Jonat(h)an Livingston Galeb: primerjava dveh prevodov
Verjetno je malo slovenskih bralcev, ki ne bi poznali knjižice Richarda Bacha z izvirnim naslovom Jonathan Livingston Seagull (1970). Že desetletja vztraja na seznamu obveznega ali priporočenega domačega branja v višjih razredih slovenskega osnovnega izobraževanja; od vpeljave devetletke je, sodeč po delovnih načrtih posameznih šol, predvidena za 9. razred ali splošneje za tretje triletje. Ker je delo v slovenščini prvič izšlo leta 1974 v prevodu pokojnega Janeza Gradišnika pri Mladinski knjigi in se odtlej ponatiskovalo, leta 2010 pa je pri isti založbi izšlo v prevodu drugega prevajalca, Dušana Ogrizka, in z drugačnimi spremnimi besedili, si velja nekoliko podrobneje pogledati razlike med izdajama, ki so glede na sorazmerno preprostost besedila presenetljivo velike. V njiju se namreč kažejo povsem določne smernice, ki jih spremna besedila po svoje še poudarjajo. Tem smernicam se nameravam posvetiti v prispevku, medtem ko komentarje in vrednostne sodbe na ravni izbire besed to pot puščam ob strani. Izdaje, ki jih navajam, so izvirnik (s copyrightom iz leta 1970), Gradišnikov prevod Jonatan Livingston Galeb v natisu iz leta 1996 in Ogrizkov prevod Jonathan Livingston Galeb iz leta 2010.
Bistvo razlike med prevodoma je pravzaprav zajeto že v prvem stavku knjige, ki se v izvirniku in prevodih glasi takole:
1. »It was morning, and the new sun sparkled gold across the ripples of a gentle sea.« (1970: 3)
»Bilo je jutro in novo sonce je škropilo zlato čez valčke blagega morja.« (1996: 9)
»Bilo je jutro in sonce, ki je šele pravkar vstalo iz morja, je po nežno nakodrani morski gladini sipalo bleščeče cekine.« (2010: 9)
Oba prevoda sta spisana v lepi slovenščini, imata pesniški zven in vsebinsko ustrezata izvirniku. In vendar ubesedita to vsebino presenetljivo različno. Gradišnikov prevod tako po stavčni zgradbi kot po izbiri besed dokaj dosledno sledi izvirniku, s posledico, da je (zaradi odsotnosti določnih in nedoločnih členov v slovenščini) celo nekoliko krajši od njega; to je pri prevajanju iz angleščine svojevrstna redkost. Nasprotno pa je Ogrizkova različica precej daljša, kar gre pripisati dvema razširitvama. Prva je »sonce, ki je šele pravkar vstalo iz morja« za the new sun; jedrnato angleško zvezo, ki se sicer uporablja tudi v slovenščini (na primer za sonce po zimskem sončnem obratu), vendar najbrž niti v angleškem niti v slovenskem govornem prostoru ni del vsakdanjega sporazumevanja, torej prevajalec dodatno pojasnjuje. Pri drugi razširitvi, »bleščečih cekinih« namesto preprostega »zlata« (gold), pa ne gre toliko za pojasnilo kot za očitno težnjo k dodatni poetizaciji, morda tudi konkretizaciji besedila. »Cekini« namreč nazorneje prikličejo pred oči svetlobne lise na drobnih valčkih, starinska patina besede pa bralca ali poslušalca poleg tega pripravi na pravljično besedilo. In ta razlika v prevajalskem pristopu se kot rdeča nit vleče skozi obe slovenski besedili; ni omejena zgolj na začetek ali konec, torej na katerega izmed najbolj izpostavljenih delov, ki dajejo besedilu ključno intonacijo in so zato po mnenju večine avtorjev in prevajalcev potrebni največje skrbi. Medtem ko Gradišnik očitno želi posneti Bachov precej preprosti, pogosto skicirni, univerzalni slog in poetiko, si Ogrizek – vsaj sodeč po izdelku – prizadeva približati besedilo povsem določenemu tipu bralca, za katerega naj bi bilo treba vnaprej razrešiti morebitne dvoumnosti in nejasnosti ter potencirati pravljično-pesniško noto, skratka, otroškega bralca. Oglejmo si še nekaj primerov:
2. »It was another busy day beginning.« (1970: 3)
»Spet se je začenjal deloven dan.« (1996: 9)
»Začenjal se je nov, živahen in naporen dan.« (2010: 9)
V tem stavku (prav tako z začetka knjige) je angleški pridevnik busy v drugem prevodu izražen z dvema slovenskima, »živahen« in »naporen«, očitno zato, da bi razločno zaobjel vse pomenske odtenke angleškega izraza.
