Pojdi na glavno vsebino
Brezplačna dostava za naročila nad 29 €
041 670 666(vsak delavnik 9h-16h)
0
Intervju: Brane Mozetič

Na drugih umetniških področjih se nejavni sektor povezuje in skupno nastopa s svojimi zahtevami, založniki pa tega niso bili nikoli sposobni

Bukla 60–61, december 2010 - januar 2011

Na drugih umetniških področjih se nejavni sektor povezuje in skupno nastopa s svojimi zahtevami, založniki pa tega niso bili nikoli sposobni

Brane Mozetič (1958) je samosvoja figura na slovenski knjižno založniški in literarni sceni. Doslej je objavil dvanajst pesniških zbirk, knjigo kratkih zgodb Pasijon (1993), roman Angeli (1996) in roman z rejverske scene Zgubljena zgodba (2001). V tujih jezikih ima že štiriindvajset knjig. Mozetič je prevajalec, publicist in že dolgo pomemben nosilec gejevskega gibanja pri nas, sedaj pa je že kar nekaj časa v prvi vrsti urednik dveh knjižnih zbirk Aleph in Lambda, ki letos praznujeta zavidljivi obletnici svojega obstoja. To se nam je zdel primeren trenutek za pogovor z njim.

Rugelj: Od konca osemdesetih oziroma začetka devetdesetih let ste aktivno vključeni pri knjižni zbirki Aleph, ki je začela izhajati leta 1985, in zbirki Lambda, pri kateri je prva knjiga izšla leta 1990. Lahko pred nas malo razprostrete kulturnozgodovinski lok obeh knjižnih zbirk?
Mozetič: V začetku osemdesetih let se je pojavilo izjemno veliko mladih ustvarjalcev, rojenih okoli leta 1960, ki so (ali smo) trčili ob zelo omejene možnosti objavljanja. Mladinska knjiga nas je kar enajst leta 1982 stlačila v Pesniški almanah mladih. A to seveda ni bilo dovolj. Tedaj zelo enotna in močna generacija je v okviru ZSMS ustanovila Književno mladino Slovenije, ki je leta 1985 začela izdajati zbirko Aleph. Na začetku so ga urejali Žabot, Blatnik in Bratož, kasneje Ihan in Zabel ter drugi. Aleph je bil v prvi vrsti namenjen prav literarnim delom te generacije, v njem so svoja prva dela izdali vsi prej omenjeni, pa tudi Debeljak, jaz sam, kasneje Morovič, Zupan … Z Alephom sem sodeloval že prej, uredniško pa nekje od 1993/94 dalje, ko so ostali večinoma odšli po službah. Tedaj je bilo tudi že več različnih možnosti za objave.
Z Lambdo je bila zgodba malo drugačna. Konec osemdesetih let sem začel delovati pri gejevskem aktivizmu v Škucu. Škuc je tedaj izdajal zbirko Studia Humanitatis. To sem nekako povezal, sploh pa svoje želje po specializirani zbirki, uredništvu sem predlagal zbirko Lambda in dali so mi proste roke. V bistvu sem začel iz nič in prva leta je izšlo dokaj malo knjig, ker nisem dobil subvencij.

Rugelj: Kako sta se obe knjižni zbirki razvijali skozi čas? Pri zbirki Lambda je že prva knjiga z naslovom Modra svetloba, homo­erotična ljubezen v slovenski literaturi, napovedala njen vsebinski profil. Kako se je nanjo in na naslednje izdaje odzvala kulturnopolitična javnost?
Mozetič: Pri Alephu sem skušal ohranjati odprtost do mladih avtorjev, vse od Čučnika do letošnjega Pandurja. Res pa je, da sem izbiral vse več poezije in prevodov. Stik s sodobnim svetovnim pesniškim ustvarjanjem se mi še vedno zdi premajhen. Ta manko v zadnjem času zapolnjujem s preglednimi antologijami, kakršne je nekaj časa izdajala Cankarjeva založba, pa je omagala. Lambda je že na začetku pokazala svojo specifiko, ki v slovenski knjižni prostor gotovo vnaša drugačnost, ga dela bolj pestrega. Moje začetne želje, da bi ustvarila tudi kaj slovenskih avtorjev in avtoric, so se skozi leta celo uresničile. Vedno pa je bila bolj prevodna zbirka, tudi zahvaljujoč pomoči tujih fondacij, zlasti evropskega programa Kultura. Ta pomoč ji je slednjič dala težo in veljavo tudi v slovenskem prostoru in pri slovenskih financerjih.

