Pogovor s Tomažem Potočnikom, prejemnikom nagrade Radojke Vrančič
Tomaž Potočnik je prejel nagrado Radojke Vrančič za mladega prevajalca v letu 2021 za prevod italijanskega humanista in pesnika Francesca Petrarce Moja skrivnost ali O skrivnem neskladju mojih stremljenj (Slovenska matica, 2020). Prevaja iz latinščine, francoščine in angleščine, trenutno pa je doktorand na oddelku za grščino in latinščino na Univerzitetnem kolidžu v Londonu (UCL), kjer se ukvarja z zgodovinskim jezikoslovjem.
(Foto: osebni arhiv)
Bukla: Na ljubljanski filozofski fakulteti si študiral prevajalstvo, nato pa si se usmeril v klasično filologijo. Kaj te je vodilo k tej usmeritvi?
Potočnik: Po srednji šoli, ko so mi postali všeč jeziki, sem bil zelo pragmatičen (vsaj tako se mi je zdelo): ker sem si želel prevajati, sem šel študirat prevajalstvo. Po diplomi sem bil za prevajanje dovolj opremljen, zato sem se odločil, da se na magisteriju posvetim srednješolski ljubezni – latinščini in jezikoslovju. Latinščino me je v gimnaziji učil izjemni profesor Mitja Sadek, ki je vsaj tretjinsko odgovoren za to, da se zdaj z njo poklicno ukvarjam.
Ta kombinacija jezikov in študijev, ki sicer ni sledila kakšnemu vnaprejšnjemu načrtu, mi omogoča, da vsak dan živim v neverjetno veliko svetovih: v renesančnem, sodobnem, humanističnem, slovenskem, francoskem, rimskem, angleškem, grškem ... Kaj boljšega si težko predstavljam.
Bukla: Prevajaš tako iz živih jezikov kakor iz latinščine. Prevajal pa si tudi iz francoščine 18. stoletja, ki je kulturno in hermenevtično dokaj oddaljena od sodobne francoščine. Je to kaj podobno prevajanju iz »mrtvega« jezika, kot je latinščina?
Potočnik: Tisto, kar se med prevodom prenaša iz izvirnika v prevod, je vedno kultura in v tem smislu je podobnost med latinščino in francoščino 18. stoletja seveda v tem, da so nam kultura rimske antike, renesančna kultura in razsvetljenska kultura intuitivno nedostopne – z drugimi besedami, o njih se je treba poučiti iz sekundarnih virov in postati strokovnjak za vsako besedilo posebej. Seveda sta tudi npr. sodobna francoska ali angleška kultura oddaljeni od nas, a se ju še vedno da do neke mere začutiti, ju doživeti, celo sodelovati v njiju, medtem ko je to pri starejših kulturah nemogoče.
Po drugi strani pa je francoščina 18. stoletja jezikovno in civilizacijsko veliko bližje sodobnim jezikom od latinščine, zato so jezikovne konstrukcije lažje prenosljive v slovenščino. Latinščina ima na primer zelo rada zgoščene konstrukcije, kot sta absolutni ablativ in prihodnji deležnik. Nobena od njiju ni neposredno prevedljiva v slovenščino, zato ju je treba v prevodu razvezati v kak lep odvisnik. Pri francoščini 18. stoletja ni toliko »nenavadnih« konstrukcij, zato je prevajanje, vsaj v tem smislu, nekoliko bolj neposredno.
Bukla: V uvodu k Moji skrivnosti kot eno glavnih Petrarcovih vprašanj navedeš »odnos med krščanstvom in klasično izobrazbo«. Kako gledaš na vlogo klasične izobrazbe in klasičnih jezikov v sodobnem svetu? Ali ima ta »omika« danes še privilegirano vlogo, kakor jo je v evropskem kulturnem prostoru imela stoletja dolgo?
