»Jezik Cankarjevih političnih govorov je bil enako močan kot jezik njegovih literarnih del.«
Dr. Vesna Mikolič, jezikoslovka, profesorica slovenskega in italijanskega jezika, esejistka in publicistka, je predstojnica Inštituta za jezikoslovne študije ZRS Koper in predavateljica na Katedri za slovenski jezik in književnost Univerze v Trstu. Ukvarja se z jezikom in kulturo, medkulturno pragmatiko, nenasilno komunikacijo, pomenoslovjem, jezikom znanosti, turizma in književnosti. Vodi raziskovalni program o sodobnih konceptih slovenstva, njena bibliografija obsega več kot 500 enot. S predavanji je gostovala na mnogih tujih univerzah v ZDA, Kanadi, Rusiji, na Japonskem, v državah EU in nekdanje Jugoslavije. Sodeluje s Slovensko matico, kjer med drugim vodi Odsek za slovenski jezik in ureja zbirko ponatisov Cankarjevih del. Je članica Slovenskega centra PEN in uredniških odborov več mednarodnih znanstvenih revij.
Vesna Mikolič
Izrazi moči slovenskega jezika
Annales ZRS in Slovenska matica, zbirka Razsežnosti slovenstva, 2020, m. v., 372 str., 24 €
Bukla: Ob naslovu vaše najnovejše knjige bralcu pridejo na misel različne ravni in pomeni »moči«, ko gre za jezik. Zanimajo vas predvsem različne izrazne možnosti, ki jih ima slovenščina na področju intenzitete jezika.
Mikolič: Skozi komunikacijo se vzpostavljajo družbena razmerja moči in tam se kaže realna moč jezika. Ko nas zanimajo jezikovna sredstva, s katerimi dosegamo družbene učinke, pa govorimo o intenziteti jezika. Pri vsakem sporočanju namreč poleg upovedovanja predmetnosti izražamo tudi svoj odnos do nje in sogovorca. Ta odnos se lahko odmika od nevtralne stopnje navzgor ali navzdol, naš spoznavni in čustveni odnos je bolj ali manj izrazit, svoje sporočilo s tem krepimo ali šibimo. Tudi slovenščina pozna številna sredstva za izražanje intenzitete na vseh jezikovnih ravninah od tona glasu dalje, cela paleta orodij pa se razpre na pomenski ali besedni ravni. V okvir teh sredstev spadajo tako besede, ki pomagajo krepiti ali šibiti druge (vedno, nikoli, včasih, vse, nič, nekaj), besede, ki so že same po sebi okrepljene ali ošibljene (glavura, glavica), ali pa besede, ki take postanejo v določenem kontekstu (buča, gobec). Med izraze intenzitete sodijo tudi tropi in figure, torej stilistična sredstva, tipična za literarni jezik, ki pa so zaželena tudi v vsakdanji komunikaciji.
Bukla: Velik del vašega raziskovanja, strnjenega v knjigi, se odvija na obči in strokovni ravni. Bralcu predstavljate teorije in šole, ki se od nekdaj ukvarjajo z različnimi vidiki moči jezika. Od Aristotela do jezikoslovcev, filozofov, psihologov in predstavnikov drugih humanističnih ved v današnjem času – po svetu in pri nas.
Mikolič: Jezik kot izraz družbenih razmerij moči obravnavajo tako kritične teorije družbe in družbenih diskurzov kot jezikoslovje. V slovenističnem in slavističnem jezikoslovju sta bili doslej bolj v ospredju obravnava jezika kot sistema in tradicionalna stilistika, torej manj pragmatični vidiki, medtem ko za angleščino obstajajo številni modeli za preučevanje vrednotenja v jeziku. Pri svoji raziskavi sem povezala predvsem model intenzitete jezika ameriškega jezikoslovca Bowersa iz 60-ih let prejšnjega stoletja ter novejši model vrednotenja in stopnjevanja v tem okviru, ki ga razvijata avstralska jezikoslovca Martin in White. Naslonila pa sem se tudi na odlično teorijo upovedovanja Jožeta Toporišiča, lingvostilistiko Brede Pogorelec in slovensko tradicijo raziskav naklonskosti.
