Intuitivni preskoki, ki ustvarjajo umetnost
Beseda »prevajanje« me je v zvezi z mojo vsakodnevno dejavnostjo vedno begala. Ne, ker ne bi ustrezala, ampak ker mi tako malo pove. Sčasoma sem ugotovila, da moja zadrega izvira iz tega, da zunanji opazovalec »prevajanje« razume kot »tehnično« prestavljanje iz jezika v jezik, zame, ki ga doživljam notranje, pa je to bolj podzvrst »pisanja«. V bistvu tako pisatelj kot prevajalec »poslušata« (stanovska kolegica je nekje zapisala, da »prevajanje pomeni predvsem poslušanje besedila, besede prevoda pa pogosto prihajajo tako rekoč same od sebe«) in »prevajata«: občutja, misli, podobe. Pisatelj seveda v »poslušanje« in »prevajanje« vloži veliko več napora (tudi ker »prevaja« še v druge enote, npr. v zgodbo); prevajalec je omejen s tem, da rekonstruira smisel in čustva, ki so že konstruirana in ubesedena. Nekje med prehajanjem v tuje, prisvajanjem tujega in potujevanjem svojega se mu dogajajo mala razodetja, intuitivni preskoki, ki ustvarjajo umetnost.
Prevajalsko »pisanje« zahteva predpripravo, in ta lingvistični in raziskovalni del je točka objektivnosti. A po »tehničnem« delu (ali skupaj z njim) pride trenutek, ko je treba prebrano podoživeti/premisliti, torej speljati skozse, in občuteno ali domišljeno spet natančno ubesediti. Francozi tej stopnji rečejo réécriture. Ja, so mesta, kjer to poteka samodejno, kjer se prevajajo le »besede«. So pa tudi takšna, kjer to ni dovolj. So mesta in so besedila, ki brez tega momenta delujejo papirnato, kjer se vse polika v nekakšno (z besedo stanovskega kolega) »prevajalščino«. Spomnim se branja Plutarhovih Življenj velikih Rimljanov v Sovretovem prevodu. Na nekem mestu je govor o tem, kako priljubljen je bil Cezar na začetku politične poti, vljuden, prikupen, smehljav. Prvi, ki je v njem zaslutil tirana, je bil Cicero, pa še ta je bil v dvomih: »Kadar vidim, kako se tudi on samo z enim prstom čehlja po glavi, da si ne pokvari urejene frizure, si ne morem misliti, da bi temu človeku moglo priti kdaj kaj tako strašnega na um, kakor je razbitje rimske državne oblike.« Ko to prebereš, imaš Cezarja tako živo pred očmi, kot da vsak dan poseda v slovenskem parlamentu. To!, sem si rekla. Še zlasti, ko sem isti odlomek prebrala v nekem drugem, priložnostnem prevodu v predgovoru k Cezarjevi Galski vojni: »Če vidim na njegovi glavi razkošne lase, ki si jih popravlja samo z enim prstom, menim, da tak človek ne more misliti na zločin, kot bi bila sprememba rimske ustave.« Čarovnije, ki je zasluga učinkovitega besedišča in »muzike«, stavčnega ritma, tukaj ni.