Potočnik: Danes družba na izobrazbo gleda bolj utilitarno – študiraj nekaj, s čimer boš zaslužil veliko denarja – kar je sicer čisto legitimno, a klasična izobrazba pač ni ravno na vrhu tega vrednostnega sistema. Medtem ko je študij za marsikoga sredstvo za dosego cilja, grščino in latinščino, Platona in Cicerona, študiramo zaradi paideie same, zaradi širine duha, ki jo ob tem študiju dosežeš. Če je imela takšna omika v evropskem prostoru stoletja dolgo privilegiran položaj, mora že biti nekaj na tem.
A je zmotno mnenje, da klasična izobrazba z današnjim vrednostnim sistemom ni združljiva. Navsezadnje je tisto, kar filologi zares počnemo dan za dnem, natančno branje, analiziranje, kategoriziranje, interpretiranje, argumentiranje, arhiviranje, kakovostno pisanje. Pokažite mi dobro službo, kjer ne potrebuješ večine teh spretnosti. Saj vendar ne moremo vsi postati učitelji latinščine in filozofije.
Z drugimi besedami, tiste slavne prenosljive spretnosti niso mit, s katerim se propagiramo. Sam sem del svoje poti preživel pri investicijski banki, kamor so me sprejeli v službo, potem ko sem jim pojasnil, kaj so prenosljive spretnosti. A sem bil potem hitro nazaj.
Bukla: V svojih prevodih posvečaš veliko pozornosti strokovnemu aparatu, na primer razlagi citatov in medbesedilnih navezav. Ali se ti pri prevodih del, bolj oddaljenih od obzorij sodobnega bralstva, zdi pomembnejša strokovna temeljitost ali večja dostopnost?
Potočnik: Zelo pomembna se mi zdi kombinacija obojega. Pri prevajanju Moje skrivnosti sem imel v mislih bralca, ki si po napornem dnevu zaželi nekaj Petrarcove meditativne proze, pa tudi literarnega zgodovinarja, ki ga zanima, koga je Petrarca bral, kdo so bili njegovi vzorniki in kaj si je na primer mislil o Simoneju Martiniju. Spremna beseda in opombe navadnemu bralcu niso namenjene nič manj kot akademiku. Seveda pa je prevod mogoče prebrati tudi »peš«, brez opomb in spremne besede: ne bo nič manj očarljiv.
Nikakor nisem pristaš ujčkanja bralcev – del užitka ob branju novih stvari je prav to, da moraš kdaj kaj sam preveriti, osvežiti znanje iz srednje šole ali se celo česa novega naučiti. Če je v romanu sodobne afriške pisateljice omenjeno Fabergéjevo jajce, ni treba v opombi pojasnjevati, kaj to je. Po pol minute googlanja ugotoviš, da Fabergé ni neleteča ptica iz družine nojev.
Pri prevajanju starejših besedil pa ni tako preprosto. Humanistična besedila predpostavljajo poznavanje antike in antičnih avtorjev – brez tega tudi Petrarcovi sodobniki pred slabimi sedemsto leti marsičesa v knjigi ne bi razumeli. Od večine sodobnih bralcev pač ni mogoče pričakovati poznavanja Ciceronovega opusa in osnov stoiške filozofije. Tudi tisti, ki poznajo Cicerona, pa večinoma ne poznajo komedije Godrnjavec iz 4. stoletja, ki jo je morda (morda pa tudi ne) napisal neki Vitalij iz Bloisa. Tako da brez strokovnih pojasnil včasih ne gre.
Bukla: Trenutno na UCL v Londonu pripravljaš doktorat. Se v prihodnosti bolj vidiš v samostojnem prevajalskem poklicu ali v akademskem svetu?
Potočnik: V obeh svetovih se vidim v enaki meri. Izkazalo se je, da je kombinacija raziskovanja, samostojnega in analitičnega dela ter poučevanja, ki je interaktiven in družaben dogodek, tisto, kar sem iskal. Preostanek časa pa prevajam in prevajati ne bom nikoli nehal.