Pojdi na glavno vsebino
Brezplačna dostava za naročila nad 35 €
041 670 666(vsak delavnik 9h-16h)
0
Intervjuji Bukla plus

»V mojih mladih letih je bila knjiga na lestvici vrednot ljudi precej više, kot je danes.«

Samo Rugelj, foto: Wiki, Bukla 150, 11. 9. 2019

»V mojih mladih letih je bila knjiga na lestvici vrednot ljudi precej više, kot je danes.«

Slavko Pregl (kot lahko izveste v njegovi avtobiografiji Srajca srečnega človeka, tudi Pregelj in celo Preglau) je že veteran slovenske literarne scene, nosilec mnogih funkcij in nagrad ter avtor mnogih knjig. Avtobiografsko se je do sedaj že predstavil z založniško obarvanim delom S knjigo po svetu, sedaj pa je izpisal svojo pravo avtobiografijo, v kateri se je v zanj značilnem humorno sproščenem stilu sprehodil skozi svoje življenje. Ob izidu smo z njim opravili kratek pogovor, ki se je še najbolj sukal prav okoli knjig.

Bukla: V zadnjih letih je izšlo nekaj vaših knjig za odrasle, nazadnje sedaj še vaša avtobiografija. Kakšne so vaše izkušnje s pisanjem za starejše, glede na to, da ste večino svojega pisanja posvetili mlajšim bralcem?
Pregl: Mogoče bo kdo rekel, da sem se končno začel obnašati letom primerno. Tudi pisanje za starejše – tako ali tako pišem samo za otroke od 9. do 99. leta – mi je v veselje. Vse, kar sem doslej napisal, vsaj deloma temelji na osebni izkušnji, »odrasle zgodbe« tudi. Iz kritičnih razmer se vedno izvlečem s humorjem. Na nekem seminarju so teoretiki in bralci ugotovili, da je moj humor tak, da bralec šele čez tri minute bruhne v smeh. Tudi pri Srajci srečnega človeka, pisanju o sebi – h knjigi me je nagovoril Mitja Čander –, mi humor ni bil odveč.

Bukla: Leta 2009 ste nastopili kot prvi direktor JAK. Kje v zadnjem desetletju vidite največje spremembe v slovenski knjižni pokrajini? Katere poteze bi, če bi lahko začeli še enkrat, tokrat naredili drugače?
Pregl: Največja sprememba je zagotovo skrčenje založništva na polovico in s tem je povezanih preveč stvari, da bi jih lahko naštel: od državne brezbrižnosti do področja in prodora novih tehnologij ter angleščine, od sesut­ja slovenske grafične industrije do upada nakupovanja in branja knjig. Če bi lahko začel še enkrat, bi počel še enkrat to, kar smo na JAK počeli. Po začetnih težavah smo dobro zastavili delo, ustvarili obetavne rezultate, bili smo polni načrtov, potlej pa je država z ZUJF (Zakon o uravnoteženju javnih financ) in popolno odsotnostjo zdrave pameti poškodovala celotni lok od avtorjev do bralcev. Zgrešena doktrina varčevanja v javnem sektorju in pohlevno služenje navodilom iz tujine o privatizaciji sta celo državo, in tudi slovensko knjigo, pohabili za vrsto let.

Bukla: Kako bi orisali evolucijo slovenske knjižne pokrajine v zadnjih desetletjih s pozicije mladinskega pisatelja? Kakšna sta bila pomen in vrednost slovenske knjige takrat, ko ste začenjali pisati, in kakšna sta danes?
Pregl: Razvoj tega področja mi je v veselje. Za mlade bralce je knjižno otroštvo pri nas srečno, knjižna ponudba je ogromna. Priporočilni seznam dobrih knjig, ki ga že dolgo vrsto let pogumno objavlja Pionirska v KOŽ, med tisoč naslovi sicer pove, da jih je 500 zanič, a še vedno jih 500 ostane. Bralna značka, ki šteje 140.000 prostovoljnih bralk in bralcev, vsako leto pokloni vrhunsko slikanico (povabilo k branju) vsakemu prvošolčku v Sloveniji in zamejstvu (doslej skupaj že blizu pol milijona!), pa izvirno mladinsko literarno delo za nagrado dekletom in fantom, ki so v prostem času brali ves čas šolanja. Pri Društvu slovenskih pisateljev deluje mladinska sekcija; v Murski Soboti se na »Očesu besede« vsako leto srečujejo ustvarjalke in ustvarjalci za otroke in mladino; imamo strokovno revijo Otrok in knjiga; pojavila se je vrsta sijajnih mladih avtoric in avtorjev. To nas vseeno ne bi smelo uspavati. Šolske knjižnice žal nimajo (dovolj) denarja za nakup sodobne mladinske literature, na kakšni šoli gre več denarja za selotejp (za lepljenje obrabljenih knjig) kot za knjige.
V mojih mladih letih je bila knjiga na lestvici vrednot ljudi precej više, kot je danes. Tudi medijski odziv na mladinsko literaturo je bil večji.

