Literarni sprehodi in splošne knjižnice
Se radi sprehajate po kraju, v katerem živite? Se vam je kdaj zazdelo, da so ulice, kamni, drevesa, spomeniki ali hiše spregovorili in ste se zapletli z njimi v pogovor? Tako kot se je zgodilo sanjaču iz Belih noči Dostojevskega?1
Ko se sprehajam, vsaka hiša kot da skoči predme na cesto, me s široko razprtimi okni pogleda in skorajda reče: »Pozdravljeni, kako je kaj vaše zdravje? Tudi jaz sem, hvala bogu, zdrava, čez en mesec bom dobila še eno nadstropje.« Ali pa: »Kako je kaj vaše zdravje? Mene jutri čakajo obnovitvena dela.«
Kaj pa če bi vam mesto spregovorilo z glasovi literatov, ki so v tem mestu živeli in ustvarjali? Če bi nenadoma literarna pokrajina vašega kraja zaživela, spregovorila, zadihala, vas nagovorila, se vam predstavila, postala vaša prijateljica in poetični drobec vašega vsakdana? Kako drugačni bi postali vaši običajni sprehodi!
V nekaterih krajih po Sloveniji imamo to srečo, da sprehode iz navadnih, nemih lahko zlahka spremenimo v sprehode, kjer nam mesto spregovori. Na pobudo različnih posameznikov ali inštitucij nastajajo mnoge tematske poti z različno tematiko, organizirani sprehodi so ponekod že tradicionalni, med ljudmi dobro sprejeti. Tudi literarni sprehodi niso izjema (spomnimo se Literarnih sprehodov po Ljubljani, sprehoda S Sebastianom po in o Mariboru, Po sledeh novomeške pomladi …). Nekatera mesta imajo o svojih literarnih poteh tudi knjige (npr. Literarne poti Ljubljane).2 V nekaterih slovenskih mestih je tradicija organiziranih literarnih sprehodov krajša. To vsekakor velja za Novo Gorico.
Izkušnja Goriške knjižnice Franceta Bevka Nova Gorica
Nova Gorica je najmlajše slovensko mesto. Od njenega uradnega rojstnega dne 13. 6. 1948 (dan, ko se je začel graditi prvi stanovanjski blok bodočega mesta, o čemer danes priča spominska plošča na stavbi), je minilo le 75 let, kar je za mesto malo. Na stavbah Nove Gorice boste zaman iskali spominske plošče, ki bi vam pripovedovale, da se je med zidovi te hiše rodil pisatelj ali pisateljica. In na glavnem trgu v Novi Gorici nimamo kipa, recimo Bevka, ki bi gledal hišo, v kateri je živela njegova ljubezen Davorina, ker so se tam za časa njune mladosti raztezali le travniki s kakšno češnjo in osamljeno hišo v daljavi. Tudi kakšne cukrarne, v katero bi se v preteklosti zatekali revni novogoriški ustvarjalci, tako mlado mesto pač nima. Duhovne in kulturne korenine našega mesta segajo čez ozemlje današnjega mesta – čez mejo v Gorico, pa v Goriška brda, Vipavsko dolino, na Tolminsko … Spomin na intelektualce in umetnike je z redkimi izjemami, med katerimi je tudi spomenik Francetu Bevku, v našem mestu strnjen v eni ulici: na Erjavčevi. Ob tej ulici so doprsni kipi devetnajstih ljudi, ki so pomembno vplivali na naš prostor. Najmlajši spomenik (postavljen leta 2013) na tej ulici je poseben – je namreč edini spomenik, ki je posvečen ženski: goriški pesnici Ljubki Šorli.
In prav ta dva spomenika (spomenik Francetu Bevku in Ljubki Šorli) nas pripeljeta do začetkov organiziranih literarnih sprehodov v Novi Gorici in k razmišljanju o pomenu takšnih dogodkov za knjižnico.
Ideja o literarnih sprehodih, s katerimi bi med prebivalci na prijeten način ozavestili literarno zgodovino našega prostora, je vrsto let zorela v srcu literarne zgodovinarke, slovenistke, pisateljice (in zveste obiskovalke naše knjižnice), mag. Marije Mercina. Morda so ravno srečna naključja, povezana z obema literatoma, pripomogla k realizaciji prvega literarnega sprehoda v Novi Gorici. Leta 2020 je namreč minilo 110 let od rojstva Ljubke Šorli in 130 let od rojstva Franceta Bevka. Takrat je Marija Mercina svojo pobudo za organizirane literarne sprehode predstavila novogoriškima JSKD in ZKD. Ti sta prevzeli organizacijo projekta in se povezali z več kot dvajsetimi kulturnimi in izobraževalnimi organizacijami ter posamezniki z obeh strani meje. Odziv na pobudo je bil odličen – kljub verigam in omejitvam covida-19 leta 2020 je »to zbrano 'pisano druščino' posameznikov in institucij že od samega začetka povezovala neverjetna naklonjenost in enotnost glede dogodka«.3 Med institucijami, ki jih je pobuda navdušila, je bila tudi Goriška knjižnica.
Kakšna je vloga knjižnice v projektu?
