Kompenzacija za dolgčas
Ljubljana je decembra 2015 prejela naziv Unescovo mesto literature. V primerjavi z drugimi pridobljenimi nazivi, ki so začasne narave, je ta stalen, kar pomeni, da je skupaj z njim prišla tudi zaveza Ljubljane k trajni podpori in razvoju področja literature. Po drugi strani pa so lahko značke in bleščeči nazivi le prazne oznake, zato je prvo vprašanje, ki se pojavi ob misli na naziv, vsebinske narave – kaj dela literarno Ljubljano izjemno, drugačno in jo postavlja ob bok drugim velikim mestom literature?
Zanimajo nas razmisleki in osebni pogledi na mesto literature, po možnosti izhajajoči iz osebnega doživljanja, a tako, da presegajo zgolj intimne mitologije in osebni stik s knjigo prenesejo na mestno raven. S tem oblikujemo celoto, sestavljeno iz posameznih koščkov v zgodovinskem mozaiku literarne Ljubljane.
Tokrat predstavljamo prispevek Mojce Pišek (1985), novinarke, esejistke, literarne kritičarke in popotnice, ki je leta 2012 prejela Stritarjevo nagrado za literarno kritiko, leta 2014 pa priznanje čuvaj/watchdog za mladega novinarja, ki ga podeljuje Društvo novinarjev Slovenije. V letih 2007–2017 je bila novinarka kulturne redakcije časnika Dnevnik, od leta 2019 piše predvsem za Delo.
Slovenci imamo radi takšne in drugačne laskave nazive, ki prihajajo od visokih evropskih in mednarodnih institucij. Od Svetovne prestolnice knjige prek Evropske prestolnice kulture in Zelene prestolnice Evrope do Unescovega tega in onega. Od leta 2015 končno tudi: Ljubljana, Unescovo mesto literature. Iskreno povedano, moja prva asociacija ob vsakem teh prestolničnih nazivov je vreča denarja. Seveda, smisel kateregakoli od teh nazivov je, da jih prestolnice uporabijo za črpanje javnih sredstev in nato njegovo razdeljevanje ali pa za kreiranje blagovne znamke in nato ustvarjanje dobička na trgu.
Ljubljana je od drugih mest literature (skupno jih je trenutno 39) drugačna v tem, da je, stavim roko, daleč najbolj ponosna na svoj naziv. Nanj smo tako ponosni, ker se kot vsaka etnična skupina s šibko notranjo identiteto še najraje identificiramo s tem, kako nas vidijo drugi ter kaj na nas pripenjajo od zunaj. To se majhnim mestom v majhnih deželah rado dogaja: ne morejo se nehati občudovati v pogledu drugih. Laska nam že sama kandidatura za ta ali oni naziv. Vsaka navidezna, še tako butična zmaga potrjuje našega športnega duha in našo konkurenčnost. Naravnost kriči tisto, kar še sami težko verjamemo – zares smo!
In to dela Ljubljano, Unescovo mesto literature, posebno. Takšne in drugačne titule, ki prihajajo od zunaj, za razliko od mest, kot so Barcelona, Edinburgh, Milano in Melbourne, resnično potrebujemo. Smo namreč majhni in v tem smislu večno nezanimivi in obupno dolgočasni velikim. Smo z nazivom bistveno bolj zanimivi in manj dolgočasni? Komajda. Bolj zanimivi in manj dolgočasni smo samim sebi, nazivi so predvsem potrebni utrjevanju naše samopodobe in mesta v svetu. Institucije globalnega in panevropskega povezovanja dobro vedo, kako pomembno je spodbujanje pozitivne identitete periferije. Ustvarjanje seznamov, na katerih se majhni pobratijo in poravnajo z velikimi, je ključnega pomena za dobro ravnotežje mednarodnih projektov, naj gre za Unescov nadnacionalni humanizem ali evropsko politično integracijo. Zakaj si potem za tovrstne nazive prizadevajo tudi velika mesta? Preprosto zato, ker si lahko. Ker denar vedno pride prav. In ker je geopolitika mnoga nekoč pomembna mesta potisnila na ekonomsko periferijo, v identitetno krizo ali pa oboje.
Ljubljana kot prestolnica Slovenije je nedvomno posebna tudi s svojim romantiziranjem jezika in literature, ki se zgolj sporadično pretvarja v dejanja. Slovenija je ena zadnjih preostalih dežel, kjer si z našim kolektivnim darom za pripovedništvo še vedno pravimo zgodbo, da se je naša država rodila iz duha literature, ne pa iz duha ekonomskega oportunizma, kot to velja za prav vse druge moderne države. Slovenija se je osamosvojila, ko je skozi Vzhodno Evropo zapihal ugoden veter političnih sprememb in se je nanj lahko pripela nova ekonomska vizija elit. Dokaz, da jezik, kultura in literatura za nas vendarle niso tako pomembni, kot pravimo, je dejanski odnos države do kulture, ki je izrazito oportunističen, gospodovalen in neprestano konflikten. Če bi bili zares utemeljeni na jeziku in knjigi, potem pisateljem in kulturnikom ne bi bilo treba države kar naprej prepričevati, da so vredni različnih oblik subvencij in javne podpore.
Naziv »mesto literature« zveni romantično, a je v resnici zgolj birokratska floskula. Ljubljana je mesto literature, ker ima obsežen seznam referenc, ki je nastal v dolgih letih sistemske podpre izdajanju, promociji in izposoji knjig. A cena za to je literarni dolgčas: ti, ki so jim literarni dogodki namenjeni, raje ostajajo doma. Cena za to je zmeden tržni model: ti, ki bi morali knjige kupovati, si jih izposojajo. In cena za to je literarna povprečnost: Slovenci ne pišemo knjig, ki bi bile zanimive za mednarodno publiko. Ljubljana potrebuje (in še pred njo predvsem država) realistično vizijo in prevrednotenje kriterijev podpore literaturi po načelu: manj je več. A potem seznam referenc morda ne bi zadostoval za mesto literature. To pa je tudi že tako imenovani paradoks mesta literature.