Pojdi na glavno vsebino
Brezplačna dostava za naročila nad 29 €
041 670 666(vsak delavnik 9h-16h)
0
Pobliski v prevode

Marjanca Mihelič, Sovretova nagrajenka za leto 2021

Ana Geršak, Bukla 163, 24. 11. 2021

Marjanca Mihelič, Sovretova nagrajenka za leto 2021

Foto: Vinko Avsenak

Prejemnica letošnje Sovretove nagrade Marjanca Mihelič ima za seboj pester prevajalski opus, v katerem je zbrano lepo število velikanov madžarske književnosti: Péter Esterházy, Péter Nádas, Géza Ottlik, László Darvasi in seveda László Krasznahorkai, avtor nagrajenega prevoda Svet gre naprej. Prevajalka, po izobrazbi slovenistka in filozofinja, je za svoje delo že prejela številna priznanja, med drugim leta 2012 odlikovanje viteškega križa Republike Madžarske za prevajalsko delo in posredovanje med madžarsko in slovensko kulturo. Poleg prevajanja tudi piše – leta 2015 je izšel njen romaneskni prvenec Budimpeštatrans.


Bukla: Če se ne motim, se s prevajanjem ukvarjate že kar dolgo, kakšnih trideset let. Kako se je pravzaprav začelo?
Mihelič: Po končanem študiju sem se začela razgledovati po lektoratih slovenskega jezika v tujini, med drugim je bil objavljen tudi razpis za prosto mesto lektorja v Budimpešti. Čeprav se v času železne zavese madžarski turisti še niso sprehajali po ljubljanskih ulicah, tako da kot rojena Gorenjka do tedaj še nisem imela priložnosti slišati madžarske govorice v živo, sem se odločila v trenutku. Spomnila sem se odličnih madžarskih filmov, ki so po evropskih festivalih pobirali nagrado za nagrado, melodije jezika, ki mi je bila všeč, in si rekla: »To bo vznemirljivo!« Ko so me sprejeli, sem bila navdušena ...

Bukla: V utemeljitvi komisije za nagrade in priznanja DSKP je med drugim zapisano, da »literarnih prevajalcev iz madžarščine ni veliko«; celo Sovretovo nagrado letos prvič podeljujejo delu, prevedenemu iz madžarščine. Je to morda posledica večletnega nezanimanja slovenskega prostora za madžarsko književnost, za pozno odprtje lektorata (ta se je na Filozofski fakulteti odprl leta 1981) ali razlogi tičijo drugje?
Mihelič: Razlogov je po mojem mnenju več. Število prevajalcev narekuje tudi povpraševanje po prevajanju madžarskega leposlovja, ki ga ni ravno veliko, čeprav smo sosedje. Dober prevajalec se tudi »ne rodi čez noč«, zlasti če gre za dva tako različna jezika, indoevropskega in neindoevropskega. Tudi lektorat sam po sebi še ne vzgaja prevajalcev. Ne zanemarimo vprašanja o donosnosti ukvarjanja s tem. Primerjajmo tudi dve »resni« književnosti, madžarsko in slovensko, ki sta se morali še nedavno ukvarjati z družbenimi vprašanji, s francosko, angleško ali nemško književnostjo in se vprašajmo, v čem se razlikujeta, pa bomo spet prišli do delnega odgovora. Vprašajmo se o komercialni uspešnosti izdajanja prevodov teh del, o tem, kje se ustvarjajo svetovni trendi in kanoni, o problemih majhnih in velikih jezikov. Ne spreglejmo dejstva, da bralec oziroma kupec raje poseže po nečem ušesu znanem kot neznanem, tudi po bolj lahkotnem branju kot po tistem, obremenjenem z usodo naroda, vzajemnemu nepoznavanju in nezanimanju pa je botrovala tudi polpretekla zgodovina. Vse to so dejstva, zato odgovor na ta vprašanja ni preprost, mislim pa, da je danes bolje kot pred leti, zahvaljujoč tako padcu železne zavese kot ustanovam, ki pomagajo pri izdajanju prevodov presežkov teh književnosti, zlasti pa svetovno uspešnim pisateljem, kot je Krasznahorkai, ki vztrajno prebijajo meje svojega sveta.

