Pojdi na glavno vsebino
Brezplačna dostava za naročila nad 35 €
041 670 666(pon.-čet.: 8.30-16.00, pet.: 8.30-14.30)
0
Pobliski v prevode

Ljudmil Dimitrov, letošnji dobitnik Lavrinove diplome

Đurđa Strsoglavec, Bukla 134-135, 5.7.2017

Ljudmil Dimitrov, letošnji dobitnik Lavrinove diplome

Društvo slovenskih književnih prevajalcev je letošnjo Lavrinovo diplomo, priznanje za izjemen prispevek na področju posredovanja slovenske književnosti v druge jezikovne kulture, podelilo dr. Ljudmilu Dimitrovu, priznanemu prevajalcu v bolgarščino in neutrudnemu posredovalcu slovenske kulture v Bolgariji.

Strsoglavec: Pravite, da se je vse začelo z ljubeznijo.
Dimitrov: Kakor sem imel priložnost povedati v nekem drugem intervju, je bila prva stvar, ki sem jo prevedel v bolgarščino, enodejanka Zofke Kveder Ljubezen. Z Ljubeznijo se je začelo in nadaljevalo do danes. Pravzaprav je književno prevajanje ljubezen: do jezika, do kulture, do drugega, do (samo)izboljšanja ... Prevajalec mora imeti zgodovinsko mišljenje – zavest, da ga bo to, kar dela, preživelo. Kajti prevajanje je (kljub temu da ure in ure presediš pred računalnikom) aktivna dejavnost, občevanje; pogovarjaš se z jezikom in preverjaš, ali te je voljan spustiti k sebi. Izvirnik je minsko polje, ki od prevajalca zahteva previd ne korake in budno oko, da ne bi stopil na napačno mesto in ga v svojem jeziku predstavil v pohabljeni, popačeni in razmesarjeni obliki. To velja tudi za slovensko literaturo. Prepričan sem, da je vsak tuji slovenist dolžan svoji kulturi posredovati slovensko literaturo. Pa tudi, kot trdi slavni bolgarski prevajalec Dimitar Podvarzačov, vse lepo na tem svetu je že napisano – to je treba le še dobro prevesti.

Strsoglavec: In če ni prevedeno dobro? Če je »samo« prevedeno?
Dimitrov: Prevesti pomeni dobro prevesti. To je profesionalni pristop.

Strsoglavec: Je pri prevajanju iz slovenščine v bolgarščino dejstvo, da gre za južnoslovanska jezika, prednost ali prej ovira?
Dimitrov: Iz sorodnih jezikov in v njih se prevaja teže kot če imamo opraviti z oddaljenimi, ki spadajo v različne jezikovne skupine. Pri bolgarščini in slovenščini je nekaj težav. Najprej gre za povsem drugačno skladnjo. Da bi naredil prepričljivo, naravno frazo v bolgarščini, je ne moreš le prevesti, ampak jo moraš skoraj prenapisati, ker se v slovenskem besednem redu čuti močan nemški vpliv, kar se ne ujema s preostalimi južnoslovanskimi jeziki. Drugi izziv so tako imenovani lažni prijatelji. Tu se lahko ob najmanjši nepazljivosti zgodi velik nesporazum in neumnost. Tretji problem je, da je treba pogosto pojasnjevati kontekst. Prevajanje pa ni le prenos iz enega jezika v drugi z lingvističnega vidika, temveč tudi razkrivanje smisla, vpeljevanje drugega v smisel. Če prevajaš prozo, lahko nekatere stvari pojasniš z opombami. Kaj pa v drami? Tukaj se moraš potruditi in narediti tako, da bo vse jasno, ko se besedilo izgovarja na odru, ker pri uprizoritvi vsi parateksti odpadejo. Ob tem bi rekel še tole. Besedila ne moremo spremeniti, lahko pa spremenimo njegovo interpretacijo. Interpretacija je spremenljivka, besedilo pa konstanta. Njun soobstoj, to je njuna variabilnost pri prilagoditvi aktualnemu kontekstu, se lahko uresniči samo prek prevoda. Ko neko besedilo prevedemo, mu hkrati vgradimo tudi interpretacijo in vsak njegov nadaljnji prevod se bo približeval semantičnim kodom sodobnega receptivnega polja kulture, v katero vstopa. Ne skušajmo zasidrati interpretacije. Sojeno ji je, da se spreminja v skladu s časom in okoliščinami. Te okoliščine so lahko sociokulturne: ideologija, politika, mentaliteta, lahko pa so tudi umetniške – gledališče, kino, glasba, vizualne umetnosti ...
Prevajanje je zelo pomembno, kajti književnost v naših jezikih vse bolj gluši. Trudimo se, na videz kričimo, vendar smo kot nemi filmi – ni nas slišati, saj majhni jeziki ne morejo preglasiti velikih. Celo naši najglasnejši pesniki se izgubljajo kot podzemne vode, ki niso našle poti iz izvira, da bi stekle v veliko reko in se izlile v morje, v ocean ... Lahko pa dobijo svoj odmev v prevodu. Prevod lahko okrepi naš glas – ga pokaže skozi povečevalno steklo in razširi med ljudmi – oni pa sprejmejo in v svojem jeziku ponovijo iste, vendar podvojene misli in jih pos redujejo naprej ...