Bukla: Temeljiteje kot raziskovalci pred vami se posvečate strukturi znanstvenih, turističnooglaševalskih in političnopropagandnih besedil, med njimi političnih govorov Ivana Cankarja.
Mikolič: Nevtralna mera intenzitete je odvisna tudi od področja in besedilne zvrsti nekega govora. Ponekod je ta prag višji kot drugje, to pomeni, da je višja intenziteta sprejemljivejša; tako je na primer v turističnooglaševalskih in političnopropagandnih besedilih, kjer so izrazitejša subjektivnost, čustvenost, večja neposrednost celo pričakovane in je zaradi njih besedilo prepričljivejše. Te krepitve intenzitete se seveda dosegajo na različne načine. Jezik Cankarjevih javnih predavanj in političnih govorov je bil denimo enako močan kot jezik njegovih literarnih del. Seveda je namen teh njegovih besedil poziven, usmerjevalen, pa vendar so njegovi politični govori v veliki meri literarizirani, ritmizirani.
Bukla: V ožja strokovna vprašanja manj posvečenega bralca bo gotovo bolj pritegnilo vaše raziskovanje izrazne moči v literarnih besedilih, znova pri Cankarju ter v nadaljevanju še pri Tomažu Šalamunu in Josipu Ostiju.
Mikolič: H književnosti pristopam z vidika literarne pragmatike, ki se osredotoča na odnos med avtorjem in bralcem. Prvi namen umetnika je na estetski način izraziti lasten notranji svet, takoj zatem pa povabiti v ta svet tudi bralca. Jezik besedne umetnosti je skrajno ustvarjalen, nabit z metaforičnimi pomeni, a prav ti pomenski prenosi pri bralcu vzbujajo različne odzive, asociacije, interpretacije, pri literaturi gre torej vedno za povabilo k dialogu. Pri obravnavanih avtorjih sem lahko opazovala, kako to vabljenje deluje v različnih jezikih, saj gre za zelo prevajane pisce oziroma medkulturne avtorje. Cankar včasih preseneti prevajalca s svojim omejenim obsegom preprostega besedišča, ki pa ga pogosto ponavlja v presenetljivih kontekstih, tako da se s tem oblikujejo vedno novi metaforični in simbolni pomeni, obenem pa ustvarja svojevrsten ritem. V italijanskem prevodu na takih mestih preproste besede niso dovolj, pač pa jim je pogosto dodan kak krepilec, lahko pa tudi šibilec, če so se prevajalcu take besede zdele celo pregrobe. Nasprotno je Šalamun avtor, ki moč svojega jezika dosega z izjemno pestrostjo besedišča, neologizmi, dialektizmi, slengovskimi in žargonskimi izrazi ... V opravljeni korpusni analizi se skoraj 60 % besed pojavi samo enkrat, tri četrtine pa največ dvakrat. Pri Šalamunu se ponavljajo le izraziti krepilci, kot so pomenski presežniki absoluten, strašen, fantastičen, neznosen. Na drugi strani so v njegovi poeziji proste asociacije in številne tujejezične prvine tista mesta, ki najbolj odpirajo pot bralčevi domišljiji. Pri Ostiju pa je zanimivo primerjati, kako se v njegovih izvirnikih in prevodih prepletata slovenski in bosanski konverzacijski slog.
Bukla: V poglavju Medkulturne primerjave intenzitete jezika ste strnili ugotovitve o izrazih moči v bosanskem in slovenskem jeziku ter o soočenju slovensko-italijanskega konverzacijskega sloga, posebej v primeru Borisa Pahorja. Še aktualnejše so analize ameriškega oglaševalskega diskurza in nastopnega govora Donalda Trumpa.
