Koliko uporaba svetovnega spleta spremeni delovanje možganov (ali: vpliva na sinaptične povezave)
Raziskave kažejo, da brskanje po internetu negativno vpliva na bralne in miselne navade. Dr. Meta Grosman predstavlja knjigo Plitvine, ki jo bomo naslednje leto dobili tudi v slovenskem prevodu.
Širjenje elektronskega sporazumevanja in novih oblik zanj potrebne pismenosti spremljajo pomisleki o negativnih spremembah bralnih in miselnih navad, ki jih povzroča uporaba svetovnega spleta. V zadnjih letih pa beremo vse pogostejša opozorila na potencialno škodljivost bralnih navad, ki se razvijejo zaradi (pretirane) uporabe svetovnega spleta. Kakšne spremembe branja in delovanja možganov razkrivajo te kritike in kaj povedo o tradicionalnem linearnem branju?
Letos je pritegnilo izjemno mednarodno pozornost delo Nicholasa Carra The Shallows (Plitvine, 2010) z izzivalnim podnaslovom: How the internet is changing the way we think, read and remember. Carrovo razmišljanje o spremembah bralnih in miselnih navad ter o spremenjenih sinaptičnih povezavah v človekovih možganih, ki jih povzroča uporaba interneta, je napisano s položaja človeka, ki se je polovico življenja predajal (pretirani) uporabi interneta, pri petdesetih letih pa je na osnovi razmisleka o lastnih bralnih navadah in obnašanju začel premišljati o učinkih svoje navezanosti/zasvojenosti z internetom. Naenkrat je namreč ugotovil, da ne zmore več zbrano brati daljših besedil in se vanje, kot nekoč, zares poglobiti s temeljitim premislekom. K razmišljanju o učinkih dolgotrajnega branja besedil na računalniških zaslonih pa so ga spodbudile tudi izkušnje številnih kolegov, ki so opažali podobno izgubo zmožnosti poglobljenega branja daljše literarne pripovedi. Pred tem je Carr objavil že dve knjigi o novih medijih, vendar je bila The Shallows deležna največjega zanimanja, ker v tem delu sistematično obravnava spremembe branja in miselnih procesov, ki so posledice novih tehnologij in orodij, s podrobnim prikazom podatkov več eksperimentalnih raziskav sinaptičnih sprememb v možganih. Različno od govora in poslušanja, ki sta človeku naravno (prirojeno) dani jezikovni zmožnosti, se pismenost in zmožnost branja pojavita šele z iznajdbo zapisovanja in v stiku z raznimi oblikami zapisov. Branje in pisanje sta zato kulturno pogojeni obliki jezikovnega obnašanja, ki ju je treba institucionalno usvojiti s šolanjem. Oblike branja, kot se pojavljajo skozi tisočletja, so tesno odvisne od razpoložljivih pisav in besedil, s katerimi se tudi spreminjajo. Carr prepričljivo pripoveduje zgodbo tega razvoja, kako so posamezne tehnološke iznajdbe in orodja učinkovala na jezikovne rabe, npr. kako iznajdba pisalnega stroja ni odločilno vplivala le na Nietzschejevo ustvarjanje, marveč tudi na sam slog njegovega pisanja. Tehnologije elektronskega sporočanja pa prinašajo za bralce radikalne izzive, spoznavnih in zgodovinskih učinkov teh izzivov in z njimi povezanih sprememb pa še ne moremo oceniti.
Po pomenu in globini Carr te spremembe vzporeja z Gutenbergovo iznajdbo tiska, ki z možnostjo individualnega tihega branja ni uvedla samo novih oblik branja, marveč je spodbudila posebno poglobljeno pozornost in zbran premislek ter tako preoblikovala vse procese razmišljanja skupaj s človekovimi pogledi na svet in družbeno realnost. Korenit in hiter vpliv sodobnih tehnologij na razvoj mišljenja strokovnjaki razlagajo predvsem z novejšimi spoznanji o plastičnosti človeških možganov, ki se sproti prilagajajo in spreminjajo glede na uporabo raznih tehnoloških dosežkov in orodij ter s temi pogojenimi razlikami v doživljanju. Nove oblike elektronsko oblikovanih besedil terjajo spremenjeno in dejavnejšo bralčevo interakcijo z izbiranjem iz mnoštva besednih in slikovnih gradiv ter raznih povezovalnikov (linkov), pri čemer razumetje pomeni oblikovanje lastne \'poti\' skozi besedila v vse krajšem času.