Strsoglavec: Kakšno je zanimanje za slovensko literaturo/kulturo v Bolgariji?
Dimitrov: Po mojem mnenju bolgarski bralec zelo zaupa slovenski literaturi, slovenskemu avtorju; pričakuje nekaj nenavadnega, hkrati pa pametnega. V bolgarščino sem prevedel dela Draga Jančarja, Aleša Štegra, Evalda Flisarja, Vinka Möderndorferja, Anje Golob, Stanke Hras telj, Matjaža Zupančiča, Simone Semenič, Andreja Blatnika ... Vsi ti avtorji so bili v Bolgariji zelo lepo sprejeti, sem pa ugotovil, da pri nas ni dovolj zgodovinskega konteksta, da bi zares razumeli sodobno slovensko književnost. Od kod izhaja, zakaj je taka ...
Manjkajo prevodi Prešerna, Cankarja, Župančiča, slovenske moderne, Tavčarja in tako naprej. Ker Bolgari natančnega slovenskega konteksta ne poznamo, slovenski literaturi pripisujemo kar bolgarski kontekst, kar seveda ni prav. Antologija sodobne slovenske kratke zgodbe O čem govorimo?, ki sva jo prevedla z Evo Šprager, je imela v Bolgariji ogromen uspeh, v nekaj tednih so jo razprodali, ampak interpretacije so bili pomanjkljive. Zato zadnje čase prevajam predvsem starejšo klasiko.

Strsoglavec: Precej ste povezani s slovensko in bolgarsko dramatiko oz. gledališčem.
Dimitrov: Pred dvema letoma sem sodeloval na Boršnikovem srečan ju, letos pa sem bil povabljen v žirijo za najboljšo predstavo v okviru 47. Tedna slovenske drame v Kranju. Vedno sem navdušen nad visokim nivojem slovenskega gledališča. Pa ne samo to – slovensko gledališče je tisto, ki mi je dejansko pokazalo lepoto slovenskega jezika. Tam sem slišal in razumel slovenščino, z odra mi je vaš jezik govoril tako, da sem hitreje vstopil vanj.

Strsoglavec: O, kako lepo …
Dimitrov: Če se vrnem k prejšnjemu vprašanju – gledališče je vedno način, da izveš več o kakšni kulturi, kot če bi računal samo na knjige. Gledališče je medij, forum, njegove resnice se med ljudmi širijo hitreje, učinkoviteje. Naš znani pisatelj in dramatik Jordan Radičkov je nekoč povedal lastno izkušnjo. Ko sem napisal zgodbo, je dejal, je bil v njej tudi stavek Neumni ljudje, slaba država. Leta so minila in nihče ga ni opazil. Toda ko sem kasneje na podlagi te zgodbe napisal igro in v njej ohranil isti izraz v dialogu, se je le nekaj mesecev po uprizoritvi začel pojavljati povsod in je postal nekakšen sodobni pregovor.
Prepričan sem, da se bo, če bodo na slovenskih odrih uprizarjali več bolgarskih dram in več slovenskih dram na bolgarskih odrih, tudi naše medsebojno zanimanje krepilo. V tem smislu sem ponosen, da smo mi, Bolgari, za zdaj pred vami. Leta 2013 je v Bolgariji izšla zbirka Zalezujoč Godota, vanjo sem vključil pet sodobnih slovenskih dram. Tri so že bile uprizorjene, eno bodo igrali tudi v naslednji sezoni. Dva mlada režiserja sta zainteresirana za slovensko dramatiko. Preden sem prevedel slovenske drame v bolgarščino, sem leta 2012 s svojimi ljubljanskimi študenti prevedel bolgarske drame, ki so izšle v zbirki Šest bolgarskih dram, kar v Sloveniji ni imelo odmeva.

