»Čas, v katerem živimo, je močno zaznamovan z občutkom strahu …«
Špelo Frlic poznamo kot programsko vodjo Pripovedovalskega festivala, mnogi smo jo srečali na Vodnikovi domačiji Šiška, kjer vodi projekt Pravljični studio, namenjen spodbujanju pripovedovalskih kompetenc pri otrocih, sicer pa je tudi avtorica pripovedovalsko-vizualno-glasbenih predstav za otroke. Vsestranska ustvarjalka se je tokrat preizkusila tudi kot pisateljica – njen prvenec, fantazijski roman Bleščivka, je namenjen mladim bralcem, pa tudi nam odraslim. Roman je pisala v želji, da bi ga otroci in odrasli brali skupaj, na glas. Kot pripovedovalka namreč trdno verjame, da zgodba povsem drugače zaživi, kadar je brana ali poslušana v družbi. In morda odpre tudi prostor dobremu pogovoru.
ŠPELA FRLIC
BLEŠČIVKA
ilustracije: Tereza Prepadnik
Mladinska knjiga,
zbirka Knjižnica Sinjega galeba,
2022, t. v., 213 str., 27,99 €
Bukla: Pa začnimo kar z vprašanjem, zakaj Bleščivka? Tudi če ne bi vedeli nič o knjigi, kar zaslutimo, da je to nekaj o pticah, mar ne?
Frlic: Res je. Bleščivka je blokovsko naselje na vrhu hriba, ki se blešči od sonca in je polno ptičjega čivkanja. No, tako je na začetku zgodbe, potem pa ptiči naenkrat izginejo in potrebno je sodelovanje celotne blokovske skupnosti, da se skupaj s soncem vrne.
Bukla: Se vidi, da ste pripovedovalka, saj znate takoj pritegniti. Toda, kako ste sploh postali pripovedovalka in ali ste te svoje veščine uporabili pri pisanju?
Frlic: Kot študentka sem se po naključju udeležila pripovedovalskega dogodka na Pripovedovalskem festivalu. Pripovedovanje Anje Štefan me je tako pritegnilo, da sem odšla iz dvorane skoraj omotična in prepričana, da bi rada to v življenju počela. Potem sem se pridružila ekipi Za 2 groša fantazije na Radiu Študent in se tam kalila tako
v pripovedovanju kot v radijski režiji pravljic. Vse se je torej začelo na Radiu Študent in iz teh začetkov izhaja večina pomembnih stvari in ljudi v mojem življenju. Sicer pa sem zaključila študij primerjalne književnosti in novinarstva in znanstveni magisterij na temo pripovedovanja – teoretično znanje mi pride neverjetno prav pri vsem, kar praktičnega počnem – po mojem bi morali ves čas po malem študirati. Pri pisanju sem se tako oprla na svoje vedenje o pravljicah, pa tudi na pripovedovalske izkušnje. S pripovedovanjem pred raznoliko publiko zelo izostriš občutek za jezik, za ritem pripovedi, za to, kako kaj povedati z besedami, da dosežeš želeni učinek, kako z jezikom slikati žive podobe.
Bukla: Kako je nastala Bleščivka? Je bila to že starejša želja, ki je dlje tlela?
Frlic: Ideja je nastala iz večernega improviziranega pripovedovanja sinu. Je bila pa to bolj neizoblikovana masa besed in zabavnih situacij, komaj že zgodba. Saj se mi je zdelo, da bi z delom in bolj premišljeno strukturo lahko šla na papir, pa v hitrem delovnem ritmu dolgo nisem našla časa za koncentrirano pisanje. Koronski čas je malo ustavil moje producentsko divjanje in je bilo lažje najti potrebni zbranost in tišino. Res sem bila vesela, ko jo je urednica Alenka Veler še dokaj grobo izpisano prepoznala kot obetajočo za objavo in me tako spodbudila ter mi jo s tehtnimi komentarji pomagala izoblikovati do konca. Imeti tako pozorno, natančno in predano urednico je zlata vredno, sploh ko se pisanja lotiš prvič. Da ne govorim o tem, kako mi je lepo, da je knjiga izšla v zbirki Sinji Galeb – letos
zbirka praznuje 70-letnico. Knjige iz te zbirke sem v otroštvu kar požirala in jih v zadnjih letih ponovno na glas prebirala otroku. Ta zbirka je obogatila domišljijski svet številnih bralcev – tudi mojega.
