Sebastijan Pregelj: »Mogoče kakšne stvari preko literature lažje razumemo in sprejmemo.«
Sebastijan Pregelj ustvarja literaturo tako za odrasle kot tudi za otroke. Zgodovinar po izobrazbi nas v svojih delih rad popelje v preteklost, pa naj bo ta prikazana fantazijsko ali realistično. V svojem najnovejšem romanu Beli konjiček nam skozi pripoved stoletne gospe odstre čas pred drugo svetovno vojno in med njo. Prababica Marija svojemu pravnuku pripoveduje o tem, kako je preživela sredi izrednih razmer, in mu hkrati predaja močno etično sporočilo.
Sebastijan Pregelj
Beli konjiček
Goga, 2023, t. v., 306 str., 27,90 €, JAK
Bukla: V romanu Beli konjiček prisluhnemo pripovedi prababice pravnuku. Od kod navdih za njeno življenjsko zgodbo? Je tudi tu prisoten kakšen avtobiografski moment kot v prejšnjem romanu V Elvisovi sobi (2019)?
Pregelj: Pravzaprav je avtobiografskega podobno kot V Elvisovi sobi, pri čemer je tam šlo za junaka, ki je bil eden od glasov moje generacije, tokrat pa so osrednja nit pogovori, ki sem jih imel že pred leti s prababico, zadnja štiri leta pa z babico, ki ima 98 let. Njune pripovedi in izkušnje sem strnil in literariziral. Delno torej je avtobiografski, nekatere stvari so družinska zgodovina, druge niso, ampak to se mi pri pisanju ni zdelo pomembno, bolj sem želel ujeti spomine ljudi, ki so mi blizu in so dogodke, o katerih govori roman, doživeli, hkrati pa so med zadnjimi še živimi predstavniki svoje generacije.
Bukla: Ob podelitvi letošnje nagrade kresnik smo lahko slišali kritike, da slovenska literatura ne potrebuje več romanov o drugi svetovni vojni. Zakaj mislite, da je ta tematika še vedno pomembna?
Pregelj: Zato, ker Slovenci s tem delom svoje preteklosti nismo razčistili. SAZU je leta 2021 sicer sprejela izjavo o spravi, ki se mi zdi dobra in poštena osnova za naprej, a se o njej ni kaj dosti govorilo. Sam bi jo umestil na prvo stran učbenika za zgodovino. Zdi se mi, da je po skoraj osemdesetih letih skrajni čas, da se z našo preteklostjo, kakršna koli že je bila, naučimo živeti in jo sprejmemo takšno, kot je bila, in hkrati drug do drugega (p)ostanemo človeški. Če tega ne bomo naredili, bomo zastrupili naslednjo generacijo, menim pa, da so izzivi sodobnega sveta dovolj veliki, da lahko mladim prizanesemo vsaj z dejanji njihovih dedov in pradedov. Dokler tega poglavja zgodovine ne bomo zaprli, so romani o času druge svetovne vojne še kako aktualni.
Bukla: Spomin in spominjanje sta v ospredju tudi v vaših drugih romanih, kot sta Kronika pozabljenja (2014) in V Elvisovi sobi (2019). Kaj vas kot zgodovinarja, ki se navadno ukvarja z dejstvi, tako pritegne v nečem tako nezanesljivem, kot je spomin?
Pregelj: Ravno to me privlači. S svojimi spomini smo na zelo tankem ledu. Danes je lahko spomin takšen, jutri pa o isti zadevi popolnoma drugačen. Kot hranimo svoje spomine posamezniki, ima tudi skupnost svoj zgodovinski spomin. Zanimivo se mi zdi opazovati, česa se spominjamo kot posamezniki in kot skupnost, kaj je tisto, kar se nam zdi pomembno ohranjati, na koncu pa se mi zdi pomembno tudi tisto, kar pozabimo, odrinemo čez rob spomina, saj to pove o nas še dosti več od tistega, kar ohranjamo. Poleg tega literatura ne terja eksaktnosti kot zgodovinopisje, ampak lahko prikazuje čustva in različne nianse vsega, kar so ljudje doživljali v nekem času. To se nas lahko dotakne na drugačen način kot gola zgodovinska dejstva in mogoče kakšne stvari preko literature tudi lažje razumemo in sprejmemo.