Strsoglavec: Kako to?
Dimitrov: Pravzaprav ne vem. Ne znam si razložiti. Po moje je kriva časovna luknja, ki je nastala v naših kulturnih odnosih med drugo svetovno vojno in padcem berlinskega zidu. Luknjo moramo zapolniti z bolj intenzivnim prevajanjem pomembnih književnih del, ki nam manjkajo, in se tako seznaniti z neznanim kontekstom, mi s slovenskim, vi z bolgarskim, ampak ta proces poteka počasi. Najbrž pa gre tudi za radovednost. Morda smo mi bolj radovedni glede vas kakor vi glede nas? Ne vem. Želim pa si, da bi videl kakšno bolgarsko dramo na slovenskem odru. Ali vsaj to, da bi kakšen bolgarski režiser kaj uprizoril v Sloveniji, slovenski pa pri nas.

Strsoglavec: Kako je prevajati Prešerna, Cankarja, Aškerca v 21. stoletju?
Dimitrov: Jaz imam rad družbo mrtvih pesnikov. Poleg tega sem strokovnjak za 19. stoletje. Kot prevajalec sem bolgarsko naučil veliko več Slovencev kakor kot lektor.
Če vam danes Jančar, Flisar ali Šteger rečejo, da ne znajo bolgarsko, jim ne smete verjeti. Ne smete verjeti niti Tratnikovi, Möderndorferju, Semeničevi, Zupančiču, Hrastljevi, Golobovi, Blatniku ... Pred kratkim sem poučeval Gregorčiča, Cankarja in Aškerca. Zdaj poučujem Prešerna. Zakaj? Slovenci ste edini narod iz bivše Jugoslavije, ki ima v svojem jeziku posebno pesniško zbirko največjega bolgarskega pesnika Hrista Boteva, prevedla jo je Katja Špur v sedemdesetih letih 20. stoletja. Bolgari Prešerna še nismo izdali, zato se mi zdi prav, da bi Slovencem vrnili lepo gesto. Če bi izbor iz Prešernove poezije izdali leta 2019 ob 170. obletnici Prešernove smrti, bi bilo idealno.
Pogosto se sliši, da bi moral biti prevajalec reprezentativnih literarnih del visoke umetniške vrednosti kongenialen njihovemu tvorcu. Jaz pa menim, da je besedilo pametnejše od avtorja, dober prevajalec pa mora preseči besedilo. Zato skušam tu in tam biti prevajalec. Raje se posvetujem z besedilom kot z avtorjem. In se imam za pamet nega. Nič hudega, če je prevajalec obsojen na anonimnost. Ko začne tekmovati z avtorjem oz. besedilom, je z njim konec. Če hočem prevajati Prešerna – in to nameravam – , se nimam s kom posvetovati ... razen s Prešernom. Zato si morava z avtorjem zaupati. Ni pomembno, če ga že zdavnaj ni več med živimi. Kajti prav s takšnimi dialogi z mrtvimi se ponovno rodi – prerodi – preporodi njihovo delo. Pomembno je tudi to, ali imaš pri prevajanju klasičnih del, ki je vedno velika odgovornost, predhodnike; torej ali prevod samo »izboljšuješ« ali pa si prvi prevajalec.

Strsoglavec: Kaj imate sami raje – predhodnike ali prvenstvo?
Dimitrov: Nobene od teh dveh vlog nimam raje. Kakor pride. Do besedila se moraš vesti enako odgovorno. Če imaš predhodnike, pa to pomeni, da imaš v svojem jeziku tradicijo prevajanja slovenskega leposlovja. In ti preostane »edino« to, da Prešerna, recimo, posodobiš z novo leksiko, da ga uveljaviš v aktualnem bolgarskem kontekstu, da ga narediš spet zanimivega za bralca. Kajti izvirnik se ne stara, prevod pa se. In hitreje, ko se razvija jezik, hitreje se stara prevod. Če je bila v 19. in v 20. stoletju življenjska doba prevoda približno petdeset let, je zdaj le trideset. Vsaka generacija mora imeti svojega Shakespearja – zakaj ne tudi svojega Cankarja in svojega Boteva, svojo Bagrjano.


Povej naprej

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...