Tereza Vuk: »Vsi se sestavljamo celo življenje, sam vsak na drugačen, svoj način.«
»Trideset let so me vsi dajali v nič. Ampak lej, zdej mam svoj prvi roman. In to pri Beletrini. Tko da lahk pokažem fakiča vsem,« je začela svojo kolumno pred izidom svojega prvega romana. Naslovila ga je Zakaj ima moj hudič krila. Brez vprašaja. Pravijo ji slovenski Bukowski, česar ne mara slišati. Tereza Vuk je samosvoja in avtentična. Bridka in rezka, neposredna. Piše, kakor govori. Govori, kar doživlja. S tretjo knjižno izdajo, prvi dve sta Creepyatrija in Kolumnatrija, potrjuje položaj avtorice, ki hodi lastno pot.
Tereza Vuk
Zakaj ima moj hudič krila
Beletrina, 2023, t. v., 357 str., 27 €, JAK
Bukla: Primerjajo vas z Bukowskim, vi pa pravite, da ga niste brali in da ga sedaj tudi zanalašč ne boste. O čem pišete?
Vuk: Nisem ga brala in ga tud ne bom. Pa ne zato, ker bi mislila, da piševa podobno (razmišljala sva očitno podobno), ampak ker so mi vsi napolnili glavo z njim. Buk je Buk, Vuk je Vuk. Vsi smo mi vsak po svoje. In zato pišem o seb. O seb je najlažje in hkrati najtežje pisat.
Bukla: Ste tudi kolumnistka, kar zahteva ostro disciplino pisanja. Pišete zlahka, se vam teme odvijajo same?
Vuk: Ta ostra disciplina je pri men že skor osem let tko. Da se zbudim v nedeljo in dve ure pred rokom neki napišem. Ne znam drugač kakor zadnji moment. Ja, ni tok lahka, kakor izgleda. Pet kolumen na mesec imam in zdej mej vsakič neko temo pa probat bit med še najbolj branimi. Sam jaz sem res že tok strenirana, kar se tega tiče, da res ni problem. Si pač vzameš eno uro v nedeljo zjutri za dobro jutro. Pa magar prideš direkten z žura. In pol tuhtaš: »Kaj čmo dans pisat?«
Bukla: Kako se je zgodil veliki met od začetnega deljenja listov s kolumnami na Metelkovi do izida že tretje knjige?
Vuk: Kokr ne bi verjeli, da jaz to rečem, in kokr se sliš pocukrano, dejansko z delom in disciplino. Na počas, ampak ok. S tem da verjameš vase do konca. Da preskočiš vsa posmehovanja in vidiš sam svoj cilj. Ker si prepričan, da nekega dne te bojo brali. Ker čutiš to. In takrat je zadnji problem hoditi po Metelkovi in deliti liste z blogom. Ker veš.
Bukla: Roman Zakaj ima moj hudič krila je eksplozija divje energije in močnih emocij, nasičen z alkoholom, zadevanjam, rehabom, obstranci, bolečino, lomljenjem in ponovnim sestavljanjem življenja. Izpraskali ste ga iz sebe. Kaj zamolčite?
Vuk: Po mojem se mi vsi sestavljamo celo življenje, sam vsak na drugačen, svoj način. In ko se končno sestaviš, je sam »puf« in smrt je kle. Če kej zamolčim, me pa že en teden vsi sprašujejo. Ojoj, pa še kok. Če bi jaz Hudiča napisala čist po resnici, bi to knjigo videli drugače, kot jo zdej. Mogoče vas v drugem delu presenetim.
Bukla: Kako ste našli svoj glas, svoj značilni slog, ki je visokooktanska mešanica slenga, kletvic in verzov glasbe, ki preglasi tišino?
Vuk: Ni blo treba najdet. To je v meni. Govorim točno tako kokr pišem, glasba mi skoz špila v glavi. In očitno ta moj stil pisanja laufa. In ga seveda ne mislim spreminjat, dokler se me ljudje ne naveličajo. Sam to govorim že deset let. Tišine ne maram drugač. Preveč slišim potem svoje misli. Mora skoz neki brnet v ozadju.
