»Marko Anton Kappus, edini Kranjec, ki je sodeloval v vélikem pokristjanjevanju v Novi Španiji.«
Maja Šabec je izredna profesorica za špansko in hispanoameriško književnost na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. S proučevanjem zgodbe Marka Antona Kappusa – slovenskega jezuita na koncu Novega sveta – se je oddaljila od svojega siceršnjega raziskovalnega področja, saj je monografi ji o njem posvetila štiri leta. Rezultat je zgledno urejena knjiga o edinem Slovencu, ki je ob koncu 17. stoletja sodeloval v vélikem pokristjanjevalskem projektu v Novi Španiji. Z njo kot urednico in soavtorico knjige smo se na kratko pogovorili o poznavanju in pomenu tega jezuita za razumevanje tedanjega časa.
MAJA ŠABEC ET AL.
MARKO ANTON KAPPUS
Slovenski jezuit na koncu Novega sveta
Znanstvena založba Filozofske fakultete,
2021, m. v., 394 str., 29,90 €
Bukla: Lahko za tiste, ki Marka Antona Kappusa ne poznajo, v nekaj potezah orišete njegovo življenjsko pot?
Šabec: Marko Anton Kappus se je rodil leta 1657 v ugledni in premožni družini v Kamni Gorici pri Radovljici. Z
devetnajstimi je vstopil v jezuitski red, poučeval latinščino v jezuitskih kolegijih in nato študiral teologijo v Gradcu, Bologni in Milanu. Leta 1686 je bil posvečen v duhovnika in naslednje leto je s skupino srednjeevropskih jezuitov misijonarjev odplul v Novo Španijo, današnjo Mehiko. Tam je preživel trideset let, to je natanko polovico življenja. Deloval je med pripadniki domorodnih ljudstev na daljnem severozahodu Sonore, sprva kot »navaden« misijonar v kraju Cucurpe ter kot sodelavec tirolskega jezuita in kartografa Eusebia Francisca Kina pri pokristjanjevanju okoliških staroselcev ter raziskovanju novih predelov in iskanju poti v Spodnjo Kalifornijo. Nato je zasedal čedalje odgovornejše funkcije v redovni hierarhiji, zadnja leta je bil vizitator sonorskih misijonov s sedežem v Arivechiju. Umrl je leta 1717.
Bukla: Zakaj je njegovega korespondenca zanimiva za Slovence in današnji čas?
Šabec: Ker je bil edini Slovenec oziroma Kranjec, ki je sodeloval v vélikem pokristjanjevalskem projektu v Novi Španiji in ker vnaša v slovenski kulturni prostor neposreden vpogled v oddaljena obdobja mehiške in ameriške
zgodovine, v delovanje jezuitskega reda in njegovo vlogo v kompleksnem procesu kolonizacije. Za bralce bodo zanimivi tudi opisi tedanjega življenja v geografsko in kulturno oddaljenih krajih.
Bukla: Kako bi to, kar vemo o Kappusu in njegovem delu, postavili v kontekst (manj znane) zgodovine Evropejcev in konkretno tudi Slovencev v Novem svetu?
Šabec: Vloga Evrope oziroma evropskih velesil v obdobju kolonizacije t. i. Novega sveta je seveda dodobra raziskana, manj pa je znanega o povezanosti našega prostora s temi procesi. Zato si avtorji monografi je želimo, da bi naši izsledki spodbudili nadaljnje zgodovinske, sociološke, antropološke, literarne, jezikoslovne in druge razis kave, ki bodo obogatile védenje ne le o Marku Antonu Kappusu, temveč o dejavnikih, ki nas umeščajo v skupni
pretekli in sedanji čas.
Bukla: Ste urednica zgledne in zajetne monografije o Kappusu. Kako je potekalo raziskovanje Kappusove zapuščine, kje ste imeli težave pri pridobivanju njegove zapuščine, kaj vas je najbolj presenetilo?
Šabec: Knjiga je delo štirih avtorjev. Sledili smo raznovrstnosti primarnih besedil, vsako poglavje se posveča enemu sklopu ali temi, ki se med seboj smiselno dopolnjujejo. Izhajali smo iz primarnih virov, torej Kappusovih besedil v rokopisih, prepisih ali starih tiskanih izdajah, jih prevedli v slovenščino (pisal je v latinščini, nemščini in španščini), analizirali in umestili v širši kontekst Glavnina gradiva, ki je ohranjeno v Arhivu Slovenije in v jezuitskem arhivu v Rimu, je bila že raziskana, ne pa še v celoti prevedena in zbrana. Španska pisma, ki jih je pošiljal nadrejenim v Mehiki in jih hranijo tamkajšnji arhivi, so bila v znanstveni literaturi evidentirana, a z izjemo dveh še neobjavljena in neprevedena. S pridobitvijo teh dokumentov ni bilo večjih težav, iz arhivov jih je na srečo mogoče dobiti v digitalizirani obliki. Zamudnejše je bilo njihovo transkribiranje in prevajanje manj znanega besedišča. Kappus je imel sicer zelo lepo in čitljivo pisavo, kot hispanistka pa sem občudovala tudi njegovo brezhibno znanje španščine.
Bukla: Eden od avtorjev monografije, Tomaž Nabergoj, je pred kratkim prišel tudi do velikega odkritja »izgubljene« Kappusove pesnitve v 276 kronogramih Enthusiasmus. Lahko poveste o tem kaj več?
Šabec: To odkritje je neprecenljivo z več vidikov. Gre za obsežno Kappusovo pesnitev v latinščini iz leta 1708, za katero so raziskovalci vedeli iz posred nih virov, a niso poznali njene vsebine, ker jim ni uspelo najti nobenega izvoda. Tomažu Nabergoju je trideset let po prvem srečanju s Kappusom – takrat je v Mehiškem nacionalnem arhivu v še nerazvrščenem gradivu našel eno pomembnejših Kappusovih pisem – uspel drugi veliki met, ko
je v baskovski regionalni knjižnici naletel na izvod te tako dolgo pogrešane publikacije. V skladu s časom, v katerem živimo, mu za to ni bilo treba brskati po policah in listati po starih tiskih, ampak le po spletnem brskalniku,
pesnitev je namreč od nedavnega dostopna v digitalizirani obliki na spletnem portalu knjižnice. Ta edinstveni dokument zapolnjuje vrzel v Kappusovi pisni zapuščini in predstavlja slovenskega jezuita v popolnoma drugih razsežnostih, kot jih izpričujejo ohranjena pisma. Izkaže se kot mojstrski verzifi kator in velik poznavalec grško-rimske mitologije in literarnega izročila. Nič manj kot literarno-umetniška in intelektualna vrednost besedila sta pomembna zgodovinski vidik in simbolno sporočilo, saj opeva dogodek, ki je bil odločilno vpet v družbenopolitična dogajanja v španskem imperiju na začetku 18. stoletja.
Bukla: S čim pa se raziskovalno ukvarjate zdaj?
Šabec: S proučevanjem Kappusove »zgodbe« sem se v resnici oddaljila od svojega siceršnjega raziskovalnega področja, to je španske in hispanoameriške književnosti. Monografi ji sem posvetila štiri leta intenzivnega dela in
v tem času je ostalo komaj kaj prostora za literarne teme. Najprej je na vrsti študija o zgodovini literarnega prevajanja iz španske in hispanoameriške književnosti v slovenščino. Tudi pri tem raziskovanju se nakazujejo ugotovitve, ki me bodo mogoče speljale na kakšno podobno vznemirljivo stranpot.