Pojdi na glavno vsebino
Brezplačna dostava za naročila nad 29 €
041 670 666(vsak delavnik 9h-16h)
0
Pobliski v prevode

INTERVJU: Suzana Koncut, prejemnica nagrade Prešernovega sklada

Saša Jerele, Bukla 153, 20. 5. 2020

INTERVJU: Suzana Koncut, prejemnica nagrade Prešernovega sklada

foto: Saša Kovačič

Ko se je razvedelo, da je Suzana Koncut prejemnica nagrade Prešernovega sklada 2020 za prevode iz zadnjih treh let, je završalo tako v stanovskih krogih, ki jih je priznanje eni njihovih najustvarjalnejših in najplodnejših predstavnic navdušilo, kot širše. Vsestranska poklicna prevajalka (in nekdanja plesalka), tudi dobitnica Sovretove nagrade, se je podpisala pod prevode skoraj 70 del sodobne (M. Yourcenar, G. Perec, N. Sarraute, R. Boudjedra, T. Ben Jelloun, J. Échenoz, A. Volodine, M. NDiaye) in klasične francoske literature (G. Flaubert, A. Camus, Stendhal), humanistike in družboslovja (R. Barthes, S. de Beauvoir, C. Lévi-Strauss, A. Badiou, J. Rancière, G. Deleuze) ter dramatike (S. Beckett, JB.-M. Koltès, M. Duras, Y. Reza). Med deli, za katera je nagrajena, so Kompas in Cona M. Énarda, Sedma funkcija jezika L. Bineta, Skrivnostne solidarnosti P. Quignarda, Onstran narave in kulture P. Descolaja, Kritika črnskega uma A. Mbembeja in Dezorientalka N. Djavadi.

»Jezik, kakršnega ustvarja prevajalec, je velikansko mednarodno ozemlje.«

Bukla: Tvojih prevodov se je nabralo toliko, da že sami zase zapolnijo kar nekaj knjižnih polic. Kaj vidiš, kadar se ozreš na te police knjig, ki so šle skozi tvoje roke?
Koncut: Res se mi zdaj že dogaja, da moram odmikati druge stvari na policah, da lahko k vrsti prejšnjih dodajam primerke novih prevodov. A ta vrsta se mi še ne zdi nepregledna, knjige se še niso toliko odmak­nile od mene, da bi mi bile tuje – mogoče sem si jih res v zadnjih mesecih ravno zaradi takih priložnosti, kot je tale, spet bolj intenzivno ogledovala. Med tistimi z začetka vrste je kar nekaj avtorjev, ki me še vedno spremljajo (Quignard, Lévi-Strauss, Perec). Precej zabavno pa je, ko po teh knjigah brskam, ker moram pri kakšnem novem prevodu citirati kaj iz kakšnega starega, recimo iz Drugega spola, Divje misli, Križarskih vojn v očeh Arabcev in še česa. To marsikdaj sproži daljni flash back s situacijami, na katere se navezujejo prevodi – in večinoma so to dobri spomini. Se mi je pa tudi že zgodilo, da sem na cobissu zasledila kakšno krajše besedilo, za katero nisem več vedela, da sem ga prevedla, popolnoma mi je ušlo iz spomina …
Če pogledam celoto, vidim tudi, da me poleg avtorjev tudi dve založbi s krajšimi vmesnimi premori spremljata že ves čas ali pa jaz zvesto spremljam njiju – Mladinsko knjigo in Cankarjevo založbo. Da jih je nekaj, ki so me kar zaznamovale, vmes izginilo (Modrijan, ­Delta), da sem z nekaterimi zaradi odhodov urednikov izgubila stik (­Litera), da z nekaterimi sodelujem redko, a vztrajno (LUD Literatura, /cf*, Maska), da so nekatere zbirke občutno spremenile svojo podobo (Knjižnica MGL). Kar pestro.
Gotovo bi mi bilo ob bolj podrobnem pogledu v zgodnje prevode kdaj nerodno ob kakšni napaki ali spodrsljaju v njem. A lahko rečem, da mi prav za nobeno od teh knjig ni nerodno, da sem jo prevajala – lep izbor je.

