»Za svobodo se je treba boriti, in najboljše sredstvo je – znanje!«

Vesna Sivec Poljanšek, foto: Iztok Dimc, Bukla 159, 14. 4. 2021

Svetlana Slapšak, avtorica del s področja antropologije, lingvistike, študij spolov in klasičnih študij ter prevajalka del iz latinščine, stare in nove grščine, angleščine in srbščine, je nenehno v ustvarjalskem zanosu, saj jo v življenju zanima toliko različnih področij, da se pogosto sočasno posveča več projektom.
Tudi njena najnovejša knjiga Šola za delikatne ljubimce, ki je v originalu, v srbskem jeziku, izšla pred tremi leti, letos pa smo dobili še njen slovenski prevod, izžareva globino avtoričine široke razgledanosti in znanja. Roman, o katerem je tekla beseda v našem pogovoru, ni le pretanjena ljubezenska zgodba dveh slovanskih duš, ki sta se usodnega poletja znašli v vseh pogledih vroči Grčiji, ampak je obenem tudi imeniten vodnik po tamkajšnji antični dediščini, za nameček pa ponuja tudi odblesk duha nekega časa in ljudi, ujetih vanj.

Svetlana Slapšak
Šola za delikatne ljubimceprevod: Seta Knop
Goga, zbirka Goga, 2020, t. v., 487 str., 29,90 €, JAK

Bukla: Vzdušje v vašem novem romanu Šola za delikatne ljubimce je že od vsega začetka, ko bralca z dogajanjem prestavite za skoraj pol stoletja nazaj v Grčijo, nadvse dramatično: v zunanjem svetu kar vre, vrstijo se nemiri in demonstracije, svet čaka na nove (boljše) ureditve. Ob vsem tem se obilo nemira odslikava tudi v glavnih junakih: Taša, mlada intelektualka, bije, kot se zdi, številne boje, svojega kasnejšega ljubimca Alekseja pa spozna v trenutku, ko ta namerava napraviti samomor. Ste vso omenjeno dramatičnost nanizali načrtno, v slogu antičnih dram, ali pa tudi zato, da bi lažje razumeli oba protagonista ter vsa njuna razmišljanja in dejanja?
Slapšak: Oboje, seveda: zaplet zahteva različne možne poti, napetost glede tega, kako se bo nekaj »končalo«. To obdobje je bilo izjemno – terorizma je bilo obilo povsod po Evropi, veliko več kot pozneje. Če odmislimo sovjetski blok, so imele tri pomembne mediteranske države vojno diktaturo in prav v tem letu so se stvari začele spreminjati tako v Grčiji kot v Španiji in na Portugalskem. Študentska gibanja so pustila globoke sledove, vse v vsakdanjiku se je spremenilo – oblačenje, pričeske, glasba, prehrana, ljubezen, telo v celoti ... Mladost je prišla na svoje, potrošništvo se je zdelo kot zadnje zatočišče kapitalizma. Obenem je bilo to leto naftne krize, globalne grož­nje, da bo svet obstal.

Bukla: Govorite o letu 1974, v katero je postavljeno dogajanje v vašem novem romanu … Istega leta ste pozimi v Grčiji na študijski izmen­javi spoznali svojega soproga Božidarja. Z njim ste potem poleti, po padcu vojaške hunte, menda precej raziskovali tamkajšnjo deželo in njeno zgodovino, kulturo, kulinariko ter marsikaj drugega. Koliko je v tem pogledu v romanu torej vašega avtobiografskega vložka?
Slapšak: Avtobiografski vložek je tisto, čemur sem bila priča – denimo to, da sem bila prisotna, ko je hunta razrušila ograjo Politehnične fakultete. Noč padca študentskega upora sem doživela, tudi streljanje na ulicah, policijsko nasilje in druge krče umirajoče diktature. Ta del je torej reportaža iz prve roke. To velja tudi za opise delov Grčije, ki jih moj imaginarni par obis­kuje. Kar pa se junakov tiče, sem ju oblikovala kot izrazito nasprotje naju dveh, prav protiavtobiografsko! Pustila sem edino klasične študije, ker to pomeni znanje o spomenikih, tekstih, posebej o antičnem gledališču.

