Miha Kovač, dober poznavalec razmer v slovenskem založništvu in knjigotrštvu
Miha Kovač je izredni profesor na Oddelku za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Svojo poklicno pot je začel leta 1985 kot odgovorni urednik Mladine, kmalu pa se je začel ukvarjati s knjižnim založništvom. Delal je v obeh največjih slovenskih založbah, DZS in Mladinska knjiga, in v obeh opravljal funkcijo glavnega urednika. Je soavtor študijskega programa European Masters on Publishing, ki ga skupno izvajajo Oxford Brookes University, Univerza Paris X in HTWK v Leipzigu, pa tudi avtor številnih knjig in člankov s področja založništva.
Bukla: Kot glavni urednik ste si bogate izkušnje nabirali pri dveh največjih slovenskih založbah (DZS in Mladinska knjiga). Zdaj se boste preizkusili še v urednikovanju ugledne revije National Geographic, ki bo maja prvič izšla slovenskem jeziku. Vam to predstavlja velik izziv?
Miha Kovač: Vsekakor, sicer se pri vseh obveznostih, ki jih imam, tega ne bi lotil. V knjižnem in revijalnem založništvu se mi namreč zdi izjemno pomembno vprašanje, ali je vsebine, ki so narejene za globalne knjižne in revijalne trge, možno lokalizirati tako, da zaradi tega za bralce dobijo dodatno vrednost. To me je iz povsem praktičnih razlogov zanimalo že takrat, ko sem delal v dveh največjih slovenskih založbah in se spopadal z nepripravljenostjo velikega dela tujih založnikov, da bi to počeli. Še bolj pa me to - tudi iz znanstvenega in raziskovalnega stališča - zanima, odkar predavam na Filozofski fakulteti. Iz tega zornega kota je National Geographic za moje interese kot ustvarjen: ima odlične vsebine, hkrati pa izhaja v 26 različnih jezikovnih izdajah, uredništvo časopisa pa je tovrstnim lokalizacijam izrazito naklonjeno in jih celo spodbuja.
Bukla: Na kakšne težave ste naleteli pri pripravi slovenske izdaje?
Miha Kovač: Morda najbolj zgovorne so težave, vezane na strokovno terminologijo. V zadnjih petnajstih letih se je, tako kot v raziskovalni skupnosti povsod po svetu, tudi pri nas vzpostavil uzus, da znanstveniki zaradi lažje mednarodne komunikacije objavljajo predvsem v angleščini. Še posebej izraziti so ti trendi na področju naravoslovja. Stranski učinek tega je, da za objavljanje v domačem jeziku, predvsem v manjših jezikovnih skupnostih, včasih zmanjka časa in energije. Zaradi tega posledično trpi razvoj domačega jezika, saj se v skrajnem primeru lahko zgodi, da v njem niso ubesedena zadnja znanstvena dognanja. Revija, kot je National Geographic, pa piše tudi o teh rečeh in nas s tem sili, da razvijamo ustrezno domačo terminologijo. V reviji smo zato ustanovili enaindvajsetčlanski uredniški odbor, ki rešuje tovrstne zagate.
Bukla: Zakaj ste se vi odločili za National Geographic?
Miha Kovač: To je časopis, kjer počnem tisto, kar me iz raziskovalnega in praktičnozaložniškega stališča trenutno najbolj zanima. Naj pa pri tem odkrito priznam še to, da sem se tega projekta na neki način lotil tudi zaradi osebnega izziva ob tistem, kar se v zadnjih letih dogaja v Sloveniji. Predvsem na področju množične kulture so se pri nas pojavili nekateri trendi, ki jih po eni strani simbolizira razcvet turbofolk glasbenih skupin in njim namenjenih televizijskih oddaj v najbolj gledanih terminih, po drugi strani pa na področju tiskanih medijev uveljavljanje prevlade tabloidov in njim podobnih rumenih revij. Prepričan sem, da okus pomembnega dela slovenskih uporabnikov medijskih vsebin terja več od trenutne medijske ponudbe na našem trgu -- in da je bralcem zato nujno ponuditi ustrezno vsebino, ki jim jo trg trenutno ponuja v premajhni meri. Izjemno pozitiven odziv bralcev na revijo me prepričuje, da imam prav.
