Kako ohraniti mlade bralce, ko postanejo mladi odrasli
Kot kažejo tudi izsledki raziskave Knjižna kultura in nakupovanje knjig v Sloveniji, ki je nedavno izšla tudi v knjižni obliki z naslovom Knjiga in bralci V, se ključna erozija slovenskega bralstva začne v obdobju med 15. in 25. letom starosti. To se zdi kar logično, saj je do takrat za otroke in mladino v bralskem in knjižnem smislu kar dobro poskrbljeno. Poglejmo.
Prvo je to, da se starši (in drugi odrasli) v osnovnošolskih letih svojih otrok zavedajo pomena branja zanje, zato so tako oni kot širša rodbina usmerjeni k temu, da svojemu podmladku ob raznih priložnostih, od praznovanja rojstnih dni do božiča in novega leta (kmalu bosta spet tu!), »podtaknejo« kakšno dobro knjigo. V Sloveniji s tem segmentom knjig kupci res nimamo težav, saj gre za eno od pomembnih značilnosti slovenskega knjižnega programa nasploh.
Ta po eni strani izhaja iz tradicionalnih bralnih skupin, po drugi strani pa iz avtorjev, založb in institucij, ki so izdajale tovrstno literaturo oziroma jo kasneje tudi evalvirale in promovirale. Izdajanje otroške in mladinske književnosti ima v Sloveniji močno tradicijo vse od obdobja po drugi svetovni vojni. Po eni strani jo je sistematično ter z visokimi estetskimi in vsebinskimi standardi negovala Mladinska knjiga, skupaj s svojo visokonakladno revijo Ciciban, po drugi strani pa so za njeno evalvacijo že skoraj ves ta čas skrbeli v okviru splošnih knjižnic pod strokovnim vodstvom ljubljanske Pionirske knjižnice, iz katere izhaja tudi Center za mladinsko književnost. Ta vsako leto natančno pregleda in oceni vse knjižne izide tega segmenta knjižne produkcije, ki predstavlja približno petino celotne knjižne ponudbe, kar pomeni skoraj tisoč novih knjig letno.
Glede na to, da je ta segment knjig v Sloveniji zelo priljubljen in tudi kakovosten, so se v zadnjih dveh desetletjih poleg Mladinske knjige v njem pojavile še druge založbe, kot so Miš, Sodobnost International, Oka, Skrivnost, Zala, Morfem, Kres itn., ki skrbijo tako za kakovostne izvirne kot tudi prevodne otroške in mladinske knjige. Nekatere od njih aktivno delujejo tudi na mednarodnem trgu prodajanja pravic lastnih knjig v tuje jezike.
Drugi razlog za dobro družbeno umeščenost teh knjig je seveda ta, da so otroške in mladinske knjige (torej knjige za tiste, stare nekje do petnajst let) aktivno vključene tudi v vzgojno-izobraževalni program v obliki Bralne značke in Cankarjevega tekmovanja, s pomočjo katerih mladi bolj ali manj spontano vsako leto preberejo vsaj pet knjig. Čeprav med slovenskimi osnovnimi šolami obstajajo velike razlike v številu učencev, ki jo končajo vsako leto ali pa so jo »delali« vseh devet let osnovne šole, je v to bralsko dejavnost vključenih približno polovica vseh učencev.
Vsemu temu se po svoje prilagajajo tudi knjigarne, vsaj tiste večje, ki imajo urejene otroške oddelke knjig, s čimer tako staršem kot tudi otrokom olajšajo pregledovanje in izbiranje knjig. Podobno je tudi v knjižnicah. Zato lahko rečemo, da je produkcijsko-evalvacijsko-šolskovzgojni-knjigarniški-knjižnični krog pri teh knjigah ustrezno zvezan in povezan. Kaj pa se potem zgodi pri knjigah za nekaj starejše bralce, tiste, ki jim v anglosaškem svetu pravijo mlajši odrasli (young adult)?
Zdi se, da ta krog začne popuščati na vseh koncih. Starši se počasi znebijo notranje obveznosti, da bi še naprej skrbeli za branje svojih otrok, saj so prepričani, da znajo za to že sami poskrbeti, ob tem pa ne upoštevajo dejstva, da so razni ekrani, od telefonskega do računalniškega, tisto, kar v teh letih zlahka in enostavneje zapelje od branja. V srednji šoli bralne značke ni več in šolsko branje postaja vse bolj zreducirano na klasično šolsko čtivo, ki daje prednost obveznosti pred spontanostjo in prvinsko zanimivostjo. V knjigarnah se te knjige pomešajo med odrasle knjižne naslove in mladi odrasli zato teže ločijo, kaj je primerno zanje in kaj ne. Evalvacije tovrstnih knjig je vse manj in tudi v medijih ne dobivajo veliko prostora. Edino glede produkcije smo si lahko dokaj enotni, ta se je v zadnjih letih tudi pri nas zelo okrepila, saj se je število t. i. »crossover« večgeneracijskih knjižnih naslovov, tako domačih kot prevedenih knjig, začelo kar lepo povečevati. Tovrstne knjige zdaj poleg Miša in Mladinske knjige izdaja še kar nekaj založb od Sodobnosti, Družine, Zale in Oceana naprej.
Pomembnosti tega knjižnega segmenta za dolgoročno stabiliziranje bralcev in kupcev knjig se v tujini dobro zavedajo tudi v knjigarnah. Zato so že pred leti, potem ko se je ta produkcija s fantazijskimi, vampirskimi, distopičnimi, nenavadnimi ljubezenskimi pa tudi drugimi knjigami, začela povečevati, tam ustvarili nove samostojne knjižne oddelke za mlade odrasle.
Zdaj smo tak oddelek dobili tudi v naši največji knjigarni, v ljubljanskem Konzorciju. Ko sem se v zadnjem času nekajkrat sprehodil mimo njega, sem ugotovil ne samo to, da je na njem na voljo več kot dovolj knjižnih naslovov za potencialne bralce in kupce, temveč tudi to, da je bilo tam vedno kar nekaj bralcev iz te, morda v teh časih celo najbolj zaželene ciljne skupine.
Če govorim o sebi osebno, bo ta oddelek precej olajšal naše knjigarniške družinske obiske. Medtem ko sta starejša sinova včasih seveda visela med otroškimi knjigami, sta bila zadnja leta, odraščajoča, v knjigarnah včasih malce izgubljena in nista čisto dobro vedela, kam bi se dala. Zato sem ju največkrat našel med stripi ali pa med športnimi knjigami in knjigami o naravi. Od zdaj naprej je najbrž veliko bolj jasno, kje bosta našla svoj prostor. Tudi za hčerko se mi zdi, da se bo kmalu preselila na ta oddelek.
Samo upamo lahko, da bodo temu zgledu sledile tudi druge knjigarne po Sloveniji, tiste seveda, ki si to lahko prostorsko privoščijo. Če si priznamo ali ne, so mladi odrasli naša prihodnost kot bralci in tudi kot kupci slovenskih knjig.