»Dobra knjiga odpira dialoge tudi o težkih temah.«
Življenje dr. Tine Bilban se ves čas giblje med znanostjo, filozofijo in literaturo. Vsa tri področja so intenzivno vpeta v njeno delo, a tudi v zasebnem času, doma, obkrožena s tremi otroki in možem – znanstvenikom, navdušeno razglablja o vsem omenjenem.
Kako zanimiv je lahko dialog med filozofijo in sodobno znanostjo, dokazuje tudi Tinin najnovejši roman Hvala za škarje, ki v ospredje postavlja tematiko genskega inženiringa in njegov razvoj, vse skupaj pa avtorica predstavi skozi različne perspektive glavnih protagonistk Mete, Hane in Maše. Gre za večplastni roman, ki bi ga lahko označili kot filozofskega ali znanstvenega, obenem pa je v njem toliko življenjsko realnega, saj prikazuje, kako se znanost živi v »običajnem«, realnem življenju, da je v resnici namenjen širokemu bralnemu krogu. In prav to mu poleg vsega daje pečat posebnosti in imenitnosti!
Bukla: Diplomirali ste iz filozofije in primerjalne književnosti, doktorirali s področja primerjalnih ved, kasneje ste med drugim nekaj let delali na Dunaju na Inštitutu za kvantno optiko in informacijo kot podoktorska raziskovalka s področja filozofije. Kdaj in kako ste se poleg filozofije in literature »okužili« še s sodobno znanostjo, ki vas menda izredno fascinira?
Bilban: Verjetno je bilo to zanimanje za znanost že vedno prisotno. V filozofiji me vseskozi najbolj zanimajo temeljna ontološka in epistemološka vprašanja: Kaj sploh je?, predvsem pa Kaj in kako sploh lahko spoznamo?, Kaj sploh je za nas? – in to je polje, kjer se filozofija vedno znova srečuje z znanostjo in literaturo. To stičišče se mi zdi izjemno zanimivo, kjer en pristop – npr. znanstveni, filozofski ali literarni – postavlja druga dva v novo perspektivo, prinaša nove informacije. Tako sem se v diplomskem delu ukvarjala s premislekom časa pri Kafki, Husserlu in Einsteinu, treh sodobnikih, ki vsak na svojem področju vzpostavijo novo razmerje med posameznikom in časom, v doktorskem delu pa s tem, kako se sodobne filozofske in fizikalne teorije časa odslikavajo v sodobni literaturi, na primer v Rushdiejevih in Ecovih romanih ali pa v poeziji Miklavža Komelja in Daneta Zajca. Pravzaprav se vedno znova znajdem na tem stičišču kot avtorica, urednica, literarna kritičarka ...
Bukla: Bi svojo navdušenost nad znanostjo, ki jo vešče prepletate s svojimi drugimi znanji, lahko primerjali z navdušenostjo Mete in Hane, ki v zgodbi nekajkrat poudarita, da je »kul delati kul znanost v kul mestu«, še posebej, kadar ima človek priložnost delati »seksi projekte«, kot označita raziskovanje, ki premika meje in spoznanja na več ravneh življenja?
Bilban: Seveda bi lahko :). Tisto najprodornejšo znanost je, po mojem mnenju, vedno poganjala predvsem želja po novem znanju, po razumevanju, s tem pa tudi po spreminjanju sveta. Enako, ne nazadnje, velja za filozofijo. In ta entuziazem nad spoznavanjem sveta, nad tem, kako stvari so in kaj lahko o tem sploh povemo, je verjetno res precej skupen meni in glavnim protagonistom mojega romana.
Bukla: Osrednja tema vašega novega dela odpira številna vprašanja s področja razvoja genetike in možnosti zdravljenja različnih genskih okvar z metodo CRISPRC-as oziroma s tako imenovanimi »genskimi škarjami«. Koliko je za razliko od tujine o tej metodi že raziskanega tudi pri nas? V zgodbo Mete, v kateri je verjetno tudi nekaj vas, ste namreč vključili tudi enega svojih resničnih, objavljenih prispevkov o filozofskem razmisleku znanstvenega napredka.
Bilban: Znanost je na tej ravni precej internacionalna, delimo si znanje in uvid v stvari pa tudi kontekst, katerega del sta družbeni odnos do genske manipulacije in regulacija, ki trenutno prepoveduje posege v genom človeških zarodkov.
Prispevek O človeški naravi in filozofskem premisleku znanstvenega napredka pa je Metin. Izhaja iz njenega premisleka v romanu, knjig, ki jih bere, debat, ki se odvijejo na to temo. Ampak ker gre za kredibilen filozofski članek, relevanten (tudi) za naš svet, se mi je zdelo smiselno, da stopi tudi v ta kontekst, zato sem njen članek poslala na uredništvo filozofske revije. Se mi zdi fino, da so imeli na uredništvu posluh za takšno prepletanje dveh svetov, tako si zdaj z Meto avtorstvo nekako deliva: ona je navedena ob članku, jaz pa v kazalu in na cobissu.
Bukla: Z omenjenimi »genskimi škarjami« je kitajski raziskovalec He Jiankui pred rojstvom spremenil genski zapis trem zarodkom, da bi jih obvaroval pred okužbo z virusom HIV. Dva otroka sta se zdrava rodila lani proti koncu leta, eden se bo letos. Torej je znanost v tujini že napredovala do točke, kakršna je v vašem romanu postavljena šele v čas čez slabih deset let. Bi roman zdaj zapeljali kako drugače, če bi vedeli, da bo sodobna genetika napredovala tako bliskovito in učinkovito?