Bukla: Prva mednarodna izdaja revije je začela izhajati na Japonskem leta 1995. Slovenska izdaja bo devetindvajseta mednarodna, prehiteli so nas na primer Čehi, Madžari, Romuni in Hrvati. Zakaj odločitev za revijo v slovenščini šele po dobrem desetletju od prve mednarodne izdaje? Ideja je verjetno zorela kar nekaj časa?
Miha Kovač: To ni bilo odvisno zgolj od slovenskih založnikov. Nekatere slovenske založbe so se z National Geographic Society o slovenski izdaji revije pogovarjale že sredi devetdesetih let, vendar so dobile odgovor, naj počakajo, da stvari dozorijo. Rokus se je za pravice za slovensko izdajo pogajal tam nekje od leta 2002. National Geographic je v lokalnih jezikih namreč najprej začel izhajati na tistih trgih, kjer je zaradi velikosti trga in gmotnega stanja potencialnih bralcev imel uspeh tako rekoč zagotovljen. S tega stališča seveda ne preseneča, da je bila prva izdaja v japonščini, sledile pa so ji nemška, francoska, nizozemska, italijanska, švedska ... Nato so se lotili izdaj na trgih, ki so bili veliki po številu bralcev, a so nekoliko manj ekonomsko razviti, kot so, denimo, ruski, indonezijski, romunski itd.
Bukla: Kako se pri National Geographic pripravljajo na posamezno lokalno izdajo?
Miha Kovač: Vsaki od lokalnih izdaj se temeljito posvetijo in leto dni zelo intenzivno delajo z lokalnim uredništvom, saj želijo, da je lokalna izdaja revije enako kakovostna kot ameriški izvirnik, hkrati pa prilagojena lokalnim kulturnim okoliščinam. Tega seveda ni mogoče početi na desetih trgih hkrati in logično je, da je Slovenija prišla na vrsto nekako bolj na koncu. Pri tem je treba odkrito priznati, da jih v slovenski projekt niso prepričali le izjemno natančno pripravljena in inovativna marketinška kampanja založnika slovenske izdaje ter podatki o razvitosti slovenskega medijskega in revijalnega trga, ampak tudi izrazita naklonjenost National Geographic Society temu, da se majhni jeziki razvijajo naprej, saj smatrajo, da je pluralnost jezikov eno od največjih kulturnih bogastev našega planeta.
Bukla: Slovenska revija bo prevod ameriške izdaje s krajšimi dopolnitvami, pomembnimi za nas prostor. Koliko prostora boste namenili izvirnim slovenskim reportažam?
Miha Kovač: Želja je, da bi v vsaki številki objavili eno, hkrati pa bi pri vseh člankih, ki bi pisali o vsebinah, ki so nam blizu, pripravili tudi ustrezen slovenski dodatek. Seveda pa smo pri tem omejeni tako materialno kot kadrovsko. Nemški kolegi, denimo, imajo v svojem uredništvu več kot deset redno zaposlenih sodelavcev, saj imajo skoraj 300.000 izvodov naklade in si to lahko privoščijo. Slovensko izdajo pa uredniško pripravljamo štirje, od katerih glavni urednik in urednik fotografije Arne Hodalič to delo opravljava honorarno. Dr. Marija Javornik, na kateri revija vsebinsko operativno stoji, zato opravlja resnično izjemno delo. Kadrovski primanjkljaj rešujemo tako, kot je to v Sloveniji nasploh navada pri vseh podobnih projektih: z veliko mero entuziazma in energije vseh sodelavcev in verjamem, da bomo pri tem uspešni.
Bukla: Velike založbe obvladujejo pomemben delež slovenske založniške produkcije, na ravni distribucije pa tudi večino prodajnih poti. Na drugi strani pa je nezanemarljiva vloga srednjih in malih založb, ki po podatkih obvladujejo tretjino založniškega trga. Pričakujete, da se bo v prihodnjih letih podoba slovenskega založniškega trga kaj spremenila?