Učinkovit prevod ne »izboljšuje« izvirnika. Vzemimo maksimo. Aforizmi vojvode La Rochefoucaulda veljajo za mojstrski dosežek in enega od vrhov klasicizma. Nekaj primerov najdemo že v antologiji Francoski moralisti Djurdje Flerè (1977), za samostojni prevod Maksim pa je leta 2007 poskrbel Primož Vitez. Seveda pri prevodu integralnega besedila pričakujemo več notranje skladnosti, terminološke natančnosti in slogovne izbrušenosti. In prevajalčeve izpiljene rešitve so res šolski primeri, kako v slovenščini stvari gibkeje povemo, če se izogibamo nominalnosti in dosegamo jedrnatost »po njeno«. Maksima »Ljubezen je za dušo tistega, ki ljubi, to, kar je duša za telo, ki ga oživlja.« je v novem prevodu razumljivejša in elegantnejša: Ljubezen je za ljubečo dušo, kar je duša za živo telo. Ali pa: Samoljubje je med vsemi laskavci najbolj priliznjeno. (L'amour-propre est le plus grand de tous les flatteurs.) Odločitev za pridevnik, in to ekspresivnega namesto nevtralnega, je učinkovitejša od samostalniške rešitve v starejšem prevodu (Samoljubje je laskavec vseh laskavcev.) Zanimivo je ost zasukana in aktualizirana, torej obogatena, v naslednjem izreku: Plus on aime une maîtresse, et plus on est près de la haïr. Vitez: Bolj ko kdo ljubi, bolj utegne kdaj pozneje sovražiti. Zvestejša različica iz leta 1977 zveni okorno: Čim bolj ko kdo ljubi žensko, tem bolj jo je voljan sovražiti. Pomembni so izbor pomensko polnejših glagolov (Licemerstvo je poklon, ki ga dela zloba čednosti. / Hinavščina je kompliment, s katerim se slabosti priklanjajo vrlinam.), besedni red in ritem (S starostjo se množe napake na duši kakor gube na obrazu. / Slabosti duha se s starostjo poglabljajo kakor gube na obrazu.) in skladenjska izčiščenost (Da preneseš srečo, je treba večjih vrlin kot da preneseš nesrečo. / V sreči je treba več pokončnosti kot v nesreči.). Skratka, kar gre zlahka v uho, gre zlahka tudi v srce.
Med sodobnimi besedili, ki sem jih v zadnjem času z užitkom prebrala, je roman Catherine Cusset Tisti, ki smo ga oboževali (2018). Prevajalec Iztok Ilc je občutljivo ujel prelivanje različnih socialnih zvrsti jezika: zbornega na eni strani in pogovornega oz. univerzitetnega žargona na drugi. Vzemimo izraza fête in normalien (študent prestižne pariške ENS). Zvrstno nevtralni besedici sta prevedeni žargonsko, prva kot »žur«, kar je ustrezneje, saj v primerljivem slovenskem okolju nihče ne govori o »zabavah«; in druga s skovanko »normalkar«; možen bi bil tudi npr. ensjevec, ampak normalkar deluje pristneje in je odlična rešitev. Prav zaradi takšnih izbir pri prepletanju visokoliterarnega (prerekati se, koprneč, ljubezenske prigode) in oralnega ali ekspresivnega (nimfica, sprejemci, nočni šiht, faks, sadovka, noro zatreskana) je prevod veliko bolj prepričljiv, živ, kot bi bil sicer. Zanimiv primer je tudi Sedma funkcija jezika (2017) Laurenta Bineta/Suzane Koncut. V detektivki o prvakih francoske teoretske scene je terminologija, ki jo v slovenščini pokriva mreža sofisticiranih terminov in tujk, v prevod vpletena zelo spretno in natančno. »Morris Zapp nadaljuje pogovor v čedalje bolj derridajevskem slogu,« beremo. »Simon čuti, kako se mu tla pod nogami dekonstruirajo.«
Primer drugačnega preseganja »prevajalščine« je prevod novele Ples Irène Némirovsky (2015). Marjan Poljanec vselej domiselno izvija slovenščino iz pasti francoskega samostalniškega izražanja (Une espèce de vertige s'empara d'elle, un besoin sauvage de bravade et de mal. / Obšla jo je čudna vrtoglavica; začutila je divjo potrebo, da naredi nekaj kljubovalnega in hudobnega.) in spoštljivo tekmuje z izvirnikom (qui parlait ... avec de petits éclats de rire qui piquaient ses phrases comme des aigrettes / govorila ... z vmesnimi krohotci, ki so se kresali v njenih stavkih kot iskre). In ko smo že pri smehu. Kafko so pri nas prevajali različni avtorji. Zdi se, da Kafkov slog ne ustreza vsem v enaki meri: je zelo obvladan, hladno razčlenjevalen, včasih skoraj uradniško strog, vedno pa artikuliran in natančen, sintaksa je racionalna in razvejana; po drugi strani je lahko ta slog nosilec afektivno prenapete, hiperbolične, groteskne vsebine, kar proizvaja komične učinke. Eden od prevodov, ki je name naredil največji vtis, so Pisma Felice Bauer 1912–1913 Anje Naglič (2008). »Tudi smejati se znam, Felice, nikar ne dvomi o tem; znan sem celo kot velik smejavec, le da sem bil v tem pogledu nekoč veliko bolj nor, kot sem zdaj.« Brez prevajalkinega norega smeha se tudi bralec Pisem ne bi smejal.