Kaj je književno prevajanje?
Pri nas delujeta dve prevajalski društvi: Društvo slovenskih književnih prevajalcev (DSKP) in Društvo znanstvenih in tehniških prevajalcev Slovenije (DZTPS). Leta 1953 je bilo sicer ustanovljeno enotno Društvo prevajalcev Slovenije, od katerega pa se je že leta 1960 ločilo Društvo strokovnih prevajalcev, danes DZTPS. Iz današnje delitve bi torej sklepali, da imamo opravka z ločenima področjema prevajanja, na eni strani »književnim«, torej nanašajočim se na književnost kot leposlovje, na drugi pa strokovnim, ki se ukvarja s stvarnim jezikom znanosti in tehnike. Toda meja med področjema, zlasti v primerih konkretnih prevodov, pogosto ni tako jasna.
Sam sem član Društva slovenskih književnih prevajalcev, a se pogosto znajdem v zadregi ob vprašanju, kaj prevajam. Nikoli namreč nisem prevedel nedvoumno leposlovnega besedila: romana, zbirke kratkih zgodb, pesniške zbirke ... Prevajal sem sociološke, pedagoške, filozofske in poljudnoznanstvene knjige ter strokovne članke iz fotografije, filozofije, teatrologije, kritične teorije. Še najbolj sem se literarnemu prevajanju približal s prevodom D'Alembertovih sanj francoskega razsvetljenca Denisa Diderota. A tudi to besedilo je zaradi svojega filozofskega pomena izšlo v zbirki Diderotovih filozofskih spisov (D'Alembertove sanje in drugi filozofski spisi, 2010), torej ne prvenstveno kot literarno delo.
Prevajanje humanistike in družboslovja sicer prav tako spada pod okrilje Društva slovenskih književnih prevajalcev, kot je v tej rubriki pred časom pojasnila prevajalka Anja Naglič (O prevajanju humanistike in družboslovja, Bukla 142, 2018), ki je izpostavila posebnosti prevajanja družboslovnih in humanističnih besedil. Med drugim je zapisala: »Humanistična in družboslovna dela pogosto niso posebej jezikovno virtuozna; tu ima prednost vsebina in pri rabi jezika je manj svobode kakor v leposlovju.« Med tovrstnimi prevodnimi besedili torej najdemo tako mojstrsko napisana kakor slogovno šibka, a vendar vsa padejo v območje »književnega« prevajalstva.
Ko se ozremo k drugemu polu, znanstvenemu in tehniškemu prevajanju, srečamo veliko besedil, ki jih takoj prepoznamo kot »strokovna«: znanstveni članki iz medicine in farmacije, sodni dokumenti, navodila za uporabo gospodinjskih aparatov itn. Takšni prevodi sicer ne zahtevajo umetniškega čuta, ki velja za nujno orodje literarnega prevajalca, a večinoma zahtevajo enako utrjene jezikovne spretnosti kot literarni prevodi, sicer se lahko zgodi, da »so s strokovnega stališča sicer natančni, vendar pa stavki ne tečejo tako gladko, kot bi morali, saj sta besedni red in besedni zaklad pretirano pod vplivom izvornega jezika«, kot piše v poglavju Kako pomemben je slog iz Vodnika za naročanje prevodov na spletni strani Društva znanstvenih in tehniških prevajalcev.
Toda zaplete se pri besedilih, ki po orisani delitvi spadajo v humanistiko in družboslovje, a so povečini »tehnična«, namreč visoko strokovna: na primer članki iz literarne vede, jezikoslovja ali prevodoslovja, ki vsebujejo številne specialistične termine in so namenjeni strokovni javnosti. Ali tudi dela s splošnejšim dometom, a vendarle strokovno kompleksna, kot je na primer klasika modernega jezikoslovja, Splošno jezikoslovje Ferdinanda de Saussura (slov. prev. 1997, 2018), ki je specialistično, a tudi temeljno humanistično delo.
Težko je umestiti tudi poljudnoznanstvena dela, torej stvarno literaturo, ki ni namenjena strokovni, temveč splošni javnosti. Je prevod poljudnoznanstvene knjige, kot je Tkanina vesolja fizika Briana Greena (slov. prev. 2005), književni ali strokovni prevod? Takšna dela so zaradi ciljnega bralstva pogosto pogovorno in slogovno razgibana ali celo nosijo močan pečat avtorjeve osebnosti. Dober primer tega žanra je zbirka Kratka založbe Krtina, ki je v ducat letih obstoja nanizala več deset uvodov v najrazličnejše teme: filozofijo znanosti, globalno segrevanje, umetnostno zgodovino in številne druge.
Nekatera klasična družboslovna in humanistična dela zaradi svoje kanonske vrednosti običajno padejo v kategorijo književnega prevajanja, vendar po vsebini in slogu prej delujejo kot znanstvena. Ali je na primer prevod Durkheimove temeljne sociološke študije Samomor (slov. prev. 1992), ki je polna podatkov in preglednic, književni prevod? Naravoslovni klasiki prejšnjih stoletij po današnjem dojemanju sodijo prej v humanistiko, ker so del zgodovine znanosti, ki je lastna humanistična veda. A vendar, kanonska dela, katerih prevodi izhajajo na primer v zbirki Historia scientiae Založbe ZRC (Descartes, Kopernik, Galilej, Newton, Darwin, Einstein), so vendarle znanstvene klasike in njihovi prevodi, bi lahko trdili, znanstveni prevodi.
Poglejmo še v filozofijo. Malokdo bi dvomil, da je prevajalec Voltaira ali Friedricha Nietzscheja, katerih dela so hkrati filozofsko tehtna in literarno zahtevna, tudi ali predvsem književni prevajalec. Toda ali to velja tudi za prevajalca Immanuela Kanta ali G. W. F. Hegla, katerih filozofski jezik ne velja ravno za literarnega? In če se pomaknemo v sodobnost: članki iz sodobne analitične filozofije so marsikdaj podobni člankom iz naravoslovnih znanosti, saj so polni specialističnih terminov, celo formul in se lahko namenoma izogibajo osebnemu slogu.
Meja med književnim in strokovnim prevajanjem je torej mehka in pretočna. A vendar obstaja: na začetku omenjeni prevajalski društvi se razlikujeta po ritmu in metodah dela članov in članic, po njihovem poslovanju (medtem ko književni prevajalci obračunavajo avtorske pole ali verze, znanstveni in tehniški obračunavajo avtorske strani), po javnem delovanju in strokovnem izobraževanju (več literarnih večerov pri književnem, več terminoloških delavnic pri strokovnem prevajalstvu). Na koncu seveda ni tako pomembno, kako se prevajalec ali prevajalka opredelita, ampak kaj prevedeta. In ker vsako prevajanje zahteva temeljne prevajalske veščine razumevanja in jezikovnega poustvarjanja, niti ni bistveno, ali je besedilo umetniško ali ne: njegov prevod je svojska umetnost.