»Zame je normalno, da je pes del hiše, del naše družine.«
Tone Hočevar, eden najbolj prepoznavnih slovenskih novinarjev, urednik, televizijski voditelj in dolgoletni poročevalec RTV in časopisa Delo, se je po uspehu prejšnje knjige Skušnjave (KUD Sodobnost, 2019) znova lotil pisateljevanja za širše množice. Tokrat je objavil prav posebno knjigo o svojih štirinožnih prijateljih s prikupnim naslovom Kosmata druščina.
Tone Hočevar
Kosmata druščina
KUD Sodobnost International, 2021, t. v., 278 str., 28,90 €, JAK
Bukla: Vaša nova knjiga Kosmata druščina je biografski zapis, posvečen vsem pasjim spremljevalcem vašega življenja. Kar petindvajset psov, predvsem psičk, je živelo z vami v Sloveniji in vas spremljalo na popotovanjih po svetu, kjer ste delali kot novinar. Kako to, da ste se odločili napisati knjigo o štirinožnih članih svoje družine?
Hočevar: Čutim, da sem jim bil kar malo dolžan. Zdelo se mi je, da moram to narediti, dokler je še čas. Spremljajo me vse življenje. Že moj stari oče je imel rad pse. V tistem obdobju, po drugi vojni, še ni bila navada, da bi ljudje imeli pse v hišah in jih dojemali kot člane družine. Pri nas pa je tako bilo že takrat. Miško je bil špic, ki je živel pri mojemu dedku v Kosezah, bil je moj prvi pasji prijatelj. Vmes sem imel res veliko psov, ki so me spremljali v vseh trenutkih življenja, tudi tri desetletja potepanja po svetu, danes pa si dom delim s tremi psičkami: Pupi, finsko laponko, Hero, bernsko planšarko, in Karmen, najdenko, mešanko. Res imam rad pse in nikoli nisem delal razlike – enako ljubezen čutim do čistokrvnih psov kot do vseh mešanih rešenčkov in tistih, ki so se znašli na ulici. Vsak pes si zasluži ljubezen.
Bukla: Kako bi opisali svoj odnos do psov? Včasih se namreč zdi, da je to vrsta ljubezni, ki je ne moreš razumeti, če je nisi izkusil.
Hočevar: Pa saj to je podobno kot z vsemi odnosi. Vsak človek nima enakega odnosa do živali, kot nima enakega odnosa do ljudi. Preprosto različni smo si in različni so tudi psi. Jaz sem pač zrastel s kužki. Od starega očeta sem se naučil odnosa do psov, saj je bil za tiste čase res odprt. Zato je bilo zame normalno, da je pes del hiše, del naše družine. In sedaj opazujem pri svojih vnukinjah enak odnos. Vendar pa ne smemo pozabiti: kuža je kuža, ne smemo ga počlovečiti.
Bukla: V knjigi Kosmata druščina navajate tudi veliko konkretnih podatkov o razvoju kinologije v Sloveniji. Ste vse to že vedeli ali ste se ob pisanju lotili tudi raziskovanja?
Hočevar: Kot otrok sem imel srečo v nesreči, ko me je ugriznil policijski pes. No, ni me zares in močno ugriznil, samo malo povaljal po potonikah in rahlo stisnil. Tega je že sedem desetletij, za tistega psa je skrbel Janez Klemenčič, ki je bil najboljši inštruktor v Sloveniji. Ker je imel slabo vest, da me je ugriznil njegov pes, se je nekako opravičil tako, da me je učil na področju vzgoje psov. Učil sem se torej od pravih mojstrov. V nekaj desetletjih sem spoznal veliko vzgojnih doktrin, v začetku tudi klasične, vojaške, policijske, pozneje se je vse spreminjalo ... S psom sem se učil reševanja izpod lavine, pa agility smo se učili, tudi terapevte s psi smo se šli kar resno in zagnano nekaj let. Prebral sem tudi veliko knjig. Ko v Sloveniji še ni bilo toliko knjig o psih, sem živel čez lužo in iz Mehike hodil v Teksas po pasje knjige. Tam so imeli vsega na pretek. Na potovanjih, ki so se raztezala čez več desetletij, pa sem spoznal tudi veliko pasem in se seznanil z njihovimi kinološkimi društvi, zvezami ter obiskal izjemno veliko razstav pri nas in po svetu, tudi svetovnih. Prav v Ameriki sem videl, da velikost razstav nič ne pove o njihovi kvaliteti. Na majhnih vaških veselicah v Teksasu, ko so razstavljali ljubitelji psov, sem videl več kot marsikje drugje, na bolj »profesionalnih« razstavah. Dolga leta sem se ukvarjal s področjem kinologije in psov, zato se za pisanje te knjige res nisem posebej pripravljal, samo spomine sem moral zbrati in pregledati fotografije. Že trideset let pa tudi pišem za revijo Moj pes, kjer sem dolga leta predstavljal tudi različne pasme psov. Pa pasjo oddajo za televizijo sem tudi pripravljal.
Bukla: Dejansko ste dolga leta pisali o psih, še preden ste napisali to knjigo. Združevali ste svoj poklic novinarja s svojo očitno ljubeznijo do področja kinologije, mar ne? Kako to?
Hočevar: Ljubezen do kužkov. Pse imam namreč raje kot kinologijo, čeravno sem se od kinologije in kinologov veliko učil. Kot sem rekel, pri meni doma so na enak način sprejeti vsi psi – pa naj bodo čistokrvni ali pa mešančki. Če ne spoznaš veliko mešančkov in veliko pasem, jih prav dobro ne moreš spoznati čisto zares. Ne gledam torej na pse samo kot kinolog, temveč predvsem kot ljubitelj. Vseeno mi je, kateri pes je – mešanec iz zavetišča, revež s ceste ali tak z vsemi rodovniškimi papirji iz dobre družine pravih vzrediteljev. Kuža je kuža, pomemben je odnos. Me pa zanima kinologija, seveda, pa zgodovina pasem še posebej in vesel sem, da mi je služba novinarja omogočala veliko potovanj, saj sem se na tak način tudi v živo srečal z različnimi pasmami v obdobju, ko je bilo pri nas pasem zelo malo. Pri nas doma smo ob vrsti mešancev imeli nemške ovčarje, špice več pasem, nemškega, dva švedska in finskega, pa tibetanske španjele, baseta, haskija, pritlikavega šnavcerja, dobermane, pa seveda bernske planšarje. Sicer pa letos januarja mineva trideset let od začetka revije Moj pes. Za njih pišem še danes, urejajo jo mladi in zagnani ljudje. Bil sem tudi med začetniki oddaje O živalih in ljudeh, ki smo jo začeli s prijatelji iz Maribora. Na tak način smo povezali oddajo in revijo, pa tudi na odnos do psov smo kar precej vplivali.
Bukla: Najlepša hvala za intervju. In še za konec: že načrtujete, kaj boste pisali v prihodnosti? Predvidevam, da se v novinarstvo ne vračate, morda pa lahko pričakujemo še kakšno avtobiografsko delo?
Hočevar: V novinarstvo se mi ni treba vračati, ker sem še vedno novinar, pišem za Delo in za slovensko oddajo italijanske RAI. Tudi tematsko se mi morda še zgodi, da se vrnem h kakšni vsaj malo novinarski zgodbi, vendar ne več na osebni, dokumentarni ravni, z resničnimi ljudmi, ki jih po več desetletjih iščeš po svetu, da bi potrdil svoje spomine in njihove zgodbe. Lotil se bom izmišljenih junakov, ki sem jih morda poznal, pa se v moji domišljiji lahko tudi malo spremenijo.