Intervju z Bogdanom Novakom, avtorjem zgodovinskega romana Pasja grofica, v katerem je Slovenka zapeljala mladega Napoleona in ga spremljala v največjih bitkah
Prihajajoča jesen napoveduje, da bo bogata tudi z uspešnicami naših najbolj branih piscev. Najprej bo najbrž med njimi zgodovinski roman Pasja grofica s podnaslovom Napoleonova resnična ljubezen, ki ga je napisal Bogdan Novak. Odkar tudi za potrebe izplačila knjižničnega nadomestila v sistemu Cobiss merijo branost del slovenskih piscev, je Bogdan Novak nekako ves čas uvrščen med prvo peterico. Pisec več kot sedemdesetih knjig se je v bralsko zavest najbrž najbolj vtisnil s slovensko sago Lipa zelenela je, ki je začela izhajati na začetku devetdesetih let, ravno v času osamosvajanja Slovenije. Njegov zadnji roman temelji na resničnih dogodkih in govori o Idrijčanki Viktoriji Emiliji Ceciliji Evi Kraus, ki je na Dunaju spoznala Napoleona, se zaljubila vanj, ga potem kot poročnika francoske vojske spremljala v vseh bitkah na fronti, Napoleonu pa je tako ogrela srce, da je dal njen portret naslikati Lampiju, slavnemu portretistu tistega časa. Z živahnim piscem smo opravili izčrpen intervju.
Bukla: Roman Pasja grofica temelji na resničnih dogodkih. Kako ste zvedeli zanje in kdaj ste se odločili, da o tem napišete roman?
Bogdan Novak: Pred šestimi leti sem bil gost v idrijski splošni knjižnici. Literarni večer bi moral biti zvečer, a so me povabili, naj jih obiščem že dopoldne. Malce nejeverno sem prišel k njim, češ kaj bom počel ves dan v Idriji, ko so me prijetno presenetili. Čakal me je muzejski kustos prof. Darko Viler in mi razkazal muzej, mesto, peljal me je v rudniški rov, pokazal mi je kamšt in še kaj. Mimogrede mi je v muzeju pokazal podobo Viktorije Emilije Cecilije Eve Kraus in mi povedal njeno zgodbo. Takoj sem našpičil ušesa: vau! Tole je pa imenitna snov za roman. Nato mi je prof. Viler podaril svoj članek, v katerem je podrobneje raziskal življenje Krausove. Zvečer, po predstavitvi sage Lipa zelenela je v nabito polni idrijski knjižnici, so mi podarili še knjigo Mihaela Arka Zgodovina Idrije, v kateri je med drugim prav tako zapisana zgodba Viktorije Kraus. Takrat sem bil že navdušen nad njo in Idrijčanom sem obljubil, da bom napisal roman o njej. Malce nejeverno so me gledali, trajalo je dolgo, a obljubo sem le izpolnil.
Bukla: Koliko je bilo pisanje tega romana povezano z brskanjem po zgodovinskih virih? Je bila pomembnejša rekonstrukcija ali vseeno konstrukcija, torej literariziranje same zgodbe glavnih junakov?
Bogdan Novak: Tako dolgo je trajalo pisanje prav zato, ker je bilo treba pregledati celo vrsto zgodovinskih virov. Ne le temeljni deli o Napoleonu izpod peresa Ludwiga in Merežkovskega. O Krausovi je mimogrede pisal tudi Vladimir Levstik v romanu Svitanje, o njej je napisal balado Napoleonova ljubica Anton Aškerc, omenja jo idrijski pisatelj Jože Felc v Divjem jezeru. Seveda sem moral najti vse o poteku posameznih Napoleonovih bitk. Pri tem mi je bil v veliko pomoč internet, ki ga sicer nimam doma, a sem si pomagal z njim v moščanski knjižnici. Na svojo grozo pa sem na medmrežju prebral poziv nekega Američana, naj mu pošljejo čim več o Viktoriji Kraus, ker piše knjigo o njej. Tudi neki francoski zgodovinar se je prek našega zunanjega ministrstva zanimal zanjo, ker piše zgodovinsko knjigo o njej, saj so Francozi šele zadnji čas izvedeli za Krausovo. Skoraj vse, kar v romanu govori Napoleon ali kdo od njegovih generalov, potek bitk, dogodki, vse je resnično in opisano po dokumentiranih zgodovinskih virih. Drugo je seveda plod domišljije in prirejanja. Seveda ni rečeno, da je Napoleon govoril o Združeni Evropi ravno Emiliji, so pa ohranjeni zapiski o Napoleonovem razmisleku na to temo, ki ga je vodila v krvave vojne. Bil je prvi, ki je hotel sodobno združeno Evropo kot odgovor ZDA: z eno valuto, enotno zakonodajo, z enim gospodarstvom. Nekoč je celo rekel, ko so mu rekli, da to pomeni utopitev Francije v Evropi: Francije pač ne bo več! Prav zaradi tega Napoleonovega stremljenja se mi je zdela ta snov še toliko bolj sodobna in privlačna, saj skozi preteklost govori tudi o našem času.