Mikolič: Pravzaprav so si italijanski, bosanski in ameriški konverzacijski slog podobni v tem, da v določenih okoliščinah dopuščajo višjo stopnjo čustvenosti in neposrednosti v primerjavi s slovenskim načinom izražanja. Že Klemperer je v svoji študiji govorice tretjega rajha ugotavljal, da je za ameriški slog značilno pretiravanje, tako je tudi Trumpova govorica izrazito hiperbolična, je pa tudi Američane presenetil njegov populizem. Na avtorje, ki so tako ali drugače v stiku z več kulturami in jeziki, imajo lahko vpliv različni konverzacijski slogi. Tako je za retoriko Borisa Pahorja značilna izrazita uravnoteženost med krepitvami in šibitvami, Pahor je premišljen, verodostojen govorec, ki prepriča na eni strani s svojim slikovitim in odločnim govorom, na drugi pa s formulacijami (kot slovenskemu pisatelju se mi zazdi), ki kažejo na jasno zavedanje omejitev lastnega pogleda, s čimer spodbuja skupni razmislek. Tak konverzacijski slog je nedvomno izraz njegovih osebnostnih lastnosti, lahko pa na to vpliva tudi stik italijanske gostobesednosti in hiperbole s slovensko zadržanostjo in litoto. Se pa tudi slovenska zadržanost v sodobni omrežni družbi hitro spreminja …
Bukla: Ob vedno bolj pregretem komuniciranju v današnji praksi križem po svetu je dragocena pozornost, ki jo namenjate nasilnemu in sovražnemu govoru. Najprej s primeri v Italiji in na Primorskem v času fašizma, nato pa še nasilnemu govoru v tradicionalnih in novih medijih, vselej s konkretnimi primeri iz družbenih omrežij od leta 2015 do polarizacij, ki jih sproža epidemija covid-19.
Mikolič: Intenziteta je povezana tudi z nasiljem v jeziku. Nasilni govor, ki je širši koncept od pravno definiranega sovražnega govora, je govor, ki stopnjuje intenziteto do te mere, da zapira možnost za kakršenkoli odziv, glavni namen je izpostaviti lastno stališče, ustvariti realnost po svoji meri. Spletna komunikacija je za tak govor zelo spodbudno okolje: ko se znajdemo sami pred tipkovnico, nemočni in jezni, se vsa ta čustva usmerijo v edini namen – biti slišan! Ta čustveni naboj, ta želja po izstopanju vodi do presenetljive ustvarjalnosti v jeziku (rjuhar, klovn), žal pa tu namen govora ni dialog, pač pa nadvlada, žalitve drugega. Zanimive so vzporednice današnjega nasilnega in sovražnega govora z razpravami v rimskem parlamentu v 20-ih letih, kjer sta bila na eni strani fašistična poslanca Giunta, vodja požiga tržaškega Narodnega doma, in Pogatschnig iz Poreča, na drugi pa slovenska poslanca iz Trsta in Gorice Vilfan in Besednjak. Analize so pokazale na prevlado krepilcev pri prvih in uravnoteženo rabo krepilcev in šibilcev pri drugih, njihov učinek pa je odvisen predvsem od namena komuniciranja, ki je pri fašističnem govoru povezan s skrajnim povzdigovanjem fašistične ideologije in napadanjem vseh drugih, drugačnih, pri slovenskem narodnoobrambnem diskurzu pa se poleg odločnega zagovarjanja pravic lastne skupnosti vseskozi čutijo tudi poskusi, da bi s fašistično politiko vendarle vzpostavili dialog. Na žalost brez uspeha.
Bukla: Na koncu pridejo kot olajšanje napotki za usposabljanje za nenasilno komuniciranje, namenjeni zlasti mladim. Poleg učnega modela TILKA omenjate še transakcijsko analizo. Kako daleč smo s tem pri nas?
Mikolič: Gre za učenje nenasilnih komunikacijskih vzorcev pri pouku jezika in književnosti. Te razvijamo s pomočjo transakcijske analize, po kateri iz konfliktov izidemo tako, da se odrečemo vlogam napadalca, žrtve ali pokroviteljskega reševalca in se odločimo za ozaveščeno komuniciranje, kar v veliki meri dosegamo prav z uravnavanjem intenzitete. Učni model sem v okviru projekta »Le z drugimi smo« predstavljala že po mnogih šolskih kolektivih, v okviru projekta »Jeziki štejejo« pa pripravljamo učbeniška gradiva po tem modelu. Na tej osnovi si želimo razvijali višjo kulturo javne razprave v slovenski družbi, temelječo na odgovornosti do resnice na eni strani in do lastnega in sogovornikovega dostojanstva na drugi. Mislim, da je ravno verodostojen in dostojen govor začetek družbenih sprememb, ki si jih želimo.