»Literarno prevajanje je bitka, iz katere ne moreš iziti brez žrtev.«
Že od nekdaj ne maram ničesar, kar diši po lektoriranju in pisanju kritik. Ne da to nista potrebni dejavnosti, vsekakor sta; vendar se vedno sprašujem, kje je meja med »narobe« in »drugačno«. Kadar gre za šolske napake, je seveda ni težko določiti, kadar pa imaš opravka s presojanjem, ali je prevodna rešitev dovolj ustrezna, povedna, prepričljiva, ustvarjalna itn., se vsaj zame stvari zakomplicirajo. Poleg tega je vsako dobro literarno delo literarno vesolje v malem, in kdo naj bi ga bolje poznal, če ne ravno njegov prevajalec (in seveda avtor)? Na nekem prevajalskem večeru sem slišala primerjavo, da je literarno prevajanje bitka, iz katere ne moreš iziti brez žrtev; pri dobrem prevajalcu jih bo kot pri dobrem generalu čim manj. In kako naj vem, da pri presoji tujih literarnih prevodov ne podležem skušnjavi, ki jo poznamo iz pregovora »po bitki je lahko biti general«? To so vprašanja, ki me vedno preganjajo, ko bi morala v roke vzeti lektorsko ali kritiško pero, in so me tudi tokrat, ko sem v trenutku »neprisotnosti« privolila, da bom to storila.
Prvi prevod sem si izbrala, ker dokaj dobro poznam avtoričin opus; iz dosedanjega sodelovanja s prevajalko pa sem se naučila, da se lahko od nje veliko naučim. Drugi prevod mi je pod roke prišel sam od sebe, pred tem nisem poznala ne avtorice ne prevajalca in tako nisem imela ne o enem ne o drugem nobenega vnaprej izoblikovanega mnenja oz. pričakovanj.
Virginia Woolf: Flush: Življenjepis. Prevedla Jana Unuk. Uredila Tatjana Jamnik. Modrijan, 2011.
Flush je, v grobem rečeno, parodistična oblika biografije, po svoje celo dvojna biografija, psička Flusha in njegove lastnice, angleške viktorijanske pesnice Elizabeth Browning. Virignia Woolf je bila mojstrica parodije in pretiravanja in njen slog pisanja – kar se mi zdi ena temeljnih prvin s prevajalskega vidika – je v slovenščini ustrezno poustvarjen. Naj poudarim le enega od izzivov, kjer sem zaslutila, da bi si sama najbrž nekaj časa razbijala glavo z iskanjem kulturološko-jezikovnih ustreznic, prevajalka pa ga je lepo rešila, in sicer »Lords, Gentlemen and Yeomen of dogs«, ki se v prevodu glasi »velikaši, plemiči in svobodniki med psi«. V celoti gledano bi sama naredila nekaj sprememb le na ravni besediščnih oz. skladenjskih fines, denimo: »the breed of man« bi raje prevedla kot »človeško pasmo« (kontekst: z razčlenjevanjem »pasje aristokracije« avtorica parodira hierarhičnost angleške družbe: »Nobeno društvo nima kakšne podobne zakonodaje za razmoževanje ljudi.«), »van« kot »dostavni voz« (dogajalni čas je leto 1842). V poglavju, ki opisuje ugrabitev Flusha, bi paralelizem, ki vključuje glagol »dawn«, poskušala poustvariti z rabo vedno istega glagola, saj menim, da je s ponavljanjem na besedni in stavčni ravni nakazan ponavljajoči se, moreči vsakdan, ki ga je Flush doživljal v strašljivem ujetništvu.
Če strnem, prevajalka je neopazna in podrejena izvirniku; oboje je mišljeno kot velik kompliment.
Sonja Hartnett: O dečku. Prevedel Milan Žlof. Lektorirala Živa Čebulj. Družba Piano, 2011.