Goriška knjižnica je bila v skupnem projektu pomemben enakovreden partner že leta 2020. Sprehod se je zaključil v knjižnici, ta je sodelovala s prostorom, obsežno razstavo o Francetu Bevku in govorom direktorice, v katerem je udeležencem sprehoda predstavila povezanost Goriške knjižnice Franceta Bevka s pisateljem, po katerem je poimenovana, tematsko razstavo in vse aktivnosti, ki jih je knjižnica izvajala v takratnem Bevkovem letu.
Na drugih Goriških literarnih sprehodih leta 2021 (sprehod v počastitev 100-letnice rojstva Dušana Pirjevca ter literarna in znanstvena zapuščina Lojzke Bratuž, Pavline Pajk, Marijana Breclja in Zorana Božiča) je bila knjižnica prizorišče, kjer se je prireditev zaključila. Direktorica je v govoru izčrpno predstavila delo bibliotekarja Marijana Breclja in njegov pomen za Goriško knjižnico ter orisala problem Brecljeve knjižnice in njegove zapuščine, katerih usoda še danes ostaja negotova.
Leta 2022 (sprehod z naslovom Stičnost preteklosti in sedanjosti) se je sodelovanje knjižnice premaknilo iz stavbe knjižnice na drugo lokacijo – mag. Daša Medvešček, slovenistka in bibliotekarka, zaposlena v Goriški knjižnici, je ob kipu Andreja Budala na Erjavčevi ulici predstavila Budalove sledi v Bevkovi zapuščini.
Letošnja 4. Literarna pokrajina Goriške se je ponovno zaključila v stavbi knjižnice, direktorica Irena Škvarč in strokovna vodja Saša Vidmar sta prispevali predavanje Pomen javnih knjižnic kot odprtih javnih prostorov.
Na osnovi novogoriške izkušnje lahko povzamemo, da so literarni sprehodi odličen način za tesnejše povezovanje knjižnice z lokalno skupnostjo. Izhodišče je seveda dobra organizacija dogodka z multidisciplinarnim pristopom – pri ustvarjanju tematskih poti sodeluje več strok, dogodek močno presega zgolj obujanje zgodovinskih dejstev, literarne ustvarjalce prebivalcem približa z manj znanimi dejstvi in sodobnimi odkritji. Drugo idejno izhodišče je metoda sprehoda – dogodek je organiziran kot krajši sprehod z nekaj »postajami« z informativno-umetniško vsebino.
Knjižnice smo lahko pomemben partner takih pobud v lokalni skupnosti. Nudimo lahko prostor, promoviramo vsebinsko vezano gradivo, pripravimo manjše tematske razstave, damo možnost zaposlenim, da uporabijo tudi svoja nebibliotekarska znanja, z zborniki, ki izidejo ob zaključku literarnega sprehoda, se informacije, oplemenitene in aktualizirane, vrnejo v knjižnico. Projekt lahko potencialno vključimo v aktivnosti, povezane z občansko znanostjo ali promocijo novih dejavnosti v knjižnici. Z vsem navedenim se utrjujeta ugled in pomen knjižnice v lokalnem okolju.
Za lokalno skupnost so takšne iniciative poživljajoče: poleg obveščanja prebivalcev v nastajanju projekta in med izvedbo le-tega prihaja do medgeneracijskega sodelovanja, povezovanja institucij, aktualizacije avtorjev in nanje vezanih problematik in ne nazadnje je sprehod tudi prijetna oblika druženja.
In kaj takšni literarni sprehodi prinesejo posamezniku? Na zadnjem samostojnem sprehodu po Gorici sem v Ulici Foscoli tam okrog številke 16 nenadoma zaslišala Žalostna sem, zelo žalostna … Ne, ni bil veter, ki je v moja ušesa prinesel stavek splošne jesenske otožnosti. Ogovorila me je hiša, kjer sta živela Ljubka Šorli in Alojz Bratuž, in žalostna je, ker je kljub vsem prizadevanjem goriških intelektualcev njena usoda še vedno negotova.4 Naenkrat se je ob meni pojavil sanjač iz Belih noči Dostojevskega in skupaj sva nadaljevala najin sprehod – zagotavljam vam, da se po udeležbi na organiziranem literarnem sprehodu ali po branju zbornika, ki ob tem nastane, po vašem kraju ne boste več sprehajali enako: tudi če se boste sprehajali sami, nikoli več ne boste sami.
1 F. M. Dostojevski: Peterburški letopis; Bele noči, Goga, 2021, str. 64.
2 Gašper Troha, Sebastijan Pregelj: Literarne poti Ljubljane, Beletrina, 2010.
3 Sabina Volk Simčič: Od zamisli do uresničitve. V: Sprehod ob dediščini Ljubke Šorli in Franceta Bevka, Nova Gorica, JSKD in ZKD, 2020, str. 3.
4 Leta 2021 so Vera Tuta Ban, Marija Mercina in David Bandelj poslali pobudo za ohranitev in ovrednotenje kulturne dediščine družine Šorli - Bratuž. Pobuda, ki so jo podprli tudi SKGZ in SSO, EPK in številni podporniki, je bila poslana takratnemu slovenskemu predsedniku Borutu Pahorju, ministru za kulturo, takratni ministrici za zamejce in Slovence po svetu in slovenskemu generalnemu konzulu v Trstu.