljeni skrajnosti, katerih presek je prazna množica. Prav nasprotno. Najbolje se počutimo prav v tem preseku znanosti in popkulture. V knjigi Kvarkadabra gre v kino smo združili dve vrsti člankov o znanosti in filmih. V prvem sklopu, ki smo ga poimenovali \"Filmi pod mikroskopom\", skozi oči naravoslovcev podrobno seciramo posamezne filme in pojasnjujemo znanost, ki se skriva v zgodbah in filmskih prizorih. V drugem sklopu sestavkov pa so filmi praviloma le iztočnice za najrazličnejša razmišljanja o znanosti in znanstvenikih, ki so se nam porodila v glavah, ko smo zapuščali kinodvorane in smo bili še močno pod vtisom filmskih prizorov. Če je bila prva Kvarkadabrina knjiga predvsem fizikalno-astronomska, pokriva ta druga filmska obsežno tudi druga področja znanosti, kot so kemija, medicina, farmacija, biologija, geologija, meteorologija in podobno.
Bukla: Pri nas nekaj založb izdaja knjige z naravoslovnega področja (Učila, Mladinska knjiga, tudi Modrijan), a vseeno se vsaj meni zdi, da se naravoslovna publicistika pri nas kljub svoji nedvomni zanimivosti do širše publike ne prebije. Kaj bi bilo po tvojem treba še narediti za njeno večjo prepoznavnost? Ali pa gre za vnaprej zgubljeno igro, saj večino ljudi z naravoslovnim branjem zaključi ob koncu svojega šolanja?
Sašo Dolenc: Zdi se mi, da se stanje na tem področju počasi izboljšuje. Čarobnih receptov seveda ni, gotovo pa bi pomagalo, če bi bila znanost v večji meri navzoča v medijih. Zelo koristna bi bila, recimo, dobra redna televizijska oddaja, ki bi znala širiti navdušenje za znanost. V ljudeh je treba namreč najprej vzbuditi zanimanje. To je ključno.
Bukla: Nekako vštric s tujino smo lani dobili prevod Brysona Kratka zgodovina skoraj vsega in tudi knjige Tkanina vesolja Briana Greena. Kateri avtorji in naslovi bi po tvojem še zaslužili prevod v slovenščino?
Sašo Dolenc: Gotovo nam manjka še veliko klasikov s področja naravoslovja, kot je npr. fizik Richard Feynman, od katerega nimamo v slovenščini še ničesar. Prav tako bi bila zelo dobrodošla še katera od mnogih knjig izpod peresa Stepena J. Goulda. Opažam, da imamo prevedenih že kar veliko knjig, ki pokrivajo področje sodobne fizike in astronomije, bistveno manj pa je knjig s področja sodobnih bioloških in medicinskih znanosti. Ključna odkritja se danes dogajajo na področju znanosti živega sveta, tako da je skorajda nujno, da dobimo v prevodu tudi kaj s tega področja. Prav tako je povsem zanemarjeno zelo zanimivo področje raziskovanja delovanja možganov, kjer znanost zelo hitro napreduje. Do dobrih naslovov, ki so vredni prevoda, lahko pridemo hitro, če malo pobrskamo po internetu in pogledamo recenzije v revijah s področja naravoslovja.
Bukla: Lahko poveš še kaj o svojih prihodnjih projektih?
Sašo Dolenc: Pripravljam dve novi knjigi. V prvi, ki bo namenjena širšemu krogu bralcev, bom obravnaval prepletanje znanstvenih in filozofskih idej skozi zgodovino od antike do danes. Druga pa je zastavljena kot bolj poglobljena filozofska študija pojmov časa, narave in znanosti. Težava je le, da se samo s pisanjem knjig in člankov, tudi če te naletijo na zelo dober sprejem pri bralcih, pri nas ne da preživeti. Zelo žalostno je namreč, da je Univerza trenutno do nas mladih zelo negativno nastrojena, saj poskuša varčevati tako, da nam ponuja le slabo plačano honorarno delo – seveda z istimi zadolžitvami, kot jih imajo polno zaposleni učitelji, a za bistvo slabše plačilo brez kakršnih koli plačanih socialnih prispevkov. Upam, da to stanje ne bo trajalo dolgo.