Kako dober je lahko prevod, vnovič
Pred sedmimi leti sem se v zapisu v tej rubriki spraševala, kako dober je lahko prevod, njegovo kvaliteto pa skušala povezati z razmerami in okoliščinami, v katerih delamo prevajalke in prevajalci. Kaj se je v teh sedmih letih spremenilo, kaj je ostalo enako?
Z vprašanji sem se obrnila na svoje kolege in jih v spletni anketi, ki sem jo opravila 2013, med drugim spraševala po starosti, spolu, izobrazbi, delovnih pogojih, letih, ki so jih namenili prevajanju, pa tudi odstotku njihovega delovnika, ki odpade na prevajanje. K reševanju sem povabila različne profile prevajalcev: književne, znanstvene in tehniške prevajalce, sodne in konferenčne tolmačke in tolmače, podnaslovne prevajalke. Izkazalo se je, da je moška oblika samostalnika vse manj upravičena, saj je prevajalk vedno več, pa tudi, da so zaradi majhnosti trga slovenski prevajalci in prevajalke prisiljeni prevajati najrazličnejša besedila, da ni nobena redkost, da si svoj prevajalski kruh služijo s književnim in tehniškim prevajanjem ter sodnim tolmačenjem in da opravljanje prevajalskega poklica pogosto kombinirajo z opravljanjem drugih, sorodnih poklicev, bodisi s poučevanjem in raziskovanjem bodisi lektoriranjem. Med prevajalkami prevladujejo tiste, ki se prevajanja lotevajo občasno, saj njihovi zaslužki niso tolikšni, da bi lahko zgolj od prevajanja dostojno živele. Podobne rezultate je dala raziskava Socialni položaj samozaposlenih v kulturi in predlogi za njegovo izboljšanje s poudarkom na temi preživetvene strategije na področju vizualnih umetnosti, ki se je osredotočala na ožji segment samozaposlenih, z zanimivimi izračuni in primerjavo med samozaposlenimi in zaposlenimi v kulturnih institucijah pa je že pred tem postregla tudi Ocena stroškov dela za samozaposlene v kulturi.
Med prevajalci so bile pozneje, večinoma leta 2017 in 2018, opravljene še druge ankete in analize (Soglasnik, Lektorsko društvo Slovenije, anketa, ki je bila izvedena v okviru projekta Jezikovna politika Republike Slovenije in potrebe uporabnikov, prevajalski potreti, objavljeni v Dialogih, ankete, ki so jih opravile raziskovalke in prevodoslovke z ljubljanske Filozofske fakultete), ki so po eni strani potrdile, kar je že nakazovala prva med prevajalkami in prevajalci opravljena anketa, po drugi pa dokazale, da se stanje v zadnjih petih letih ni bistveno spremenilo, da se je torej korenito spremenilo že prej, v zadnjih letih pa le še ustalilo. Te ankete in raziskave tvorijo jedro Bele knjige o prevajanju, ki predstavlja temeljne premike na področju prevajanja, tolmačenja, podnaslavljanja in lektoriranja v zadnjih letih v Sloveniji.
Bela knjiga o prevajanju, ki je tik pred izidom, predstavlja stanje, analizo, sistemske in posamične izzive in primere dobrih praks na izjemno pomembnem, a pogosto spregledanem področju jezikovnih praktikov v Sloveniji ter jih umešča v širši, evropski okvir. Čeprav je v njej osrednja pozornost namenjena prevajanju in tolmačenju, je zasnovana široko, z vključevanjem lektorjev kot jezikovnih svetovalcev, saj gre za področja, ki se med seboj prepletajo in dopolnjujejo.
Poglavitni namen bele knjige je opisati specifiko in razmere na področju jezikovnih poklicev, predvsem prevajalk in prevajalcev, tolmačk in tolmačev ter lektoric in lektorjev, s tem pa postati glas mnogih posameznic in posameznikov, ki so večinoma samozaposleni, mnogi pa delajo v vse bolj prekarnih razmerah. Opozoriti želi na težave, s katerimi se slovenski jezikovni praktiki srečujejo, predvsem pa, tudi z izpostavljanjem nekaterih dobrih praks, nakazati nekatere rešitve in zanje poiskati ustrezne sogovornike. Tokratna Bela knjiga o prevajanju nosi letnico 2018. S tem je pregled stanja po eni strani zamejen, po drugi strani pa odprt novim, poznejšim dokumentom.