3. »But way off alone, out by himself beyond boat and shore, Jonathan Livingston Seagull was practicing. A hundred feet in the sky he lowered his webbed feet, lifted his beak, and strained to hold a painful hard twisting curve through his wings.« (1970: 3)
»Jonatan Livingston Galeb pa je bil malo proč, sam zase onstran ladje in brega, in se je vadil. Trideset metrov pod nebom je pobesil svoje plavalne noge, vzdignil kljun in se trudil, da bi držal krila v strogem, trdo napetem loku.« (1996: 9)
»Daleč proč od vseh in čisto sam, daleč od barke in od obale pa se je Jonathan Livingston Galeb uril v letenju. Dvignil se je pod nebo, trideset metrov visoko, spodvil podse s plavalno mreno preprežene nožice, dvignil kvišku kljun in se ves napel, zato da je čvrsto usločil krila.« (2010: 9)
V prvem prevodu spet opazimo težnjo k ekonomičnosti – do te mere, da pride do pomenskega spodrsljaja, saj a hundred feet in the sky ne pomeni »trideset metrov pod nebom«, ampak »trideset metrov proti nebu« oziroma trideset metrov nad morjem. Nasprotno pa teži drugi prevod predvsem k čim večji jasnosti, eksplicitnosti. Medtem ko izvirnik in prvi prevod v prvem stavku povesta zgolj, da se je glavni junak v nečem uril, in podrobnejše podatke s svojevrstnim suspenzom prihranita za nadaljevanje besedila, v drugem prevodu že takoj izvemo, v čem se je vadil: »v letenju«. Če nas izvirnik in prvi prevod vržeta in medias res, ker glavnega junaka že kar spočetka uzremo v zraku, brez opisa, kako je prišel na omenjeno višino, nam drugi prevod izrecno pove, da se je moral na teh trideset metrov najprej »dvigniti«. Izraz webbed feet je v prvem prevodu poslovenjen s strokovnim izrazom »plavalne noge«, medtem ko drugi prevod raje uporabi eksplicitnejšo, opisno različico »s plavalno mreno preprežene nožice«. In naposled: če je galeb v izvirniku in prvem prevodu kljun zgolj »vzdignil« (lifted), ga je v drugem prevodu poudarno »dvignil kvišku«.
4. »And Jonathan Livingston Seagull rose with the two star-bright gulls to disappear into a perfect dark sky.« (1970: 37)
»In Jonatan Livingston Galeb se je vzdignil z zvezdnato svetlima galeboma in izginil z njima v povsem temno nebo.« (1996: 39)
»In Jonathan Livingston Galeb se je z obema, kot zvezde svetlima galeboma dvignil kvišku in skupaj z njima izginil v popolnoma črno temino neba.« (2010: 50)
V tem stavku, ki tvori sklep prvega dela in je potemtakem na izpostavljenem mestu, je v drugem prevodu – v primerjavi z izvirnikom in dokaj nevtralnim prvim prevodom – spet mogoče opaziti dodatne poudarke (»dvignil kvišku«, dodatek »skupaj z njima«, »črno temino«) in poetizacijo (»črno temino«).
