Intervju z Andrejem E. Skubicem, prevajalcem Čitanke o Gertrude Stein
Pri Literi je v okviru delikatesne knjižne zbirke Babilon izšla čitanka o pri nas premalo poznani Gertrude Stein. Gre za prvo zaokroženo predstavitev te avtorice v slovenskem jeziku, vse prevode in spremno besedo pa je opravil pisatelj, prevajalec in publicist Andrej E. Skubic, s katerim smo opravili krajši pogovor.
Bukla: Zakaj si se odločil narediti čitanko o Gertrude Stein? Ali tudi zaradi njene jezikovne bravuroznosti?
Andrej E. Skubic: Glavni razlog je predvsem ta, da je na slovenskem kulturnem področju zelo malo znana. Zasluži si, da bi več vedeli o njej, tako zaradi mesta, ki ga ima v kanonu anglosaškega modernizma, kot zaradi zelo specifičnega odnosa do jezika, pisanja in umetnosti nasploh. Slednje pa je bilo tudi drugi povod, ki me je spodbudil k prevajanju. Analitični jezikovni pristop Gertrude Stein je tako izrazito pogojen z abstraktnostjo angleškega besedišča in slovnice, da me je zelo zanimalo, koliko se podobne učinke sploh da doseči v slovenščini.
Bukla: Lahko na kratko predstaviš njeno ustvarjanje? Kaj je Gertrude Stein predstavljala v svojem obdobju?
Andrej E. Skubic: Gertrude Stein je samo sebe videla kot začetnico modernega pisanja -- v angleščini, in ker je naj bi bila Amerika po njenem prepričanju prva moderna država, to pomeni tudi v svetu nasploh. Zanimivo pa je, da je z radikalnostjo svojega opusa prehitela vse \"klasične\" moderniste -- kot so Joyce, Pound, Eliot, Faulkner, Beckett; vsi po vrsti so od nje malo ali pa kar precej mlajši -- in, kot argumentiram v spremni besedi, dejansko napovedala prihod postmodernizma. To je storila s tem, da se je -- podobno kot kubisti v slikarstvu -- vsa osredotočila na medij literature, torej jezik; njegovo slovnico, besedje, zloge, pa tudi principe retorike in naracije je obravnavala, kot slikar obravnava osnovne prvine slike, linije, like in barve, jih razstavljala in znova sestavljala.
Prav zaradi tako radikalnega pristopa je bila večino življenja precej nerazumljena in zapostavljena v primerjavi z avtorji, ki sem jih omenil. Slavo je pravzaprav dosegla relativno \"po pomoti\", po zaslugi avtobiografije -- ta tvori ogrodje naše čitanke -- ki jo je napisala pri šestdesetih letih in v kateri opisuje življenje in avanture pariške boeme tistega časa -- navsezadnje je bil Pariz takrat središče svetovne umetnosti -- kar je bilo za ameriško bralstvo pač senzacionalno branje.
Bukla: Gertrude Stein mnogokrat nastopa zelo afirmativno, saj naj bi po njenih besedah od nje prepisovali mnogi bolj slavni moški sodobniki. Se ti zdi ta samoprepričanost upravičena?
Andrej E. Skubic: O kakem prepisovanju se seveda ne da govoriti -- že zato, ker je njena pisava med sodobniki povsem brez primerjave. Njeno delo je začelo neposredno navdihovati šele precej pozneje, npr. tako imenovane jezikovne pesnike v Ameriki. Bolj kot to, da bi drugi od nje prepisovali, je bila dejansko prepričana, da je s svojim pristopom prva definirala, kaj v literaturi moderno sploh je. In če pogledamo letnice izidov in vsaj nastanka njenih del, ima kar prav -- na žalost pa njene knjige takrat niso bile odmevne. Vsekakor je bila zelo samozavesten človek, kar ji je pomagalo prebroditi dolga desetletja javnega posmeha. Pomagal pa ji je seveda tudi njen dobro obiskani pariški dom, v katerega so zahajali ljudje od Picassa in Grisa prek Hemingwaya, Marinettija, Tzare do skeptikov, kot bil na primer T. S. Eliot. Morda jo je še najbolj peklilo, da je bil Joyce do nje in njene druščine povsem indiferenten, čeprav sta bila v Parizu skoraj soseda.
Bukla: Kaj Gertrude Stein pomeni sedaj?
Andrej E. Skubic: Mnogo stvari. Je izredna in pogumna pisateljica, pa tudi zgled zapletene usode revolucionarnega avtorja. Je tako ikona pop kulture kot lezbičnega in feminističnega gibanja; je tudi zelo pronicljiv, čeprav pogosto težko razumljiv mislec (na primer v svojih ameriških predavanjih ali spisu Kaj so mojstrovine).
Bukla: Pri Čitanki si uporabil izviren uredniški koncept. Ga lahko malo pokomentiraš?
Andrej E. Skubic: Odlomke iz posameznih del sem prepletel z odlomki iz avtobiografije, v katerih opisuje čas njihovega nastanja ali podaja bistvene podatke o sebi, vse skupaj pa še preplete s fragmenti lastnega komentarja. Gertrude Stein je v posameznih delih težko berljiva pisateljica, kar lahko povzroči, da bralec prehitro odneha in se prikrajša za marsikateri dragulj. Zdelo se mi je, da odlomki iz avtobiografije, ki znajo biti tudi precej zabavni, prijetno ublažijo tempo branja, hkrati pa bralca postavijo v pravi kontekst, mu dajo osnove za pristop k posameznemu besedilu. Za sprotne komentarje namesto zaokrožene spremne besede pa sem se odločil, ker Čitanka obsega večino njenega najustvarjalnejšega obdobja, zato pa tudi zelo raznolika besedila; vsako od teh besedil je tudi prevajalski izziv precej drugačne vrste; in le sprotni komentarji tudi sproti prestrezajo misli, ki se porajajo ob soočanju s tekstom in njegovim jezikom.
Bukla: Obrazi jezika, tvoja knjiga, ki je izšla nedavno, in Čitanka o Gertrude Stein. Je skupna točka teh dveh knjig zavezanost svetu jezika in njegovo raziskovanje?
Andrej E. Skubic: Verjetno, ja, čeprav gre pri teh dveh knjigah za zavezanost zelo različnim vidikom jezika. Moja knjiga se je ukvarjala predvsem s socialnimi in socialnopsihološkimi vidiki, čitanka Gertrude Stein pa je neposreden spopad s kognitivnimi vidiki in samo jezikovno substanco. Pa seveda, v moji knjigi se jezik samo opisuje, v njeni pa se ustvarja.
Bukla: Kaj je tvoj naslednji projekt?
Andrej E. Skubic: Ravno sem končal prevod romana Jamesa Kelmana, svojo dolgoletno željo. Pripravljam še izbor njegove kratke proze. Predvidoma bosta sledila nigerijski pisatelj Ken Saro-Wiva z romanom Sozaboy, pa kratka proza Erice Johnson -- Debeljak. Pa pišem nov roman. Pa pilim dramo. V glavnem, dela ne manjka, časa in energije bolj.