Miha Kovač: Pri tem velja opozoriti da to, da Mladinska knjiga skoraj monopolno obvladuje slovenski knjižni trg, kar pa ni posledica njenega agresivnega kupovanja ali celo uničevanja tekmecev, ampak je v prvi vrsti posledica menedžerskega neznanja v drugih dveh nekoč največjih slovenskih založbah, DZS in v Cankarjevi založbi. Povedano drugače, ti založbi sta začeli ugašati predvsem zaradi lastnih napak. Še posebej žalostno se mi to zdi za DZS, ki je še sredi devetdesetih imela potencial, da postane na knjižno-založniškem trgu enako velika kot Mladinska knjiga, vendar se je nato njeno vodstvo odločilo, da podjetje spremeni v nekakšen medijsko-investicijski sklad, lastno založniško dejavnost pa je zanemarilo. Takrat so DZS zapustili številni usposobljeni in dobri uredniki in tržniki, od katerih so nekateri tako kot jaz nadaljevali kariero v Mladinski knjigi. Skratka, Mladinska knjiga ima danes tako velik tržni delež predvsem zaradi nesposobnosti drugih založb, da bi šle v korak z njo, ne pa morda zaradi lastne agresivnosti - in zdi se mi nekorektno, če jo kdo zaradi tega pribija na križ.
Bukla: Bo katera druga založba uspela sledit Mladinski knjigi?
Miha Kovač: V tem trenutku vidim v Sloveniji predvsem dve založbi, ki sploh imata razvojno vizijo, Učila in Rokus, je pa seveda nemogoče napovedati, kje bosta ti založbi čez nekaj let. Ocenjujem, da v zadnjih letih dobro in inovativno deluje tudi založba Družina, ki pa je omejena na specifičen krog bralcev.
Bukla: Kako pa bo po vašem mnenju na knjižni trg vplival enotni davek?
Miha Kovač: Ideja o enotnem, 20-odstotnem davku na knjigo se mi zdi potencialno izjemno nevarna. Sam po sebi bo namreč večji davek tako rekoč po definiciji zmanjšal zaslužke založnikov, kar posledično pomeni, da bodo majhni založniki postali še bolj odvisni od državnih pomoči kot zdaj. Če se bo ta pomoč podeljevala centralizirano, bo to pomenilo, da bo šlo v novih razmerah dobro zgolj tistim založnikom, ki so blizu aktualni oblasti, vsem drugim pa bistveno slabše kot v prejšnjih letih. Zato iskreno upam, da bo sedanja vlada vsaj na področju knjigotroštva ravnala bolj modro kot pri dosedanjem urejanju drugih medijev, a priznam, da sem glede tega v dvomih.
Bukla: Kadar govorimo o konkurenčnosti slovenskega knjižnega založništva, zaostanek za svetovnimi trendi pogosto opravičujemo z majhnostjo slovenskega trga in z dragimi prodajnimi potmi. Na kakšen način pa neproduktivna izraba sodobnih informacijskih tehnologij vpliva na omenjeno stagnacijo?
Miha Kovač: Drage prodajne poti so sicer po mojem predvsem posledica stagnacije knjigarniške prodaje, ki je v Sloveniji pogojena z objektivnim in subjektivnim dejstvom: po eni strani so knjigarniške verige v Sloveniji pogosto vodili ljudje, ki niso imeli ustreznega knjigotrškega znanja, po drugi strani pa razvoj knjigarniške mreže zavirajo nekateri sociološki razlogi.
Bukla: Kateri?
Miha Kovač: Generalni sekretar francoskega združenja knjigarnarjev je namreč pred nekaj leti v Ljubljani predaval o tem, kako v Franciji velja pravilo, da se knjigarn ne splača postavljati v krajih, ki imajo manj kot 18.000 prebivalcev. Zunaj tako velikih krajev živi več kot pol prebivalcev in pebivalk Slovenije, zato da so jih založniki lahko dosegli, pa so morali razviti številne prodajne poti (kot so prodaja po telefonu, akviziterska prodaja, knjižni klubi ...). Njihovo vzdrževanje je seveda dražje, kot če bi knjige prodajali zgolj prek knjigarn. Tistega, česar ne razumem povsem dobro, pa je, zakaj založniki v svoje poslovne modele ne vključujejo bolj tiska po naročilu. Z njim bi namreč lahko pomembno zmanjšali zaloge in s tem stroške poslovanja.
Bukla: Sredi devetdesetih let je veliko analitikov napovedovalo zaton tiskane knjige. A se je izkazalo, da založniki elektronskih knjig (v nasprotju s predvidevanji stroke) niso bili uspešni pri trženju knjižnih vsebin. V čem vidite ključne razloge za tako stanje?
