Pojdi na glavno vsebino
Brezplačna dostava za naročila nad 35 €
041 670 666(pon.-čet.: 8.30-16.00, pet.: 8.30-14.30)
0
Intervjuji Bukla plus

»... tako zdaj stojiva druga ob drugi literarna avtorica in literarna zgodovinarka.«

Iztok Ilich, foto: osebni arhiv, Bukla 149, 3. 7. 2019

»... tako zdaj stojiva druga ob drugi literarna avtorica in literarna zgodovinarka.«

Luiza Pesjak (1828–1898), sodobnica Franceta Prešerna, je bila nemško-slovenska pesnica in pisateljica, ki je med prvimi pogumno odpirala prostor, dotlej namenjen zgolj moškim. Literarna zgodovinarka dr. Urška Perenič je iz povsem drugega časa, ko uveljavljanje žensk v znanosti že dolgo ni več nekaj nezaslišanega. Za to gre vsaj nekaj zaslug tudi Luizi. Tukaj stojita ena ob drugi, samoumevno, enakopravno, vznemirljivo. Po zaslugi druge se delo prve, Beatin dnevnik: Roman, ki ga je leta 1887 natisnil novomeški založnik Janez Krajec, vrača med bralke in bralce. Z novo energijo in veljavo.

Bukla: Ob naslovu romana ste navedeni skupaj s pisateljico Luizo Pesjak – čeprav je umrla za eno dolgo življenje prej, preden ste se vi rodili! To ni naključje in še manj nespodobno postavljanje. Z njenim besedilom ste se ukvarjali tako dolgo in temeljito, da ste ga napisali malone na novo.
Perenič: Ja ... tako zdaj stojiva druga ob drugi literarna avtorica in literarna zgodovinarka. Mislim, da to pomaga dobro razumeti empirična literarna veda, v kateri je literatura pojmovana kot sistem, ki ga tvorijo literarna besedila in vsi, ki se z njimi ukvarjamo. Poleg avtorjev so to bralci (!), za distribucijo literature skrbijo ustanove (npr. založbe), znanstveno pa se z njo ukvarja literarna zgodovina in s tem sovpliva na literarne procese. Literarni zgodovinar raziskuje, zbira podatke, jih obdeluje, k njegovemu delu sodi nevidno, a pomembno »tehnično« delo (redakcija, transkripcija ipd.), kar vse daje oz. vrača, lahko pa tudi odvzema (in to se je dolgo časa godilo prav z romanom Beatin dnevnik) literarnim besedilom veljavo.

Bukla: Odkrili ste toliko ne le obrobnih dejstev o ozadju in nastajanju romana, da ste odprli povsem nov pogled nanj. Po večidel površnih, tudi krivičnih in podcenjujočih ocenah ter spregledih, ki so do zadnjih dveh desetletij spremljali dnevnik grajske guvernante Beate z njeno avtorico vred, ste ta prvi dnevniški družinski roman postavili na mesto, ki mu pripada v naši literarni preteklosti. Kar bodo morali upoštevati tudi novi literarnozgodovinski pregledi in študije.
Perenič: Taka, kakor pravite, je bila sočasna kritika (npr. Janka Kersnika), medtem ko kritika v reviji Dom in svet sploh ni bila odklonilna. Izmed starejših literarnih zgodovinarjev je bil do romana najbolj neprizanesljiv France Koblar. Resnejše preučevanje tega besedila, in sicer v okviru preučevanja ženskega avtorstva, pa se je pričelo v 80-ih letih 20. stoletja. Ob njem sta se najbolj utrdili žanrski oznaki sentimentalni (poleg Koblarja tudi Anton Slodnjak) in ženski roman (Miran Hlad­nik) brez slabšalnega prizvoka, pozneje se je z več deli ženskih avtoric znašel še v družbi evropskega psihološkega, socialnega romana (Katarina Bogataj Gradišnik, Katja Mihurko Poniž). Sama kot najustreznejši alternativi ponujam oznaki dnevniški in družinski roman, kar, na kratko, izhaja iz oblike romana, prepoznanih žanrskih značilnosti in empirično ugotovljenih navezav pisateljice na druge književnosti. In zdaj, ko mu je na podlagi svežih spoznanj vrnjena nacionalna relevantnost in so se odprle nove povezave s tujimi književnostmi (npr. skandinavski tip družinskega romana), ne bi smelo biti več zadreg niti pri njegovi ustrezni vključitvi v šole.

Bukla: Ob vsem vloženem delu se ponuja še vprašanje, kaj vas je najbolj pritegnilo in spodbudilo, da ste se ga lotili?
Perenič: Ponovno sem roman v roke vzela zato, da bi se ukvarjala s teorijo dnevniškega romana, ki je v slovenski literarni zgodovini precej slabo pokrito področje in čemur je namenjeno eno od poglavij moje študije. A se mi je začel prostor v romanu dozdevati sumljivo poznan. Roman je namreč poln krajšav, ki kažejo na stvarno geografsko predlogo, razdalje med kraji so premerjene z veliko natančnostjo, da ne morejo biti naključne, krajinska kulisa je tako avtentično izrisana (Snežnik, snežniški gozdovi, Loška dolina, Javorniki ...). Najzanimivejše odkritje o geografski predlogi dogajalnega prostora pa je bilo povsem naključno. In sem zagrizla v arhivsko gradivo ... Koliko vsebinskih podobnosti je med posameznimi deli obeh, neliterarnega in literarnega dnevnika! Ponuja se zamisel, da je bil zasebni dnevnik, ki je liriziran, tudi nekakšna vadnica za poznejši literarni tekst.

Bukla: Katere avtorje in avtorice bi po vašem mnenju še morali podobno »oživiti«?
Perenič: Želela bi si »oživiti« nemški del avtoričinega opusa pa plejado nekanoniziranih, večjezičnih čitalniških avtorjev, med katere sodi tudi Pesjakova in ki so pomembno prispevali k razvoju slovenske literarne kulture (npr. Miroslav Vilhar, Josip Ogrinec, Janez Globočnik, Bernard Tomšič, Jakob Alešovec, Josip Nolli, morda nekoliko bolj poznani vajevec Valentin Mandelc idr.) ... Več kot za eno dolgo življenje dela!


Povej naprej

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...