Bukla: V nekem intervjuju sta z možem povedala, da je bil vajin odnos že od začetka osnovan na tekmovanju, kdo bo pametnejši, sploh ker ste kot klasična filologinja poznali vse antične tekste in ste ga zato v Grčiji, ko sta se spoznala, v takratnih debatah marsikdaj prekašali. Je tudi v tem precej podobnosti z vašo junakinjo Tašo? Taša, se zdi, je v marsičem mnogo močnejša pa tudi treznejša od svojega ruskega ljubimca Alekseja …
Slapšak: Jasno, takšnega tekmovanja v romanu ni. V Uvodu razkrijem bralki oziroma bralcu svojo strategijo: potrebovala sem junakinjo z znanjem in junaka z izjemnim spominom, torej igralca. To, da on prihaja iz ZSSR, mi je omogočalo, da sem zastavila vprašanje političnih razlik, državnega socializma, cenzure in preostalega, kar lahko uniči ljubezen. Iz tega obdobja so znane zgodbe, ko so jugoslovanske ženske reševale sovjetske moške: znana je zgodba o Olegu Vidovu, očarljivem sovjetskem igralcu, ki ga je uslužbenka veleposlaništva s poroko spravila v Jugoslavijo. Igral je tudi v jugoslovanskih filmih. V začetku osemdesetih let je KGB zahteval, da se vrne, on pa je s pomočjo jugoslovanskih prijateljev pobegnil v Italijo in potem v ZDA, kjer je nadaljeval kariero kot posrednik za distribucijo ruskih risank in lastnik klinike za odvajanje od raznih odvisnosti. Meni je bilo pomembno, da je zgodba realna, a dramatična ... Junaka ne moreta tekmovati, ker gre za različna znanja: najbolje se v pogovorih ujameta, ko gre za gledališče, to je njuno skupno področje. In tudi branje je nekaj, kar jima je skupno. Skup­na učiteljica ljubezni pa je Grčija ...

Bukla: Bi lahko rekli, da je eden glavnih lajtmotivov romana (tudi) strah pred izgubo, a ne le drug drugega, temveč v prvi vrsti strah pred izgubo vseh oblik svobode?
Slapšak: Povsem točno, izguba svobode oziroma strah pred izgubo svobode je glavni motiv junakinje, junaka pa motivira tudi možnost svobode, ki bi jo z njo pridobil. Njena odločitev kaže, da se je za svobodo treba boriti, in najboljše sredstvo je – znanje.

Bukla: Ali menite, da bi imela vaša glavna junaka drugačno usodo, če bi se denimo srečala v čisto drugem okolju in drugačnem času?
Slapšak: Seveda, to bi bil drug roman. To, denimo, da hoče junak narediti samomor v Grčiji, že nakazuje tudi zdravilo: prav Grčija je to zdravilo, izhod iz labirinta zaprtosti, egotizma, neznanja. To je blagodejna travma, ker sooča preteklost z nesrečami sedanjosti in s tem razvija empatijo. Aleksej postaja boljši, duhovitejši in občutljivejši, ker spoznava Grčijo. Stranski učinek tega uspešnega pedagoškega postopka, ki si ga je omislila Taša, je ta, da se zaljubi v vodičko, in iz tega izhaja njuno zapleteno razmerje.

Bukla: Kljub temu, da ste Šolo za delikatne ljubimce napisali že pred nekaj leti in je dogajanje postavljeno skoraj pol stoletja nazaj, se zaradi njegove vsesplošne aktualnosti zdi, kot da ste pisali te dni in da opisujete današnji čas. Se zgodovina torej nenehno ponavlja oziroma se iz preteklosti ničesar ne naučimo?
Slapšak: Saj smo zdaj imeli eno leto priložnost, da se učimo ... In novo znanje je tu, predvsem o uporu, državljanski drži, bolje vidimo nez­nosne razlike med ljudmi, kapitalizem je razkril svoj najbolj nagnusen obraz. Sledi nam morda še kakšno leto ali več, in to so nedvomno revolucionarna leta, ko spremembe občutimo s telesi – tako kot pred petdesetimi leti.

