Intervju: Sven Lindqvist
Lani je pri nas izšla knjiga Terra nullius, v kateri nam je švedski zgodovinar in pisatelj Sven Lindqvist skozi popotovanje po Avstraliji razkril strahote, ki so jih na tem kontinentu nad avtohtonim prebivalstvom zagrešili belci v svojem osvajalnem pohodu. Pred nekaj tedni, ko se je Šved mudil tudi pri nas, pa smo dobili prevod njegovega najbolj znanega dela Iztrebite vse divjake. V njem Lindqvist potuje po Afriki ter na podlagi analize romana Josepha Conrada Srce teme in družbenih okoliščin v drugi polovici devetnajstega stoletja skuša doumeti razloge za brutalnost belcev na črnem kontinentu. Je rasizem posledica imperializma in kolonializma ali je obratno, je eno ključnih vprašanj te knjige, ki jo Lindqvist sklene z ugotovitvijo, da nam za preprečitev tovrstnih prihodnjih brutalnosti ne manjka znanja, temveč pogum, da bi razumeli tisto, kar vemo, in trdni sklepi, ki bi vodili k bolj nenasilni prihodnosti. Ob tej priložnosti smo z njim opravili kratek pogovor.
Bukla: Kje ste dobili idejo za vaš model pisanja potopisov, pri katerem najprej dodobra preštudirate zgodovino dežele, kamor se boste odpravili, in potem popotniške doživljaje kombinirate z zgodovinsko analizo dogajanja na področju, kjer se nahajate?
Sven Lindqvist: Eden mojih vzornikov je bil gotovo Henry David Thoreau in njegov Walden, od katerega sem se naučil, da je izkustvena plat prav tako pomembna kot teoretična priprava. Drugega resnega vpliva se spominjam že bolj medlo, šlo je za švedsko knjigo V senci palminih dreves, ki je pod nedolžnim naslovom skrivala zgodbe o krutosti kolonializma.
Bukla: Kaj vas je sploh pritegnilo, da ste se v zadnjih delih podali raziskovat črno zgodovino belega človeka oziroma njegove imperialistične pohode po različnih celinah od Avstralije do Afrike?
Sven Lindqvist: Pred leti sem napisal knjigo Benchpress, ki se je ukvarjala z bodybuildingom, torej izrazito individualno aktivnostjo. V tej knjigi sem analiziral ukvarjanje ljudi s samim seboj in zgodovinske razloge, ki so pripeljali do tukaj. Potem pa sem bralce te knjige v svojih naslednjih delih iz te izrazite zazrtosti samih vase skušal popeljati v svet okoli njih ter jim pokazati to, kar se je – pogosto brez njihove vednosti – dogajalo po svetu v preteklosti in se v taki ali drugačni obliki vrača tudi v sedanjost.
Bukla: V knjigi Terra nullius na začetku opisujete, kako ste v Avstraliji iskali kraj Moorunide, prizorišče prvih bojev med belci in črnimi, za katerega ni vedel nihče, ni ga bilo niti na zemljevidih niti v vodnikih, pa tudi v muzeju niso nič vedeli o njem. Zakaj mislite, da je tako?
Sven Lindqvist: Ni tako nenavadno, da domačini ne vedo dosti o svojem kraju. Tu je bila posredi še politika vlade, ki je sistematično prikrivala informacije o nasilju belcev nad domorodci. To se je spremenilo šele v začetku sedemdesetih let, ko je bilo napisanih nekaj knjig, ki so podrobno analizirale belski imperializem v Avstraliji.
Bukla: Ali pripravljate kako novo knjigo?
Sven Lindqvist: Seveda. A o novih projektih nikoli ne govorim.