Josip Osti, svečenik knjige (1945–2021)
Josip Osti je bil svečenik knjige. Vse življenje ji je požrtvovalno služil v različnih vlogah: kot avtor (pesnik in pripovednik), prevajalec in urednik.
V mladosti je bil urednik kulture v uporniškem sarajevskem študentskem časopisu Naši dani, obenem pa atlet, prvak v sprinterskih disciplinah. Njegova posvečenost knjigam in junaški, stoični boj z dolgoletno, težko boleznijo kažeta kondicijo maratonca z neupogljivo voljo.
Pozneje je bil dolgoletni urednik pri sarajevski založbi Veselin Masleša, eni izmed največjih v tedanji Jugoslaviji, od koder so ga na začetku 80-tih let odstavili zaradi kritike politične cenzure.
Ker so naši mediji ob njegovi smrti navajali deset let zastarele podatke Wikipedije o številu Ostijevih knjig, tu navajam resnične podatke z bistveno višjim številom knjig. (To počnem z avtoriteto literarnega zgodovinarja in prijatelja, ki imam vpogled v številne prevode, katerih sistem COBISS ne beleži.) Ostijev literarni in prevajalski opus je impozanten: objavil je 40 pesniških zbirk (večinoma v slovenščini), 12 knjig proze, 30 zbirk esejev, 3 knjige pogovorov in dopisovanj ter 24 antologij slovenske in bosensko-hercegovske poezije in proze. Je tudi eden izmed najbolj prevajanih bosanskih in slovenskih avtorjev: 7 Ostijevih knjig je prevedenih v slovenščino, 17 v angleščino, 14 v hrvaščino, 10 v italijanščino itd. Osupljivo ploden je bil kot prevajalec slovenske književnosti – kar 140 knjig, vključno s prevodi dramskih besedil. Bil je vsestranski literarni ustvarjalec z izvirnim, avtentičnim ter zvrstno razvejenim in obsežnim opusom, ki je obogatil slovensko književnost ter jo s številnimi prevodi uveljavil v svetu.
Med prevodi je več izdaj Kosovelove poezije; da je poezija za Ostija vselej bila temeljna eksistencialna razsežnost, se vidi tudi po življenjski odločitvi, da se po tragični vojni, ki je razdejala njegovo rojstno Sarajevo, naseli v Kosovelovem Tomaju. Osti je dal postaviti tudi prvi spomenik Kosovelu, ki ga je mojstrsko ustvaril kipar Mirsad Begić. Občina Sežana, očitno ljubosumna na svojega občana Ostija, ki je uresničil umetniški poklon Kosovelu, česar sama ni bila sposobna narediti v malone sto letih po njegovi smrti, je prepovedala postavitev tega spomenika na občinski zemlji; zato je Osti postavil Begićev doprsni kip v kotu svojega vrta, ob katerem peljejo tomajske poti; tako lahko Tomajke in Tomajci pozdravijo svojega ljubega Kosovela, kadarkoli hočejo. Odslej bosta na tomajskem pokopališču, in zelo blizu drug drugega, grobova dveh velikih pesnikov.
Z izjemno predanostjo poetološke bližine je prevajal Daneta Zajca in Tomaža Šalamuna, s katerima ga je vezalo iskreno prijateljstvo. Bil sem ganjen, ko sem videl, s kakšno natančnostjo in občutkom je prevajal moje pesmi, enako lepo pa sva sodelovala pri pripravi izbora njegove poezije, ki je pod naslovom Izgon v raj izšel v zbirki Kondor (MK, 2012).
Med vojno, ki je razdejala njegovo domovino, je poleg drugih oblik pomoči beguncem in obleganemu rojstnemu Sarajevu v Vodnikovi domačiji v Ljubljani vodil tečaje za begunske otroke, njegova knjižna zbirka »abc-eksil« pa sodi med najlepše in najbolj pretresljive založniške projekte vseh časov. Tu je v letih 1993–96 objavil 160 knjig avtorjev iz Sarajeva, pisateljev iz BiH, ki so živeli v Sloveniji in drugod po svetu, ter slovenskih avtorjev v lastnem prevodu. Po formi gre za knjižice žepnega formata, ki jih je Osti sam tudi pripravil za tisk – natipkal, razmnožil in spel. Bil je torej knjižni one man band – avtor, prevajalec, urednik, tiskar, založnik in distributer v isti osebi!
Ena izmed najbolj dragocenih knjig moje knjižnice je faksimile sarajevske Hagade, ki mi ga je nekoč podaril Josip. Gre za izjemno pomemben dokument judovske sefardske kulture, iluminirani rokopis Biblije, ki je nastal v Barceloni ali Saragozi v 14. stoletju, po izgonu Judov iz Španije pa je našel zavetje v Sarajevu. L. 1894 je deček iz revne judovske sarajevske družine na podstrešju našel prašno, a lepo ilustrirano knjigo in jo nesel v starinarnico, da bi zaslužil nekaj drobiža; Deželni muzej je zanjo družini Koen izplačal 150 avstrijskih kron. Hagada je bila največja dragocenost Narodne knjižnice BiH, imenovane tudi Vijećnica, ki so jo zločinski oblegovalci Sarajeva vzeli za eno svojih prvih tarč in jo bombardirali, da je zgorela. Ko sva se Josip in jaz v okviru organiziranja humanitarne pomoči za Bosno srečala z Vladimirjem Pištalom, direktorjem Narodne knjižnice, je Josipa najprej zanimalo, kaj je s Hagado. Pištalo ga je pomiril: »Ne boj se, Hagada je na varnem.« S skupnimi močmi smo sprožili razvejeno mednarodno pomoč za obnovo uničene knjižnice in njenega izgorelega knjižnega fonda; v tej zvezi sva se Osti in jaz sestala tudi s češkim predsednikom, pisateljskim kolegom Václavom Havlom, ki je ta projekt odločno podprl; ob srečanju sem opazil, da se je Josip s svojo plemenito preprostostjo, humorjem, modrostjo in očarljivostjo Havlu zelo prikupil. In tak je Osti zmeraj bil.
Kipar Mirsad Begić mi je povedal presunljivo zgodbo o svojem profesorju z Akademije likovnih umetnosti v Sarajevu Vladimirju Vojnoviću, ki je vse svoje slike hranil v depoju Narodne knjižnice, kjer so ob bombardiranju tudi zgorele. Ostanek življenja je nesrečni slikar posvetil ponovnemu slikanju svojih uničenih umetnin.
Josip je v zadnjem letu življenja izgubil 750 strani dolg fajl romana, na katerem je delal. Brez obupovanja in tožb se je pogumno lotil obnavljanja tega rokopisa. Primera slikarja Vojnovića in pisatelja Ostija potrjujeta paradoksalno trditev Mihaila Bulgakova v romanu Mojster in Margareta, da rokopisi ne gorijo.
Tak je bil Josip Osti. Kot pesnik nam je s svežimi podobami odpiral oči za čudež ljubezni in lepoto sveta, kot pripovednik je pričeval o breznu vojnega nasilja, kot prevajalec požrtvovalno služil uveljavljanju slovenske književnosti, kot urednik skrbel za najboljše knjige, kot strastni bralec pa je polnil dneve svojega življenja z najbolj smiselnim opravilom – branjem knjig. Moder in srečen človek je bil, moj prijatelj in brat po izbiri Josip Osti, svečenik knjige.