Bukla: Pišete o temah, ki zadenejo dvakrat. Prvič takoj. Drugič po premisleku o prebranem. Vmes bralca spravite v smeh. Knjiga je polna udarcev, ki Terezo zbijejo na tla, toda vedno znova se dvigne, da bi se borila naprej. Pred čim beži in kaj jo žene naprej?
Vuk: Smeh mora bit. Brez tega ni nič. Pa če nam je še tok težko. Udarci, ja. Sam ti življenski udarci ti dajo tako trdo kožo, da dostim ni nč jasno. Ampak, da se vedno znova vzdignem? Jaz nimam takega občutka. Ko sem pisala Hudiča, sem jokala pri parih zgodbah kot mejhna punčka zraven. Ne vidim se kot osebo, katera samo zamahne z roko in že stoji pokončno nazaj. Al pa ja. Zajebano vprašanje.
Bukla: Dobro, ampak bori se pa še in Vuk je Vuk. Na ovitku knjige je stavek: »Zakaj skoz umiram in še vedno nisem mrtva?« Zakaj je tam? Kdo ga je izbral?
Vuk: Mah, borim se. Probam preživet, pa še sama ne vem dobr kaj. Tud Vuki so v seb ranljivi. Po mojem je ta stavek izbral urednik in ga dal na ovitek. Nisem nikol vprašala. Ampak ta stavek je direkt tisto, kar vsebuje cela knjiga.
Bukla: »Objemte me, mejte me radi! Vsaj enkrat me mejte radi!« Je refren, ki zaključi vsak prizor z družino. Zakaj pa »ne me met rad, ne me met rad« s partnerji?
Vuk: Uf, še težje vprašanje. Ampak starši niso moji partnerji. Oni te gledajo od začetka. In ne morjo kr it. Ne morjo te kr pustit. S partnerjem lahk nehava isto sekundo, pa vsak svojo pot. In od staršev rabiš več potrditev kakor od partnerja. Ker njim zameriš marsikej, ker seb zameriš marsikej. Pa za partnerje je treba met drugo taktiko. Bolj ko ne boš hotel njegove ljubezni, bolj bo okol visel.
Bukla: Tereza je ostra, nepopustljiva, ampak pri pismih nečakinji, še ne rojeni in potem dojenčici, se omehča. Piše ji, čeprav pisem mogoče nikoli ne bo dobila. Zakaj samo ob dojenčici odškrne pogled globlje vase?
Vuk: Ne vem. Eno tako srečo je prinesla v naša življenja. Pa ta stara dva zdej men manj težita. Pa od mojga brata hči je. Mu privoščim ful. Nova Vukica, kdo se ne bi omehčal? Pisma njej so res žalostna, ker se v bistvu poslavljam od nje, še preden je bila na svetu. Res sem bla prepričana, da se nikol ne bova videli. Pol sem jo gledala prek kamer kot dojenčka in končno je prišla iz Barcelone sem na obisk. Dali sva si petko in to je blo to. Ker ne cvilim okrog nje. Midve sva frendici. Zdej ma 20 mesecev in je gavnarka ta prava. Zvezda moja, k je trenutno v fazi, k hoče vsazga pretepst. Mal je po teti, nimaš kle kej.
Bukla: Kaj povezuje koronske omejitve maske, policijske ure in agresivno pravičniško poseganje sosedov v »red« s Terezino zgodbo?
Vuk: Da so mi šli vsi na živce. In maske in ure in sosedje. Jaz pa njim očitno. Niso vredni besed. Se jim pa zahvaljujem, ker so bli dober materijal za v knjigo. Jebat ga, moj hudič ma še kr vedno krila.
Bukla: Kako je ime temu hudiču?
Vuk: Tereza Vuk.
Uredniško pojasnilo: intervju s Terezo Vuk je jezikovno avtentičen in nelektoriran, saj avtorica sleng uporablja tudi v svoji knjigi, zato smo želeli ohraniti njen način izražanja in pisanja.