Bukla: Vaše novo delo v sebi ne nosi le zgodbe o zelo posebnem, »delikatnem« odnosu med dvema ljubimcema, ampak je poleg vsega tudi neke vrste odličen potopis. Ste se želeli s tovrstnimi vložki v romanu na neki način pokloniti Grčiji, do katere imate od nekdaj zelo poseben odnos, tudi zato, ker so vam menda poleg vsega všeč tamkajšnje burne debate in dejstvo, da je tam normalno biti »proti«?
Slapšak: Točno to: zaradi tega sem hotela prikazati ljudi, ki so se pojavili pred padcem diktature v Grčiji in po padcu le-te – nekateri pravi mučeniki svobode, ki so prišli iz zaporov na otokih, drugi, ki so se vrnili v državo po večletnem izgnanstvu. V Grčiji se kultura ni podredila diktaturi, pa tudi tehnična inteligenca ni hotela služiti. Raje so odšli ali pa so živeli v skrajni revščini, v nemogočih razmerah. Kompromisov je bilo zelo malo. Posledično diktatura ni imela kadrov, od tehnikov na televiziji do vrhunskih umetnikov, vse je bilo primitivno, amatersko, žaljivo šibko in bed­no ... Včasih me je strah, da je Slovenija krenila v tej smeri...

Bukla: Ali kdaj tako kot vaša glavna junakinja Taša sanjate, da bi – kljub »delikatnim« časom ali pa prav zaradi njih – jesen življenja vendarle preživljali v Grčiji in tam ustvarjali?
Slapšak: O, ja! To so sanje starcev. Na žalost je vse odvisno od prekletega denarja. Zelo rada bi odšla iz sedanje atmosfere v Sloveniji, čeprav je prav to država, v kateri bi se bilo v drugačnih okoliščinah idealno starati v ustvarjanju.

Bukla: Na področju ustvarjanja ste ves čas zelo aktivni, obenem ste tudi družbenopolitično angažirani, zato nam za konec, prosim, zaupajte, kaj ustvarjate v teh (neobičajnih) časih.
Slapšak: V prejšnjem letu sem oddala tri rokopise v Beogradu – knjigo potopisov po Grčiji, knjigo feminističnih esejev s kolaži in knjigo o mojih mačkah. Ta tretja je izšla, knjiga je lepa in sem zadovoljna. Oddala sem tudi roman v Beogradu, nekakšen pastiš kriminalke in feministične utopije o prvi (imaginarni) maščevalki za posilstvo v jugoslovanski vojni. Roman nosi naslov Maščevalke ... Tukaj sem končala knjigo o sovraž­nem govoru in urejam knjigo potopisov po Grčiji za slovensko izdajo. Nekatere dele sem namreč pisala v slovenščini, druge pa v srbščini, zdaj je treba to razmejiti. Začenjam nov roman o tem, kako se umetniško delo vplete v verigo politične borbe in maščevanja. Junaka sta kurdski aktivist in jugoslovanska matematičarka, to je za beograjskega založnika. V slovenščini pišem distopični roman, ki se dogaja v Ljubljani bodočnosti, čez kak­šnih petdeset let, v angleščini pa roman, v katerem je Ljubljana mesto križanja poti Vzhod–Zahod, točka, na kateri potniki v različnih obdobjih pogledajo skozi okno vozila in se vprašajo »Kje smo?« – to je tudi delovni naslov. Konstruiram elemente drame na osnovi neke grške vaze in urejam drugo dramo na osnovi fotografij, ki jih je delala moja teta, profesionalna fotografinja, med dvema vojnama. In s kolegom začen­jam neki ameriški projekt o mitologiji.