Marko Golja: Najpomembnejše je, da se gost počuti slišanega
Kot radijski novinar in dolgoletni vodja oddaje Izšlo je, ki jo pripravlja za 3. program Radia Slovenija – program Ars, bi lahko bil Marko Golja (1960) najboljši prijatelj slovenskih pisateljev. Po službeni dolžnosti ima namreč predvsem dve čudoviti nalogi: prebrati knjigo in se potem o njej pogovarjati z avtorjem. Natančneje: temeljito prebrati čim več knjig in se o njih pogovarjati s čim več in čim bolj raznolikimi avtorji.
Poznate tisti okorni občutek, ko svoj glas zaslišite na posnetku in bi ga najraje utišali? To je povsem normalno, pravi Marko in doda, da je tudi sam potreboval kar nekaj let, da se je navadil in sprejel svojo vlogo. Ko že misliš, da nisi zares javna oseba in da lahko v svetu počneš, kar hočeš, nekdo nenadoma prepozna tvoj glas, ti pa lahko samo upaš, da si bil v etru dovolj korekten, saj nikoli ne veš, kdo te posluša. A Marko je profesionalec, ki se vedno izraža izborno, s toplino in skromnostjo v glasu in ki seveda ve, da v studiu ni v ospredju on, temveč gost. »Vsakdo potrebuje pozornost,« pravi, »ko pišeš, si sam s sabo, iščeš, imaš občutek negotovosti; zato potrebuješ nekoga, da ti potem prisluhne.«
Marko od leta 2002 ureja oddajo Izšlo je, ki sicer obstaja od leta 1978. Pred njim so jo urejali Ciril Stani, Andrej Arko in Marjan Kovačevič Beltram. (Pozor, to pomeni že 45 let!) In to ni vse: od prvotnih 15 minut vsaka dva tedna je oddaja organsko rasla, tako da danes vztraja pri 30 minutah tedensko. Radio, nedvomno to velja tudi za program Ars, ne bo izginil, je prepričan Marko, saj nas njegova neagresivna narava vabi k umirjenemu poslušanju. Svet brez kulturnih vsebin bi bil nevzdržen. Potrebujemo mir, ki nam ga ponujajo.
Kljub bogatim izkušnjam pa Marko pravi, da ima v studiu še vedno kdaj tremo. Iz spoštovanja do sogovornika. Nikoli namreč ne veš, kaj te čaka. Ko zasveti lučka, se sogovornika spustita v pogovor, mogoče ne da bi se poznala ali vedela, kaj lahko drug od drugega pričakujeta. »Ko si v studiu,« pravi Marko, »te gost resno posluša in po najboljših močeh odgovori; če bi ga vprašal kar na ulici, pa bi lahko izpadel čudno.«
Studijska izkušnja utegne biti naporna, globoko človeška, intimna, polna negotovosti, a tudi samosvoja in lepa, celo takšna, da zbližuje. Marko se z nekaterimi gosti zaklepeta, da mu mora tehnik namigniti, naj vendar začne snemati, kdo drug pa se sprosti šele po uradnem pogovoru, ko nenadoma začne odgovarjati na vsa vprašanja, ki se prej niso zdela primerna. Boris Pahor je bil svojevrsten govorec, ki sploh ni čakal na vprašanja, saj je že vnaprej vedel, kaj mora povedati, Alojz Rebula pa se je izkazal kot natančen poslušalec.
A najdragocenejši so trenutki nepričakovane bližine, ki jih je Marko v zadnjem času doživel s Selmo Skenderović ali Dijano Matković. Včasih te v studiu prevzame občutek, da kljub obvezni fizični razdalji z nekom deliš posebno izkušnjo. »Začutiš prostor med stavki,« pravi Marko, »izjave, ki mogoče še nikoli niso bile ubesedene.« Takrat ti postane jasno, kako skromno je naše védenje. Domišljavost nam preprečuje, da bi se zares odprli novim izkušnjam in se približali svetovom, ki nam jih lahko odstrejo drugi.
»Toda Marko,« vprašam, »koliko pa je v tvojih oddajah pravzaprav prostora za Marka Goljo?«
»Veliko,« reče. Nekoč je gostil zelo uglednega avtorja, ki ga sicer ceni, toda temu avtorju se je nekje zapisala opomba, s katero se ni mogel strinjati. V studiu ga je vprašal, ali bi opombo v morebitni novi izdaji knjige nemara izpustil. Ali pa podkrepil? Avtor je molčal. In Marko ga je pustil molčati. Ena … dve … tri … štiri … pet … šest sekund na radiu prepovedane tišine, v kateri se je namenoma čutila zagata – to, to je bil njegov avtorski podpis.