Bukla: V tem izboru je nemalo temeljnih del. Srečko Fišer trdi, da se premalo zavedamo, da je prevajanje del nacionalne literarne ustvarjalnosti in da prevodi spadajo v korpus slovenske literature; po njegovem je »prevod Don Kihota ali Bratov Karamazovih relevantnejše slovensko literarno dejanje kot večina slovenskih izvirnih romanov«. Od kod to pomanjkljivo zavedanje, ki se kaže tudi v majhnem številu Prešernovih nagrajencev za prevode?
Koncut: Nikoli ne bo dovolj poudarjanja, da ima vsako prevajanje iz tujega (katerega pa?) jezika neizogibno opravka z določeno mero tujosti, ki je ni mogoče neposredno prenesti in za katero je treba iznajti tako ustreznico, da se v njej ta tujost ne bo popolnoma izgubila. To nujno pomeni, da književno prevajanje vnaša v jezik nove elemente, materialne, miselne, jezikovne, strukturne, in je torej v temelju ustvarjalno dejanje, ki razširja meje jezika in mišljenja, kot naj bi jih tudi vsako izvirno umetniško delo. A literarno prevajanje večinoma velja le za poustvarjalno dejanje, eno od stranskih »storitev« pri nastajanju knjige. Nekaj tega izhaja iz splošnega mnenja, nekaj pa iz položaja, kakršnega ima prevajalec v produkciji knjige – marsikdaj ga založba, urednik obravnava le kot izvajalca, obrtnika. In v svoj bran bi težko nenehno navajali Benjaminove, Bermanove ali pa Fišerjeve argumente, realnost nas največkrat povozi.

Bukla: Ko sva že pri tujosti: prevod je nekakšna dvoživka: na nov jezik (in kulturni kod) cepljena izkušnja, prvotno ubesedena v tujem jeziku (in kodu). To proizvaja zanimive učinke, hočem reči: prevedeno besedilo je nekaj domačega in tujega hkrati, živi svojevrstno življenje. Pri »presaditvi« pride do zanimivih premikov, lahko v smer večje oniričnosti, lahko izostritve ipd. Kak­šen prevajalski pristop zagovarjaš pri tem? Zanimiv primer je že Antoine Volodine, ki svoja dela, si rekla nekje, koncipira kot ­prevod ...
Koncut: Res, Volodine pravi, da je, odkar res intenzivno prevajamo, vsak svetovni jezik velikansko mednarodno ozemlje, ki vase sprejema vse sestavine človeštva in si ga torej ne more nase priključevati ena sama nacionalnost. Vsak jezik nosi v sebi dediščino vseh kultur sveta – kitajščina je tudi jezik Becketta, Dostojevskega, Balzaca ..., francoščina ali slovenščina pa tudi jezik Tibetanske knjige mrtvih, Puš­kina ... In Volodine se trudi pisati prav v tem jeziku prevajanja, transnacionalnem jeziku, ki je tuj francoskim ali enonacionalnim navadam in je na ravni besedišča in sintakse prožnejši, bogatejši – kar je pravzaprav jezik, kakršnega ustvarja vsak prevajalec, le da Volodine ne poskuša podajati relativno tujega univerzuma, ampak absolutno tuj univerzum.
Kakšen premik se zgodi pri tem presajanju in sprejemanju, pa je po mojem odvisno od mere te tujosti. Francoščina, iz katere prevajam sama, večinoma ne podaja tako zelo odmaknjenega univerzuma, kadar pa so reference bolj oddaljene in so nam kodi razumevanja neznani, lahko tudi kaj zelo konkretnega deluje na primer kot poetično ali ludistično besedilo. V skladu s prej rečenim bi pri tem zagovarjala relativno tujost.

Bukla: Kakšne izkušnje imaš z avtorji? Kakšen je njihov odnos do tvojega dela oz. do tebe kot sopisateljice?
Koncut: Kadarkoli sem zaradi dvomov (Quignard, Volodine, Marie Ndiaye, Échenoz, Maalouf, Énard) iskala stik z avtorji, so se odzvali zelo pozitivno in konstruktivno. Nikoli nisem naletela na zavrnitev ali vzvišenost, prej kolegialnost in skromnost – če je bilo le mogoče, so se potrudili z razlago, končno interpretacijo pa velikokrat prepustili meni. Bodisi ker se niso več spomnili, kaj točno so mislili – to je povsem prostodušno priznal Échenoz –, bodisi ker niso mogli odločati o rabi in učinku v slovenščini.

Bukla: Prevajalci se razlikujejo tudi po tem, kaj jih v besedilih najbolj vznemirja: nekatere izrazito privlačijo jezikovne igre, akrobacije z registri, spet druge visoko kultiviran jezik, slog, ritem ali pa miselna in izrazoslovna sofisticiranost. Lotevaš se zelo raznolikih besedil, tudi dramskih. Kaj ti je največji izziv, kaj te najbolj vleče?
Koncut: Ne predstavljam si, da bi kaj z užitkom prevajala zgolj zaradi formalnih akrobacij ali igranja z literarnimi kodi, bistven mi je avtorjev miselni svet, ki ga organsko poganjata njegov slog in jezik – da torej ta dva nista plosko nalepljena na predmet, samo da se razkazuje literarna virtuoznost, ampak da iz njega nekako logično izhajata. Celo v Perecovih samovoljnih formalnih vragolijah je neka utemeljenost, zakaj so podlaga za to ali ono literarno snov, ki govori nekaj ključnega o nas.