Bukla: Kako ste pisali? Ste veliko spreminjali v Bleščivki, tem blokovskem naselju?
Frlic: Kar nekaj časa sem iskala pravo strukturo in dramaturgijo zgodbe. Ko mi je uspelo vzpostaviti časovni okvir – da se torej celotna zgodba odvrti v enem tednu, poglavja pa so razporejena po dnevih, je šlo lažje. Želela sem si, da bi bila zgodba tako napeta, da bi pritegnila k branju tudi otroke, ki šele postajajo samostojni bralci in je zanje branje še velik napor. Tudi zato sem zgodbo med pisanjem ves čas prebirala na glas otrokom in včasih, če ni bilo nikogar v bližini, sama sebi. Tako se je počasi obtesala, jezik pa je postajal čedalje preprostejši in natančnejši, kar se mi zdi, da takemu tipu zgodbe ustreza. Ko je bila zgodba dokončana, sem jo dala v branje še testnima otroškima bralcema – Maši in Lovrencu, ki sta oba odlična in zahtevna bralca – in ju prosila za komentarje. Skratka, knjiga je nastajala zelo pripovedovalsko, tako da sem poslušala, ali jezik deluje, in v stalnem dialogu z bralci, ki jim je
namenjena.
Bukla: Roman pripoveduje nenavadno zgodbo o Silvi in njenem krokodilu, pa skrivnostnih fluorescentnih kakcih in navihanih otrocih v naselju Bleščivka. Po drugi strani pa je to globoka zgodba o resnih stvareh, govoricah in strahu, kar je v teh časih sploh aktualno.
Frlic: Čas, v katerem živimo, je močno zaznamovan z občutkom strahu. Otroci to seveda zelo jasno čutijo in pomembno se mi zdi, da se z njimi odkrito pogovarjamo o tem. Želela sem si, da bi Bleščivka pod površino napete in malo čudaške zgodbe vsaj malo razkrila, kako deluje strah, kako je včasih neosnovan, a vseeno ohromi. Da se širi tudi na podlagi govoric, se z njimi hrani, postaja vse večji in zato nevaren. In kako se lahko s strahom spopademo. Res verjamem, da nam zgodbe pomagajo razmišljati, zato sem si želela, da bi bila tudi Bleščivka taka
zgodba.
Bukla: V knjigi so tudi čudovite ilustracije. Kako je potekalo delo z ilustratorko?
Frlic: Likovni urednici Tanji Komadina sem predlagala, da ilustracije, ki pospremijo zgodbo, ne bi upodabljale glavnih junakov zgodbe ali dogajanja. Če mi je uspelo dovolj živo spisati zgodbo, si jih bodo bralci v mislih naslikali po svoje. Ilustracije pa lahko s podobami naselja in vremena, ki se spreminja, vzpostavijo kontekst, v katerem se dogaja zgodba. Tako lahko besedilo in ilustracija tesno sodelujeta pri podajanju zgodbe – takšno vzpostavljanje
ilustracije in pripovedi že nekaj časa raziskujem v okviru pripovedovalsko-ilustratorskih produkcij na Vodnikovi domačiji. Z ilustratorko Terezo Prepadnik sva že sodelovali pri projektu Pravljični studio in sem poznala njen izstopajoč talent in smisel za humor – zdela se mi je odlična izbira za Bleščivko. Tudi obe urednici sta od prvih Terezinih skic navdušeno spremljali nastajanje končnih ilustracij. Bleščivka je tako plod res lepega sodelovanja obeh urednic in naju s Terezo.
Bukla: Za konec pa nam povejte še, ali že imate idejo za naslednjo zgodbo?
Frlic: Idej je cel kup, tako glavo imam, da mi ves čas nekaj bliska v njej, samo od ideje do zgodbe, s katero bi bil človek zadovoljen, je dolga pot. Za zdaj se bom veselila, da je knjiga zunaj, pa mladih bralcev, ki mi sporočajo, da so jo prebrali in jim je bila fajn. V letošnjem letu bom za Mladinsko knjigo Bleščivko posnela tudi kot zvočno knjigo. Z ilustratorjem Matijo Medvedom pa pripravljava slikanico Deček in oblak, ki bo prav tako pri Mladinski knjigi
izšla konec leta. Potem bomo pa videli.