Bilban: Ko je bil rokopis oddan, se je založnikom in urednici verjetno zdel precej bolj znanstvenofantastičen, kot se bere danes, dobro leto pozneje. Vendarle pa svet He Jiankuia še ni Hanin svet. He Jiankuiev poseg in medijsko poročanje o njem po mojem pomembno podčrtujeta glavni fokus romana: imamo orodje, imamo kar nekaj znanja o principih delovanja tega orodja, manjka pa nam poglobljeno razumevanje posledic njegove uporabe, predvsem pa izdelan odnos do tega znanja in orodja. He Jiankuiev poseg se nikakor ne bi mogel odviti kot na primer transparenten evropski projekt, podprt s strani etične komisije, ker trenutno regulacija na področju genske manipulacije tega ne dopušča. In ta manko transparentnosti predstavlja enega od temeljnih problemov njegovega projekta.
Kot pravi eden od junakov v romanu: »Zanimivo, ne, [...] da se napredek pri zdravljenju genskih bolezni ne zatakne pri biologiji, ampak pri filozofiji.« Tukaj nas čaka še kar nekaj poti. Meta je med filozofi, ki šele odpirajo dialog o genetiki in prihodnosti, ki jo ponuja. Potreben pa je širši premislek, temelječ tako na ozaveščanju kot na kritičnem pretresu možnosti, ki jih prinaša uporaba takšnih orodij. Mislim, da je projekt, kakršen je Hanin v romanu, v slovenskem/evropskem kontekstu realno pričakovati čez slabih deset let. Se pa z veseljem pustim presenetiti.
Bukla: Ena od posebnosti romana je med drugim nenehno prehajanje utrinkov opisanega življenja treh protagonistk iz pogovornega jezika v strogi knjižni jezik. Ste se za takšna jezikovna poigravanja odločili, da bi med drugim postavili večjo ločnico med »vsakdanjim« svetom in svetom znanosti, ki včasih velja za »višjega«?
Bilban: Ne, nisem si želela postavljati ločnice med »vsakdanjim« svetom in svetom znanosti, predvsem ker se mi zdi znanost bistveni del tega sveta. Sploh se mi zdi samorefleksija znanosti – to, da se znanost zaveda, da izhaja iz tega sveta in se vanj vrača, ga z novimi informaciji sooblikuje – zelo pomembna.
Uporaba različnih jezikovnih ravni izhaja iz želje po čim boljši refleksiji realnosti. Ko se Meta o tem, kaj je človek, pogovarja s svojim predšolskim sinom pri zajtrku, debatira o tem z možem ali pa potem piše o tem v strokovnem članku, odpira iste teme, a na drugačen način in v drugačnem jeziku. Pri tem izbiro jezika narekuje že sam kontekst, hkrati pa jezik sousmerja dialog.
Sploh se mi zdi jezik ena od najpomembnejših komponent literarnega dela, pa naj bom v vlogi avtorice, literarne kritičarke ali pa preprosto bralke. Hotela sem, da je jezik v romanu živ. Da po svoje barva svetove, iz katerih prihajajo glavni junaki, in dà bralcu občutek, kje živijo. Zato so dialogi izpisani v pogovornem jeziku, posamezna poglavja pa barvajo besede, ki odražajo perspektivo ene od treh protagonistk, mehčajo, na primer, Mašin svet in ostrijo Haninega.
Bukla: Tako kot v vašem prvencu, zbirki kratkih proznih zgodb Interferenca ste tudi v romanu Hvala za škarje odprli več eksistencialno obarvanih vprašanj. Vas ta še posebej močno nagovarjajo?
Bilban: Pa saj nas po mojem vse. Saj se ne nazadnje vsa literatura tako ali drugače ukvarja s tem, kdo smo in kam gremo. Mogoče roman Hvala za škarje ta vprašanja samo postavi v nekoliko drugačno perspektivo, ko vprašanje, kdo smo oziroma kaj sploh pomeni biti človek, postavlja v kontekst premisleka sodobne genske tehnologije in prihodnosti, ki bi jo lahko omogočila. Tako se neko osebno, subjektivno vprašanje Kdo sem?, nadaljuje v intersubjektivno Kdo sploh smo?.
Pravzaprav je tako: če se motim in eksistencialno obarvana vprašanja ne nagovarjajo vseh nas, roman Hvala za škarje na neki način pokaže, zakaj nas bi morala: ker je filozofski premislek teh eksistencialnih vprašanj potreben za razumevanje znanosti, znanja, ki ga prinaša, in aplikacij, ki jih omogoča. To razumevanje pa je nujno potrebno, če hočemo sooblikovati prihodnost. Lahko pa pristanemo tudi na strah in ignoranco; v tem primeru premislek ni potreben.
Bukla: Imate zdaj, ko je vaš novi roman že izšel, v delu že kaj novega?
Bilban: Ravno pred nekaj dnevi je prišla iz tiskarne moja knjiga Kaj sploh je to? z ilustracijami Ivana Mitrevskega, izšla je pri založbi Miš. Gre za en tak premislek pojmov, ki jih vsakodnevno uporabljamo, bolj malokrat pa se vprašamo, kaj nam sploh pomenijo – od igre do bolezni, strahu, ljubezni in vojne. Nekaj, kar bi, zvita v dve gubé na kavču, verjetno brala Iva (Metina hčerka v romanu Hvala za škarje), medtem ko bi se Taras (Metin romaneskni sin) režal Ivanovim ilustracijam in prosjačil, naj mu kdo prebere, kaj piše v oblačkih.