Bukla: Kako so se, če so se, v tem času spremenili mladi bralci?
Pregl: Sam sem že dodobra prekrižaril vso Slovenijo in prelagam to prijet­no dolžnost na mlajše. Srečanja z mladimi bralci so mi bila vedno v veselje, saj sem jih videl od blizu, razbiral njihove radosti in žalosti, hrepenenja in razočaranja, soočal sem se z njihovo neobremenjeno odkritostjo. Seveda, v vseh teh letih so mnoge šole postale lepše in bolje opremljene, šolske malice boljše, šolske torbe pisane in težje, pa oblačila duhovitejša, ampak jaz ves čas videvam predvsem vesele obraze, iskrive poglede, kako izpod veselo skuštranih las letijo duhovita vprašanja, s katerimi se skušam spoprijemati … Z mojega zornega kota vsa leta srečujem enako vesele, bistre otroke! Srečanja z mladimi bralci so mi in mi tudi danes polnijo baterije; če sem se vračal zelo od daleč (koliko v Sloveniji – razen zaradi cest – sploh je zelo daleč?), nikoli nisem bil utrujen.

Bukla: Na katero svojo knjigo ste najbolj ponosni? Katera pa se vam zdi, da je najbolje preživela zob časa?
Pregl: Na vprašanje, ki sem ga na šolah dobil neštetokrat, sem izpraševalcu/-ki odgovoril, da je to tako, kot če bom jaz njega/njo, ko bo oče/mati kupa otrok vprašal, kateri mu/ji je najljubši. Vsaka po svoje: najprej prva knjiga, pa največkrat ponatisnjena knjiga, pa največkrat prevedena knjiga, pa nagrajena knjiga, pa knjiga z najvišjo naklado … Po cobissu se jih kar nekaj dobro drži, ne glede na leto nastanka; pet mojih knjig je doseglo skupno naklado več kot 20.000 izvodov (Geniji v kratkih hlačah in Odprava zelenega zmaja po sedem izdaj, Spričevalo, Srebro iz modre špilje in Geniji brez hlač po dve), Geniji brez hlač so bili prevedeni v pet jezikov. Z zobom časa sam ne morem tekmovati; kako bo z zobmi mojih bralcev, pa si ne upam napovedovati.

Bukla: V svoji knjižni karieri ste delali tako v Mladinski knjigi kot v lastni založbi, ki je morala po nekaj letih zapreti svoja vrata. Kako vidite prihodnost slovenskega knjižnega polja v kontekstu sedanjih razmerij na trgu?
Pregl: V kontekstu sedanjih razmerij na trgu oziroma v slovenskem bralskem prostoru dobre prihodnosti slovenskega knjižnega polja ne vidim. Za (ponovni) razcvet slovenske knjige so potrebne temeljite spremembe tako na področju javnega kot tudi zasebnega odnosa do knjige.

Bukla: Kako bi mlademu knjižnemu zagnancu sedaj svetovali, da se loti ustanavljanja založbe? Kaj naj izdaja, da bo lahko preživel na trgu?
Pregl: Najprej mora seveda usvojiti potrebna znanja; za začetek ne bi bilo slabo nekaj časa delati v kakšni založbi. In temeljno: vedeti mora, kaj želi, kaj je njegov cilj. Narediti in proda(ja)ti eno knjigo je ena zgodba, založba (s knjižnim programom) je druga zgodba. Prva je zabavna, druga je težja, a lepša.

Bukla: Kakšno je po vsem tem času vaše spoznanje o temeljnem odnosu Slovencev (tudi politike) o našem odnosu do kulture in knjige?
Pregl: Odgovoril bom z obrabljenim stavkom: knjigo in kulturo imamo ves čas na jeziku, a ta jezik pogosto ni v službi ne pameti ne žepa.

Bukla: Lahko poveste kaj o svojih morebitnih novih knjižnih projektih?
Pregl: Orlandu Uršiču v mariborsko Litero sem oddal rokopis zabavnega romana Prodajalci vode, megle in Velazquez, v Mladinsko knjigo pa besedilo za slikanico. Računam torej, da bo leto 2020 dobro leto.


Povej naprej

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...