Sodobni avstralski roman O dečku je prejel več nagrad oz. bil zanje nominiran. Pripoveduje o rahločutnem in negotovem dečku Adrianu, ki o sebi misli, da je nezanimiv in da ni nikoli dovolj dober. Sodeč po prevodu, ima prevajalec izjemno bogat besedni zaklad in izredno dobro prevaja dialoge. Dobro prevede tudi besedno igro »grandmother – grandmonster« oz. »stara mama – stara drama«. Prevod poustvari vsebino izvirnika; menim pa, da bi se dalo bolje poustvariti njegovo literarnost – še eno temeljnih prvin literarnega prevajanja. Če kje, potem je pri literarnem prevajanju treba prenesti ne samo, kaj nam delo »sporoča«, marveč tudi, kako nam to »sporoča«. Denimo: »It tangles like it has a lunatic mind of his own.« »Njegovi lasje … so skuštrani v popolno zmešnjavo.« Beseda »zmešnjava« sicer aludira na zmešanost – lastnost, za katero se Adrian ves čas boji, da jo ima –, vendar bi sama poskušala ohraniti neposredno primerjavo med lasmi in poblaznelim umom, saj ima pomembno vlogo pri karakterizaciji. Morda: »Sfrcljani so, kakor da imajo ponorelo pamet.« Še večja natančnost bi bila potrebna pri naslednji podobi: »… a discussion which is served up at this table as frequently as gravy« oz. »… povsem brezpredmetno besedno ravsanje …«. Morda: »… prerekanje, ki je na domačem meniju tako pogosto kakor omaka.« Prevod nam kar nekajkrat pove več kakor izvirnik in neutemeljeno zaide v pojasnjevanje: »The United Nations banned the sale of arms to South Africa« oz. »Združeni narodi so prepovedali prodajo orožja Južni Afriki zaradi njene politike rasnega razlikovanja«, »… and now deals with it manfully pinching her arm until the emotion is driven down« oz. »… pri čemer si pomaga še s tem, da se od časa do časa majčkeno uščipne v roko, da bi telesna bolečina prevladala nad emocionalno«. Poleg tega ni jasno, zakaj prevod pogosto ne upošteva zgradbe povedi in razporeditve končnih ločil, marveč preprosto zgrajene večstavčne povedi pogosto razveže, stavke iz ločenih povedi pa poveže v eno poved, s čimer se seveda oddalji od izvirnega notranjega ritma povedi in odstavkov. Osebno bi sama drugače prevajala tudi rabo glagolov v sklepnem, liričnem poglavju, ki govori o čutilnih zmožnostih pokojnikov v svetu, v katerem zdaj »bivajo«, in s tem subtilno odpira vprašanje, kam odidemo, ko odidemo s tega sveta – vprašanje, na katero s strukturo in literarnim podobjem aludira ves roman.
V celoti gledano menim, da bi se dalo literarnost romana v prevodu bolje poustvariti.
In ker čisto vseh napak, spodrsljajev in pomanjkljivosti ne zakrivimo samo prevajalci, marveč nekatere tudi tisti, ki se z besedilom ukvarjajo za nami, še dve malenkosti. Menim, da bi bilo obe knjigi laže brati, če bi bile pri Flushu tudi v slovenskem prevodu izvirne avtoričine opombe označene s številkami, kakor so v izvirniku (vsaj v elektronski izdaji, ki sem jo sama vzela za osnovo primerjave), pri romanu O dečku pa odseki besedila grafično ločeni tako, kakor so v izvirniku.
Za konec naj omenim še nevšečnost, ki se najbrž pripeti vsem prevajalcem. Naj si prizadevamo biti še tako natančni in dosledni, nam tu in tam kakšen stavčič kratko malo uide. Zaradi tega ni sporočilnost obravnavanih prevodov nikakor okrnjena; sama gledam na ta nehoteni in neljubi pojav kot na potrditev misli, da popolnega prevoda ni. Je samo večno približevanje izvirniku.
Breda Biščak je (literarna) prevajalka, tolmačinja in moderatorka. Poslovenila je dela Virgine Woolf, Vladimirja Nabokova, Davida Maloufa, Tima Wintona in še nekaterih drugih uveljavljenih angleško pišočih prozaistov.