Bukla: Zgodovinske teme niso novost v vašem delu. Kakšen je v tem primeru vaš pisateljski postopek? Kako se odločite za temo in kako se lotite pisanja?
Bogdan Novak: Za temo se odločim, če se mi zdi dovolj privlačna, če ima dovolj zgodovinskega ozadja in če se mi zdi, da bi lahko skozi zgodovino povedal ne le dobro zgodbo, ampak tudi kaj za razmislek o našem času. Pri zgodovinskih romanih je seveda treba veliko raziskovanja in branja. Za Lipo sem npr. samo za prvih 6 knjig prebral več kot 400 knjig. Delam si kratke izvlečke, ki jih vedno znova razvrščam in prebiram, dokler jih nimam zapisanih v spominu. In potem se usedem in pišem, ko vem, o čem pišem.
Bukla: Če bi sklepali po svežih prevodih v slovenščino, so intrigantni zgodovinski romani, največkrat mešanica različnih žanrov, v svetu v vzponu. Kako se vam zdi, da je s tem pri nas (na stripovskem področju je, denimo, spomladi izšel prvi del zgodovinskega eposa Meksikajnarji, o vlogi Slovencev v mehiški vojni)? Ali Slovenci zanimive zgodovinske teme v sedanjosti dovolj izkoriščamo glede na to, da je bilo v tem žanru napisanih nekaj najboljših del (recimo Alamut, Pod svobodnim soncem, Lepi janičar, Bobri itn.), v zadnjem času tudi najbolj branih (denimo Marjan Tomšič, Grenko morje)?
Bogdan Novak: Omenil bom še en roman, ki ga avtorju zavidam, ker je zgodovinski in sodoben hkrati. To je Jančarjev Galjot, ki je svetovni roman. Doslej sem to rekel le pri 16. letih za Alamuta. Oče je bil znanec z Bartolom, in ko sva ga srečala na Miklošičevi, mu je povedal, kaj sem rekel o Alamutu. Bartol se je nasmehnil in rekel: No, kaj? Saj ima vendar prav.
Seveda je še cela vrsta avtorjev, ki so pri nas pisali zgodovinske romane: Finžgar, Bevk, Pregelj, pa tudi v sodobnem času jih je na pretek: Sivec je verjetno rekorder na tem področju po številu del. Mislim, da je tako prav. Sam sem se lotil Lipe kot zgodovinskega romana in družbenega prereza zadnjega stoletja in še malo, ker se mi je pred osamosvojitvijo (začel sem jo pisati leta 1987) zdelo, da nam manjka buditeljski roman, ki bi Slovence opozoril na to, koliko imenitnih mož in žena smo imeli v zgodovini, ki nam je bila v šoli večinoma zamolčana. Vsekakor pa sem mnenja, da mora pisatelj vedno pisati o svojem narodu in o zgodbah iz svojega naroda.
Bukla: Kje kot en najbolj branih domačih piscev nasploh vidite največji bazen zgodb, ki bi na eni strani pritegnile bralce, na drugi strani pa že s svojo dramaturgijo omogočale tudi visoko literarno vrednost? V preteklosti, sedanjosti ali prihodnosti?
Bogdan Novak: Pišem le o sedanjosti in preteklosti, s prihodnostjo se še nisem ukvarjal, čeprav imam v mislih nekaj futurističnega, a ne pride na vrsto, ker še ni dozorelo v glavi. V bistvu je vseeno, v katerem času pripoveduješ zgodbo, da jo le znaš povedati na privlačen način. Seveda je poseben izziv sedanjost (tej sem posvetil svoj roman Niki), a tudi najtežji, ker pogosto ne moreš obdržati potrebne razdalje med snovjo in svojim doživljanjem časa. A nič hudega, saj mora imeti zgodba vedno tudi osebni pečat.
Bukla: Prva tri mesta na lestvici najbolj branih domačih piscev zavzemajo ženske, z Ivanom Sivcem jim sledita kot moški duet? Kako bi to komentirali?
