Kune, evri in knjige: kratko poročilo iz Hrvaške
Drugo soboto v januarju sva se z Renate zjutraj iz Ljubljane odpravila v Zagreb. Bil je praktično zadnji dan, preden so naši sosedje prevzeli evre kot svoje novo plačilno sredstvo, zato sva se odločila za tamkajšnje knjige porabiti nekaj kun, ki so nama ostale od poletja, ob tem pa tudi pogledati, kako so hrvaški založniki vstopili v novo leto. Nad ugotovitvami sva bila kar presenečena.
Večina Slovencev ob omembi Hrvaške seveda pomisli na poletje, morje in privlačne plaže. Zame pa je Hrvaška že nekaj desetletij tesno povezana z njihovo prestolnico in knjigami, ki so tam na voljo. Ko smo se včasih družinsko odpravljali na počitnice, smo vedno imeli postanek v Zagrebu ali Splitu. Brskali smo po tamkajšnjih knjigarnah, jaz pa sem gledal, kaj novega so prevedli v primerjavi z nami, ter si v kaki tamkajšnji knjigarni kupil tudi del poletnega branja. V zadnjem desetletju in pol pa hrvaške knjigarne obiskujem še načrtneje, skoraj raziskovalno, in tako sproti zaznavam, kam se razvijata njihova izvirna in prevodna knjižna produkcija v primerjavi z našo. Ko to počneš tako dolgo časa, hitro opaziš spremembe in lahko kar dobro vzporejaš obe knjižni krajini.
Potem ko so bili Hrvati v začetku tretjega tisočletja zelo aktivni pri izdajanju domačih in prevedenih knjig, jih je kriza po letu 2008 precej prizadela, dodatno utež na utrujenem knjižnem trgu pa je dodal propad založbe Algoritam z verigo knjigarn, ki je bila v svojih časih eden od ključnih vlečnih konjev hrvaškega založništva. To je za nekaj let zaustavilo razmah njihovega založništva. Potem pa se je zgodilo tako, kot mi je na enem od knjižnih sejmov napovedal srbski knjižni agent, s katerim sva kramljala o posebnostih posameznih knjižnih trgov v državah nekdanje Jugoslavije: »E, moj Samo,« mi je rekel, »knjižno založništvo je kot morska zvezda. Če ji kdo odtrga en krak, se kmalu zaraste in zraste ji nov. Tako se bo zgodilo tudi na Hrvaškem.«
Imel je prav. Nastalo je nekaj novih založb, obstoječe so prevzele nekaj nekdanjih knjigarniških lokacij, pojavil pa se je tudi nov knjigotržec Hoću knjigo, ki ni bil tudi izdajatelj knjig, kar je pomenilo, da je nove knjige, ki jih je prodajal, izpostavljal glede na njihovo zanimivost, ne pa glede na to, kdo jih je izdal. Tako je do danes hrvaška knjižna ponudba dodobra zaživela. Odtrgani krak se je zarastel.
V praksi to pomeni – tudi zaradi tega, ker Hrvati nimajo zelo močnega knjižničnega sistema in si ljudje knjige bolj kupujejo – da imate kot potencialen kupec v vsakem trenutku na voljo deset in več novih privlačnih leposlovnih romanov, ki s svojim vsebinskim dometom sežejo preko običajne žanrske literature, obenem pa ne spadajo v t. i. visoko leposlovje, namenjeno predvsem literarnim sladokuscem. Tudi na področju stvarne literature je ponudba velika in raznolika, odmevni naslovi pa na izpostavljenih knjižnih policah lahko vztrajajo tudi več let. Običaj, ki je v Sloveniji še vedno kar prisoten, da knjigarne že kmalu po izidu na svojih policah izvirno tujo izdajo knjige celo bolj izpostavijo kot slovenski prevod, je na Hrvaškem veliko manj prisoten – hrvaški knjigotržci se zavedajo, da princip prodaje izvirne tuje knjige koristi predvsem tujemu založniku, domačemu pa bo prej ali slej spodrezal zanos in prodajo ter ga preusmeril na druge tipe knjig.
Kaj pa cene? Tako rekoč do včeraj je veljalo, da so hrvaške knjige večinoma cenejše kot v Sloveniji, saj si kar nekaj knjig lahko kupil za okoli 15 evrov, večina pa jih je stala do 20 evrov. Z uradno uvedbo evra pa se je to skoraj čez noč preobrnilo. Višje globalne cene tiska, inflacija ter pretopitev kun v evre so tudi na Hrvaškem povišale cene knjig, ki se zdaj pomikajo v smeri severno od 25 evrov, torej že povsem blizu slovenske ravni.
Zdaj pa poglejmo naslednja tri dejstva:
– bruto družbeni prihodek na prebivalca je na Hrvaškem za približno 40 odstotkov nižji kot pri nas;
– Hrvatov je pet milijonov, trg za njihove knjige pa sega tudi preko njihovih meja, torej je glede števila ljudi približno trikrat večji od slovenskega;
– urbanega, mestnega prebivalstva, torej tistega segmenta ljudi, ki so med večjimi kupci knjig, ima Hrvaška vsaj trikrat več od Slovenije (Zagreb je denimo trikrat večji od Ljubljane, Split pa trikrat večji od Maribora).
Vsa tri dejstva, v katerih Hrvaška večkratno vodi pred nami, jasno kažejo, da bi morale biti cene njihovih knjig precej nižje od naših. Vendar niso. Uvedba evra je tudi pri njih povzročila precejšen cenovni pospešek. Seveda je vprašanje, kako se bo to odrazilo na nadaljnji prodaji knjig, vendar gre verjeti, da so hrvaški založniki glede tega dobro premislili. Še dva meseca je do nove turistične sezone, ki bo prišleke najbrž pričakala tudi z novimi, višjimi cenami turističnih storitev. Ti evri se bodo sčasoma prelili do hrvaških zasebnih žepov, kjer jih bo kmalu dovolj tudi za nakup knjig.
Kaj je smisel vsega tega pisanja? Po eni strani to, da je logično, da se cene knjig zvišujejo tudi pri nas. Je smiselno glede tega tarnati in kritizirati založnike? Najbrž ne; pogled čez sedaj prosto prehodno mejo nam kaže, da slovenske cene knjig – razen izjemoma – niti niso pretirane. Druga plat te medalje pa je naslednja: posamezen jezik bo na tiskanih medijih, bodisi da so to časopisi, revije ali pa knjige, vse dražji za vzdrževanje. Zato niso brez soli nedavne pobude časopisnih in revijalnih izdajateljev, da bo morala država, če bo želela ohraniti tiskano krajino, še aktivneje pristopiti k njenemu podpiranju.
Še vedno velja reklo, da so otroci naše največje bogastvo. Če želimo, da bodo še naprej brali natisnjena slovenska besedila, bo za to v prihodnje treba nameniti več javnega denarja.