Bela knjiga o prevajanju je temeljno besedilo vseh, ki poklice jezikovnih praktikov opravljajo ali se z njimi srečujejo: prevajalk in prevajalcev, tolmačk in tolmačev, lektoric in lektorjev, pa tudi vseh njihovih uporabnikov in sodelavcev. Zato je namenjena vsem Slovencem, še posebej pa vsem tistim, ki odločajo o jezikovni politiki, krojijo kulturno, gospodarsko, pravosodno, notranjo in zunanjo politiko ter odločajo o smernicah in kriterijih javnega naročanja.
Gre za prvi in doslej edini dokument, ki se prevajanja in tolmačenja v našem prostoru loteva celostno in povezovalno, z upoštevanjem vseh poglavitnih deležnikov. Zato ni nepomembno, da so pri njegovi pripravi sodelovala vsa slovenska prevajalska društva in združenja: Društvo slovenskih književnih prevajalcev, Društvo znanstvenih in tehniških prevajalcev Slovenije, Združenje konferenčnih tolmačev Slovenije, Društvo slovenskih filmskih in televizijskih prevajalcev, Združenje stalnih sodnih tolmačev in pravnih prevajalcev Slovenije SCIT, Lektorsko društvo Slovenije, zadruga Soglasnik, pa tudi vse slovenske univerze. Več kot trideset avtorjev, ki so s svojimi prispevki sooblikovali aktualni pregled slovenskega prevajanja, tolmačenja in lektoriranja, je bodisi dejavnih v različnih prevajalskih društvih, kot raziskovalci delujejo v akademskem okolju in na raziskovalnih inštitutih, ali pa se s problematikami, povezanimi s prevajanjem, ukvarjajo na raznih ministrstvih.
Kje so poglavitni vsebinski poudarki Bele knjige o prevajanju? Iz prispevkov je razvidno, da je prevajanje v vseh svojih oblikah in različicah izjemno dinamična in hitro spreminjajoča se dejavnost, ki je po eni strani konstituirala slovenski jezik in književnost, po drugi strani pa predstavlja tisto temeljno orodje, ki slovensko kulturo in družbo umešča na aktualni svetovni zemljevid. Po eni strani nastajajo vedno nove oblike prevajanja in tolmačenja, ker se potrebe spreminjajo; pojavljajo se tudi nova prevajalska orodja, ki od jezikovnih praktikov zahtevajo vedno nova znanja in jih postavljajo pred nove izzive. Po drugi strani pa se tudi širša prevajalska srenja sama ustvarjalno odziva na različne spodbude: komunikacijske (prevajalski forumi, izobraževalni seminarji), družbene (projekti mentoriranja) in mednarodne (sodelovanje v mednarodnih združenjih). Posebno poglavje je namenjeno popisu infrastrukture slovenskega prevajanja, ki se osredinja na oris vloge društev ter izobraževanja in zaposlitvenih možnosti. Svoje poglavje predstavljajo analiza različnih anket med prevajalci, tolmači in lektorji (pozornost pa namenjamo tudi tistim prevajalcem, ki jih ankete ne zajemajo), pa pregled sistemskih (predvsem jezikovne politike, prekarizacije in feminizacije poklicev jezikovnih praktikov) in specifičnih izzivov (elementov korektne avtorske pogodbe, knjižničnega nadomestila, dobička prevajalske industrije in problematike prevajalskih agencij, izobraževanja ter specifičnih zdravstvenih problemov).
Dr. Barbara Pregelj je prevajalka, tolmačka in urednica na založbi Malinc. Je tudi raziskovalka in pridružena profesorica na Fakulteti za humanistiko Univerze v Novi Gorici.