Bukla: Sovretovo nagrado ste prejeli za prevod kratkoprozne zbirke Lászla Krasznahorkaija Svet gre naprej. Gre za jezikovno zahtevno, a vendar zelo privlačno delo. Kako ste se spopadli s tem »razvejanim sistemom odvisnikov« v nizu dolgih, čez več strani razpotegnjenih povedi?
Mihelič: Krasznahorkai res velja za zahtevnega avtorja, ki terja vztrajnega bralca. Ko so ga vprašali, zakaj ne uporablja preprostejših stavkov, je odgovoril, da naravni pretok misli ne poteka po modelu »osebek-povedek-predmet-prislovno določilo«. To so primeri iz slovnice, v resnici pa razmišljamo v dolgih nizih besed in stavkov, neprekinjeno, brez ločil. Takšen način tvorjenja misli se mu zdi naravnejši, zato ga je želel preliti na papir. Madžarski jezik ne pozna pregibanja in sklanjanja v našem pomenu besede, ampak je aglutinacijski, kar pomeni, da se na koren besede lepijo obrazila, ki se ne preobražajo, temveč, če se malo pošalim, besede podaljšujejo v nedogled. Prav tako tudi nima težav z uporabo prislovnih glagolskih oblik, kot so prišedši, videvši, vstopivši …, slovenski jezik pa. Pri Krasznahorkaiju gre dodatno še za iskanje drugačnega jezika, saj je rabo odvisnikov z razprostranjenostjo povedi čez več strani pritiral do roba zmogljivosti tudi v svojem jeziku. Slovenščina je po drugi strani slovanski jezik in kot taka izrazito glagolska. Kot prevajalka ne morem samovoljno postavljati pik tja, kjer jih ni, saj bi s tem prekinila avtorjev pripovedni tok. Ker je tudi slog poveden, sem pač neumorno prevračala besede in stavke, da bi sledila pripovedni niti.

Bukla: Po izobrazbi ste tudi filozofinja. Kje se pri vas filozofija srečuje s prevajanjem?
Mihelič: Filozofijo sem študirala, ker sem rada razmišljala in sem si očitno želela odgovoriti na vprašanja, ki so se mi porajala. Spomnim se, da sem Sokrata prebirala že kot gimnazijka. Urjenje mišljenja med študijem mi je zagotovo koristilo, prav tako pri razbiranju smisla in prevajanju nekaterih zgodb v omenjeni knjigi, saj so očitno filozofsko podložene, in to, zanimivo, prav v smeri filozofov, ki so mi bili med študijem najbližji.

Bukla: Ste tudi pisateljica. Kako pristopate k pisanju?
Mihelič: Po navadi zunanji vzgib sproži notranjega – in »metulj zgane krila« – kot bi rekel preminuli sodobni madžarski pisatelj Miklós Mészöly, pomemben podpornik Lászla Krasznahorkaija. Seme pade na plodna tla, bi lahko rekli, doživetja se začnejo prepletati z domišljijo, se grozditi in plesti v zgodbo. Potem se me polasti veselje do tega početja in snujem dalje. Ko se mi približno sestavi slika o tem, kaj naj bi sploh povedala, to poskušam ubesediti. Takrat precej berem, iščem besedila avtorjev, iz katerih se lahko učim, kako izraziti oziroma oblikovati določene zamisli in občutke. Ves čas napredujem po dveh tirih, pri čemer skušam slediti notranji logiki dogajanja in pomena, do konca, ki ga ves čas nekako vidim pred sabo.

Bukla: Bo naslednja knjiga avtorska ali prevodna?
Mihelič: Upam, da oboje. (smeh)


Povej naprej

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...