Današnje možnosti preučevanja delovanja možganov in miselnih tokov s pomočjo magnetnega resonančnega slikanja sinaptičnih povezav med nevroni (t. i. fMRI posnetkov) že omogočajo znanstveno preverljivo opazovanje nastajanja raznih novih dejavnosti, povezav in sprememb, ki se pojavljajo v delovanju možganskih centrov kot posledica uporabe svetovnega spleta in branja elektronsko oblikovanih besedil. Zato velja verjeti Carrovim opozorilom in ugotovitvam številnih drugih strokovnjakov o nastajanju spremenjenih sinaptičnih povezav med nevroni, ki so neposredna posledica spremenjenih oblik branja ob interakciji z elektronskimi besedili. Carr opozarja predvsem na to, da uporaba interneta spodbuja površno branje, zlasti preletavanje besedil, hitro in raztreseno razmišljanje ter površinsko učenje brez dolgotrajnih rezultatov. S pogosto uporabo povezav (linkov) in tako omogočenimi \'skoki\' v druga besedila elektronsko branje prekinja za razmišljanje potrebno zbranost in hkrati manjša stopnjo razumevanja, saj s preveliko količino podatkov povzroča podatkovno preobremenjenost, ki negativno vpliva na povezave med kratkotrajnim in dolgotrajnim spominom, ki so pomembne za učenje. O Carrovi oceni kakovosti in neizogibnosti opisanih sprememb lahko mestoma podvomimo, saj ne dopušča možnosti dejavnega nadzora branja in kritične uporabe bralnih strategij, kot jih priporočajo nekateri strokovnjaki. Tako se npr. kanadski strokovnjak za preučevanje branja Miall zavzema za poučevanje metakognitivnih strategij, ki bralcem pomagajo nadzorovati lastno branje in razmišljati o raznih možnih ciljih in načinih branja.
Še težje je danes presojati Carrovo podobo prihodnjega položaja knjige, ki naj bi jo vedno bolj spodrivalo zanimanje za hitro dosegljiva in trenutno najbolj zanimiva družabna omrežja. Ali bodo knjige v prihodnosti res imele obeležja družabnih omrežij in bodo izpolnjevale željo po pripadnosti raznim družbenim skupinam? S stališča tradicionalnega linearnega branja in poznavanja njegovih koristi za individualni spoznavni in osebnostni razvoj se to nikakor ne zdi sprejemljivo. Ko pa pomislimo na vse tiste mlade, ki so jim literarni opisi že danes preveč dolgovezni, in bi se raje odločili za uro spanja kot za branje literature, se moramo začeti spraševati, kako ohraniti pozitivne kognitivne učinke tradicionalnega linearnega branja. O tem bi se morali spraševati še zlasti povsod, kjer šola z neučinkovitim in nezanimivim poukom branja in književnosti še vedno zbuja vtis, da je linearno in \'globoko\' branje zgolj nepotrebna izguba časa.
Carrovo besedilo je zanimivo branje, začinjeno z mnogimi in prepričljivimi rezultati uglednih raziskovalcev o različnih negativnih učinkih pretirane uporabe svetovnega spleta, ki segajo globoko v nevronske povezave človekovih možganov. Njegova opozorila na nevarnosti prehoda od zasebne strani tiskanih besedil na skupne strani računalniških zaslonov z intenzivnimi, ponavljajočimi se in zapeljivo interaktivnimi vsebinami, ki bralca hitro zasvojijo, pa spodbuja k osrednji misli, kako ohraniti zbrano linearno branje, ki omogoča temeljito premišljevanje brez hitenja in površnosti ter razumevajočo empatijo. Skrb za razvoj takega branja bi morali nameniti zlasti mladim, ki še nimajo lastne izkušnje poglobljenega in zbranega branja, da ne bi zrasli v zbiralce podatkov v elektronskem gozdu. V nekem intervjuju Carr sam pravi, da ga je zmanjšana uporaba interneta osrečila, ker lahko zopet bere zbrano in poglobljeno. To njegovo priporočilo velja vsekakor upoštevati, da bi se povsem prepričali o tem, pa moramo pazljivo prebrati njegovo knjigo!