Miha Kovač: Za tako stanje vidim dva razloga: po eni strani je tiskana knjiga in nasploh komunikacija s pomočjo tiskanega medija z nami že več kot petsto let. Petsto let starih navad pa se človeštvo ne more znebiti kar čez noč, zato so tisti, ki so napovedovali nagel zaton tiskane knjige, s tem dokazovali predvsem to, da nimajo ustreznega družboslovnega in humanističnega znanja oziroma da zelo slabo razumejo načine, na katere deluje človeška družba. Drugi razlog pa je to, da na področju digitalnega založništva lahko naglo pride do zlorab avtorskih pravic. Poglejte samo, s kakšnimi težavami se otepata glasbena in filmska industrija. Zelo možno je, da so tudi zaradi tega knjižni založniki glede razvoja elektronske knjige refleksno pritisnili na zavoro.
Bukla: A knjižni trg se kljub temu spreminja.
Miha Kovač: Seveda. Britanski sociolog John Thompson je, denimo, lani objavil študijo, v kateri dokazuje, da na področju znanstvene komunikacije knjige izrazito stagnirajo oziroma da v akademski sferi objave v periodičnih publikacijah postajajo bistveno bolj pomembne kot objave v knjižni obliki. Nekatere sociološke raziskave kažejo tudi na to, da predvsem mlajše generacije knjigam namenjajo bistveno manj časa kot nekoč. Toda, po drugi strani ni še nikoli v zgodovini človeštva izhajalo toliko knjig, kot jih izhaja danes. Skratka, na področju knjižnega založništva nedvomno vre, kaj se bo iz tega vretja skuhalo, pa je v tem trenutku zelo težko napovedati.
Bukla: Na Filozofski fakulteti v Ljubljani ste predavatelj na Oddelku za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo. V preteklosti se je pojavilo tudi nekaj kritik na račun prevelike vpetosti študijskega programa v tradicionalno vlogo in delovanje knjižnic. Se vam zdi, da je program v celoti primeren za potrebe sodobnega okolja?
Miha Kovač: Prenove programov smo se lotili prav zato, ker smo se na Oddelku zavedali tega problema, hkrati pa smo vedeli, da je študijske programe treba spremeniti in kakovostno obogatiti tudi v mnogih drugih segmentih. Menimo, da so znanja, ki se razvijajo iz klasičnih bibliotekarskih znanj, danes uporabna tudi na številnih drugih področjih, saj živimo v informacijski družbi, v kateri je urejanje, hranjenenje in posredovanje informacij ključnega pomena. Povedano drugače, čeprav ostajajo bibliotekarskih programi eno od temeljnih jeder naših prenovljenih programov, želimo z njimi prestopiti vrata knjižnic in vstopiti v širši družbeni prostor.
Bukla: Potreba po ustrezno izobraženih kadrih narašča skladno z razvojem založništva in knjigotrštva. Ideja o internacionalizaciji študija je, tudi zaradi zgoraj omenjenih procesov, najbrž pričakovana reakcija ...
Miha Kovač: Ja, oddelek že zdaj plodno sodeluje z več sorodnimi šolami, od Osijeka, Oxforda, Pariza, prek Skandinavije do Združenih držav.
Bukla: Ste soavtor študijskega programa European Masters on Publishing, znotraj katerega si, s še tremi fakultetami (Oxford Brookes University, Univerza Paris X in HTWK v Leipzigu), prizadevate za skupni razvoj predmetnika. Pozitivni učinki tovrstnega sodelovanja se verjetno že kažejo?
Miha Kovač: Zadnja leta bistveno bolj intenzivno izmenjujemo profesorje, na študij in na delovno prakso v tujino pa odhaja vedno več naših študentov, čeprav so številke še vedno bistveno manjše, kot si želimo. V primerjavi z možnostmi, ki jih je imela moja generacija, pa so možnosti današnjih študentov bistveno boljše. Skupni študij založništva pa razvijamo predvsem zato, ker je založništvo izrazito mednarodna dejavnost. V prvem koraku bomo v njem sodelovali kot partnerji, tako da bodo študenti, ki se bodo vpisali na Evropski študij založništva v Oxfordu, pri nas lahko opravili nekaj izpitov, delovno prakso ali pa pod našim mentorstvom napisali magistrsko nalogo. V drugem koraku pa želimo program pri nas akreditirati, tako da bo pri nas vpisan študent opravil vse prej omenjeno v tujini, na koncu pa dobil skupno diplomo vseh štirih univerz, kar bo bistveno povečalo njegovo zaposljivost v EU. Če bom kdaj prišli do uspešnega konca tega procesa, bomo postali eno od evropskih središč za izobraževanje založnikov. Pod do tja je še dolga, na njej pa nas, ne dvomim, čaka še veliko trnov in solza.