Bogdan Novak: Rekel bi, da so večina bralcev v knjižnicah ženske (sam sem bil nekoč knjižničar v Ljudski knjižnici Bežigrad). Tudi v osnovni šoli bere več deklic kot dečkov. Na vrhu lestvice smo vsi predvsem po zaslugi mladinske literature, s Sivcem pa piševa tudi privlačne zgodbe za odrasle. Vedno poudarjam, da ne pišem za predal, ampak za ljudi, zato me tudi radi berejo. Nekoč sem bral pogovor s pokojnim Andrejem Hiengom. Ko so ga vprašali, kaj meni o branosti, je iskreno rekel, da to ni vse, a da si vsak pisatelj na tihem želi predvsem to, da bi ga ljudje brali, saj končno piše za bralce, pa naj si to še tako taji.
Bukla: Ali in kako kot pisec z več desetimi knjigami komunicirate s svojimi mnogimi bralci? Se ti odzivajo na vaše pisanje? Ga kdaj komentirajo kar vam osebno?
Bogdan Novak: Mislim, da sem spoznal večino svojih bralcev, saj sem obiskal že tako rekoč vsako slovensko in zamejsko osnovno šolo v okviru bralne značke in gostoval že skoraj v vsaki splošni knjižnici. To mi ni odveč, kajti v stikih z bralci izveš marsikaj o svojem pisanju, kaj vidijo oni tam, kjer tega sploh nisi videl. In potem spoznaš, da knjiga ni več tvoja, da je šla svojo pot in da vsak bralec najde v njej nekaj drugega, morda povsem različnega od tistega, kar si hotel napisati. Ampak prav to je tisto, zaradi česar je knjiga všeč mnogim, zelo različnim ljudem.
Bukla: Filmski režiser Janez Lapajne je v nedavnem intervjuju ob svojem novem filmu Kratki stiki dejal, da ga po zaključku filma vse tisto, kar je v zvezi z njegovim plasiranjem in predvajanjem, v bistvu dolgočasi in da je edino, kar ga zanima, delo na naslednjem projektu. Kako je s tem pri vas? Pri Pasji grofici je v načrtu predstavitev romana po slovenskih mestih? Vam je promocija romana v navlako ali veselje?
Bogdan Novak: Promocija mi je vedno v veselje. Srečaš bralce, vidiš zanimive kraje in zanimive ljudi. Za Lipo sem obiskal nešteto knjižnic, šol, tudi vse knjižne klube Mladinske knjige po dvakrat. Zato je knjiga tudi uspela: vsakega dela so prodali po 6.500 izvodov, skupaj torej več kot 70.000, kar je za naše razmere uspeh. Mislim, da se avtorjeva dolžnost do založbe ne konča z izidom knjige. Prvič se na založbo vedno vežem tako, da nosim z njo tveganje: za del honorarja se pogodim v odstotkih. Drugič: vedno sem pripravljen predstavljati knjigo kjerkoli, pa če je to množica 700 učencev ali če pridejo ob kakšnem nesrečnem času in vremenu le trije bralci. Posvetim se jim enako. Ko pridem drugič, ti trije pripeljejo tri nove. Za promocijo smatram tudi to, da pišem za najmlajše, za najstnike kot tudi za odrasle. Ker pravim: če me radi berejo otroci v šolah, me bodo brali tudi, ko bodo odrasli.
Bukla: Od zaključka pisanja do izida knjige po navadi mine kar nekaj časa. Se ukvarjate že z novim delom? Lahko izdate kaj v zvezi z njim?
Bogdan Novak: Z več novimi deli. Vedno delam na več projektih hkrati: če se pri enem ustavi, ga odložim in se lotim drugega. Januarja bo pri CZ izšel prvi pravi slovenski ep izpod mojega peresa: več kot 8.000 verzov, trohejev. Naslov je Pesem o kralju Matjažu. Povezal sem ljudske pesmi in pravljice o tem našem junaku v ep. Ta hip končujem za založbo Modrijan Veliki kuharski leksikon, ki bo imel 13.000 gesel. Vse o kulinariki: sestavine, jedi, surovine, orodje, posebnosti narodov, recepti in še kaj. Tako obsežen kuharski leksikon ima le malo narodov. Do pomladi pa moram napisati še ljubezenski zgodovinski roman s Ptuja. Tudi tu sem padel v zgodbo kot v Idriji s Pasjo grofico. Poklical me je ptujski hotelir Franc Mlakar in me povabil na Ptuj, ki mi ga je prijazno razkazal in mi predlagal (navdušen nad Lipo), da bi spisal zgodbo o Ptuju. In obljuba dela dolg. Začne se leta 1903 …