Bukla: V utemeljitvi nagrade je tvoje delo opisano kot »jezikovna intervencija najvišjega ustvarjalnega zamaha, saj se loteva[š] ne le najzahtevnejših, temveč praviloma tudi izredno obsežnih tekstov«. Prevedla si kar nekaj hudih špehov, od Stendhala do Énarda. Kako si jim kos?
Koncut: Dolgo sem tožila, kako težko prenašam samotnost in enoličnost prevajalskega dela, zlasti odkar samo še prevajam in nimam več protiuteži v plesu, ki me je dolgo spremljal. Težko mi je bilo zdržema ostajati v osredotočenem dialogu samo s knjigo. Zadnja leta pa se robovi te nestrpnosti mehčajo, laže se prepustim dolgi, zatopljeni komunikaciji z obsežnimi deli, pravzaprav mi je to zdaj skoraj ljubše od hitrega preskakovanja od ene kratke knjige k drugi. Pri zares težkih delih je v veliko pomoč možnost študijskega bivanja v kakšnem prevajalskem centru, kjer se vsaj v eni fazi prevajanja lahko izoliraš od zunanjih motenj, saj je poskrbljeno za delovne pogoje. V enem od nedavnih intervjujev sem že omenjala, da niti ne vem, kako bi sploh vstopila v 700 strani dolgo knjigo Philippa Descolaja Onstran narave in kulture, če ne bi šla za mesec dni v zares asketsko rezidenco v prevajalskem centru v Latviji. Osupljivo mrzel mesec julij na obali Baltskega morja se je izkazal kot idealen za potrpežljivo sedenje za mizo v okolju, kjer me ni nič neustavljivo nagovarjalo. A take samostanske strogosti vendarle ni mogoče stalno prenašati, vesela sem, da se bo letos recimo med eno tako dolgotrajno prevajanje vmešal tudi dober strip.

Bukla: Veliko romanov, ki si jih prevedla, je tačas izjemno aktualno branje: vzemimo Énardovo Cono, Binetovo Sedmo funkcijo jezika ali pa Volodinove Nižje angele, ki preigravajo scenarije (post)apokaliptičnih svetov in diktatorskih delirijev. Prevajalec se lahko, vsaj do določene mere, angažira tudi z izborom besedil. Koliko ti to pomeni?
Koncut: Saj, to je ta miselni svet, ki sem ga prej omenila … Najdražji so mi avtorji in avtorice, pri katerih je občutiti globoko zavezanost naši dejanskosti, bolj ali manj ključnim vprašanjem, ki jih odpira naša sedanjost. Pa če pišejo o tem poetično, alegorično, skozi zgodovino, fantastiko, humorno distanco ali povsem naravnost. Taki, pri katerih je čutiti intimno empatijo s svetom in ki znajo/hočejo govoriti tudi o univerzalnem. Pri knjigah, v katerih tega ne zasledim, niti ne vidim razloga, zakaj bi jih sploh prevajali.

Bukla: Pred nekaj leti si omenjala »občutek, da prevajalci polzimo na margino in teže našega prispevka nihče več ne upošteva, kar je splošna tendenca odnosa do umetnosti in kulture«. Ta tendenca se je vmes še poglobila: kulturni delavci postajamo del vse večje množice »odvečnih«, umetnost pa nekaj »neesencialnega«, kar naj počaka na boljše čase. Kako to, če se vedno znova izkazuje, da je pomemben del imunskega sistema naroda? Da imata ustvarjalnost, literatura, nepogrešljivo vlogo pri ubesedovanju, »osmišljanju« krize, kakršna je današnja?
Koncut: O tem je zdaj, ko si verjetno vsi precej intenzivneje zastav­ljamo vprašanje o smislu česarkoli, še teže govoriti. Za vse nas bo ključno, kaj bomo, ko pridemo ven iz tega. Se bo takrat še kdo spom­nil polnih ust izjav, naj v obdobju izolacije vzamemo v roke dobro knjigo? Kot bi bilo branje res le priložnostno orodje za krajšanje dolgega časa, ne pa bistvena kondicija, ki izhaja iz dolgotrajne vzgoje okusa, občutljivosti, zavzetosti za stvari tega sveta. In ki nam tako kot vsaka dobra umetnost pomaga širiti misel, stopati čez lastne meje, dopuščati drugačnost, se učiti (radostnega) dialoga tudi s tistim, kar nam je tuje. Razumeti, kaj nam je skupno in nas povezuje – in tudi, da tega ne more graditi samo ekonomija, prav nasprotno.


Povej naprej

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...