Bukla: Kako je bilo pisati roman o obdobju zgodovine, ki še vedno tako razdvaja slovensko družbo in politiko? Ste imeli občutek, da morate biti pri pisanju pazljivi?
Pregelj: Ne, v bistvu mi je bilo dobro pisati o času, ki ga danes vidimo in razumemo kot črno-belega, v resnici pa je bilo – tako kot vedno – največ sivine. Ljudje so se odločali, kako ravnati, vsak dan, vsako uro, vsako minuto. Za razliko od tega trenutka so bile takratne odločitve lahko usodne. Kar me je najbolj zanimalo, je, kako tok zgodovine doživlja posameznik. Zgodovina je sestavljena iz drobcev vsakdana, ki se zlivajo v najrazličnejše zgodbe, na katere imamo nekaj vpliva, in iz velikih zgodovinskih trenutkov, ko se ti drobci postavijo v neko posebno konstelacijo in na katere imamo zelo malo vpliva, nanje večinoma nismo pripravljeni in jih pogosto v tistem trenutku ne dojemamo kot prelomnih. Zanima me, kako posameznik takrat ravna, kaj doživlja in na koncu tudi, kako iz vsega tega izide, pa ne glede tega, ali je zmagovalec ali poraženec, pač pa bolj glede tega, kaj je izkusil in kako je to zaznamovalo njegovo nadaljnje življenje.
Bukla: Prababica Marija je iz teh velikih dogodkov izšla kot zelo močna oseba z izrazito etično držo in zdaj to predaja pravnuku. Priča smo topli medgeneracijski povezanosti. Kaj lahko le-ta po vašem pomeni za posameznika in za družbo?
Pregelj: Stik med generacijami je še kako pomemben. Zdi se mi, da z leti zorimo in počasi postajamo manj zaletavi in naša dejanja bolj premišljena. Res je, da izgubljamo spontanost, po drugi strani pa smo se nekaj naučili iz dotedanjih izkušenj. Moji prednici, na kateri se naslanja pripoved, sta bili precej preprosti ženski, ampak obe sta z leti govorili manj in čedalje pametneje, pa sem prepričan, da sta bili kot mladi punci takšni, kot so vsa mlada dekleta – zgovorni, zaletavi, zaljubljeni, kdaj pa kdaj razočarani, morda jezikavi, no, tako si ju predstavljam. Potem sta, srečni, ker sta dočakali visoko starost, vse premislili, imeli sta čas, da sta se spravili z vsem, kar je bilo v življenju slabega in težkega, in življenje sprejeli takšno, kot je, brez grenkobe. Če se vrnem k vprašanju, mogoče to res ni popularno, ampak stare ljudi bi bilo dobro večkrat poslušati, in če bi se na nas preneslo nekaj njihove premišljenosti, nam ne bi škodilo.
Bukla: Je v nastajanju že kakšno novo delo?
Pregelj: Vedno nastaja kaj novega, a trenutno težko povem več. Še najbolj si upam napovedati naslednjo knjigo v otroški seriji Zgodbe vojvodine Kranjske. Drugi del, Zmaj nad mestom, izide zdaj jeseni, seveda pa že nastaja tretji del. Pri junakih Medu in Pujsiju se vedno kaj dogaja, to so kratke zgodbice in jih lahko pišem sproti, medtem ko sem pri pisanju za odrasle v fazi zlaganja fragmentov in ne vem, mogoče bo na koncu eno delo, mogoče bosta dve, morda en roman in ena zbirka kratke proze.