5. »And so they flew in from the west that morning, eight of them in a double-diamond formation, wingtips almost overlapping.« (1970: 75)
»In tako so tisto jutro prileteli z zahoda, osem jih je bilo v vzorcu dvojnega diamanta, skoraj dotikajoč se s konicami kril.« (1996: 73)
»In tako so tisto jutro vsi skupaj, z Jonathanom jih je bilo osem, prileteli z zahoda, razporejeni v tesno strnjen véliki romb, tako tesno strnjen, da so se jim konci kril skoraj prekrivali.« (2010: 99)
Gornji stavek (iz tretjega dela knjige) se je očitno zdel težaven obema prevajalcema. Kot pojasnjuje Ogrizek v slovarčku slovenskih izrazov za letalske akrobacije, dodanem na koncu knjige (2010: 124—126), je »veliki romb« (angleško double diamond formation) »razporeditev devetih letal v romb, s po tremi letali v stranici«. Ta izraz in opis v času Gradišnikovega prevajanja najbrž nista bila lahko dostopna; od tod prekalkiran prevedek »v vzorcu dvojnega diamanta«, pod katerim si bralec verjetno predstavlja kvečjemu dva romba, ne pa enega velikega. V Ogrizkovem prevodu pa je spet moč opaziti željo po čim večji razumljivosti in razlagi: v nasprotju z izvirnikom poudari, da je bilo ptičev osem z Jonathanom vred; poleg tega podatek o njihovi strnjenosti, ki je v izvirniku zgolj nakazan, izrecno ubesedi kar dvakrat zapovrstjo: »tesno strnjen véliki romb, tako tesno strnjen, ...«.
6. »The squawks and grockles of everyday life in the Flock were cut off as though the formation were a giant knife, and eight thousand gull-eyes watched, without a single blink.« (1970: 76)
»Kakor bi odrezal, je potihnilo kvakanje in grkanje vsakdanjega življenja v Jati, kot da bi bila skupina orjaški nož, in osem tisoč galebjih oči je gledalo, ne da bi katero trenilo.« (1996: 73)
»Vreščanje in kjavkanje, kričanje vsakdanjih ničevosti na peščini je v hipu odrezalo, kakor da bi bila skupina, ki je preletela Jato, orjaški nož, ki je zarezal vanjo, in štiri tisoč parov galebjih oči se je, ne da bi en sam par trenil, zastrmelo v nebo.« (2010: 102)
V drugem prevodu je izvirnik nekoliko razširjen že s »kričanjem vsakdanjih ničevosti na peščini«, še bolj pa z dvema vstavljenima oziralnima odvisnikoma: »ki je preletela Jato« in »ki je zarezal vanjo«. Njuna vloga je besedilo »zgladiti« in bralcu nedvoumno dopovedati, za katero skupino gre, kje se ta skupina giblje in v čem je analogija med njo in med nožem.
Vsi ti naključno izbrani primeri potrjujejo misel, zapisano že ob prvem stavku iz knjige, da je bil novi prevod Galeba – spisan v času, ko se je Galeb ugnezdil že na zelo jasno mesto v slovenski kulturi in šolstvu – oblikovan z mislijo na bralstvo, ki ga bo srečanje s to knjigo hočeš nočeš gotovo doletelo: na šoloobvezne otroke. Od tod razlaganje (včasih že malone prirejanje), poudarjanje in potenciranje pesniških prvin. Vtis, da gre v prvem prevodu za besedilo s splošnejšim dosegom, v drugem pa za besedilo, namenjeno zlasti otroškim bralcem v pedagoškem procesu, posredno potrjujejo tudi spremna besedila. Vendar to že presega okvire pričujoče razprave.
Nada Grošelj je profesorica angleščine in latinščine ter doktorica jezikoslovja, registrirana kot samostojna prevajalka. Prevaja iz angleščine in v angleščino, iz latinščine in švedščine. Med njenimi zadnjimi prevodi sta Ciceronov filozofski spis O prerokovanju in Plavtova komedija Kljukec, na izid čakata izbrana poezija Christine Georgine Rossetti in Ciceronova razprava O dolžnostih. Leta 2007 je prejela nagrado za mladega prevajalca.