Rugelj: Zbirka Lambda je bila ustanovljena v času »razcveta« t. i. civilnodružbenih gibanj, pomemben del katerih je bilo tudi LGTBQ gibanje, v katerem ste bili vi, Suzana Tratnik itn. zelo dejavni. Se je ta aktivistični naboj založbe v teh dvajsetih letih – zaradi relativno ugodnejših družbenih razmer – »nevtraliziral«?
Mozetič: Mislim, da ostaja naboj zbirke ves čas nekako podoben, samo zunanji pogled nanjo se spreminja. Ta pogled jo je nekoč morda videl kot aktivistično ali kot neki vrinek, morda za koga nebodigatreba, danes pa je ta zunanji pogled morda prijaznejši – čeprav bi rekel, da večino odvrne že dejstvo, da je neki knjižni naslov izšel pri zbirki Lambda, kar je ne nazadnje škoda.
Rugelj: Se ta spremenjena družbena klima – ob predpostavki, da je spremenjena na bolje – odraža tudi pri sami programski politiki in izboru del? Kot znak »normalizacije« razmer imamo lahko tudi letošnji izid odličnega romana Lubiewo, ki o gejevski sceni ne piše »politično korektno«, ampak poudarjeno samoironično. Z drugimi besedami: kako sedaj izbirate knjige za zbirko Lambda? 
Mozetič: V prvih letih sem s sodelavci in sodelavkami skušal izdati pomembnejša starejša dela, kasneje pa sem se loteval tudi sodobnih, tudi takih z drznejšimi vsebinami. Navadno se izogibam tako imenovanemu mainstreamu v gejevski in lezbični literaturi. Raje dodajam nove poglede, nove vsebine, od otroške slikanice do spolnega priročnika ali zapisov iz undergrounda. Seveda pa ves čas spodbujam slovenske geje in lezbijke k pisanju, tako da je Lambda osnovala že pravi ustvarjalni krog.

Rugelj: Kakšne izkušnje imate v tem pogledu z domačimi avtorji?V kakšni kondiciji je domača gejevska in lezbična literatura? Pred leti, se spomnim, sem bil v žiriji za izbor najboljšega erotičnega romana in na natečaj so prišli tudi gejevski romani …
Mozetič: Pred dvajsetimi leti sem se počutil precej osamljenega, potem sva se nekako prebijala skupaj s Suzano Tratnik, v zadnjih letih pa je vedno več novih imen, zlasti lezbijke so številčnejše in bolj eksplicitne, tudi uspešnejše. Morda tudi zato, ker so lezbijke sprejemljivejše za heteronormativno družbo, če to sploh drži. Imam občutek, da se avtorji geji še vedno precej skrivajo oziroma oznanjajo, da so predvsem pisatelji in da res ni nujno, da pišejo o gejevskih stvareh. Slovensko literarno sceno pač še vedno obvladuje moški svet.

Rugelj: Kaj pa je sedaj programsko osrčje knjižne zbirke Aleph?
Mozetič: Se mi zdi, da izdajam knjige, ki drugih založnikov ne zanimajo. Predvsem zato, ker se slabo prodajajo. In dejstvo je, da se poezija vse manj prodaja. Pada ji vrednost. Še celo JAK ji je zbil vrednost, saj je znižal najnižji pavšal za zbirko, dramatiko je pa sploh črtal. Ker je slovenski prostor majhen, je včasih ­produkcija preveč uniformistična, ker bi bila rada sprejemljiva za čim več ljudi. Zato vnašam prevode druge poezije, pa tudi drugačne proze. Rad bi še več alternative, več eksperimentalnega pisanja, stvari, ki jih v slovenski literaturi sploh ni.

Rugelj: Kakor smo v letošnjem letu večkrat slišali od drugih založnikov, se celo nekateri nagrajeni romani prodajo samo v nekaj deset izvodih (poleg knjižnic, seveda). Kako pa je s prodajo vaših knjig poezije? Kje se vam zdi, da je spodnji prag rentabilnosti (ne samo finančne, temveč tudi delovne) pri izdajanju teh knjig?
Mozetič: Poezija je bila dejansko bolj brana in sprejemana v prejšnjem režimu in tako je bilo v vseh komunističnih deželah. Tudi danes so razlike, na Zahodu je stvar ozkih krogov, naklade so podobne našim, v Južni Ameriki pride na branja na stotine, na tisoče ljudi. Pri nas sem se s kolegi pred leti zelo trudil za popularizacijo poezije, za branja po lokalih, klubih, na ulicah, med ljudmi. In po svoje je tega sedaj veliko več, kar je dobro. Kupcev poezije pa je morda manj. Pa saj poezija v glavnem nikoli ni bila neko množično blago. Francoski simbolisti so, recimo, prodali komaj nekaj knjig …

Rugelj: Katere knjige so v tem času po vašem mnenju dosegle največji odziv med bralci pri Lambdi, katere pri Alephu?
Mozetič: Pri Lambdi zagotovo roman Rite Mae Brown Granatno jabolko, to je bilo na začetku obstoja. Morda zato, ker je bil nekaj povsem novega v slovenskem prostoru. V dvajsetih letih se je dokaj majhen trg bralcev in bralk s skoraj devetdesetimi knjigami malo razvadil, tako da takega navdušenja, kot je bilo takrat, ni več. Gotovo se je dobro prodajal Foucault, zato imamo tu novo izdajo.
Aleph ima iz prvih let kar nekaj kultnih knjig, kot so Ihanov Srebrnik, Debeljakov Slovar tišine, Zupanove Sutre in druge. Kasneje bi izpostavil knjige Svetlane Makarovič, zlasti Preklete kadilce in njen prevod Picko in Packo. Pa zbirko Maje Vidmar Prisotnost. In antologijo Moderna arabska poezija.

Rugelj: Kaj pa od novejših knjižnih naslovov?
Mozetič: Knjige Suzane Tratnik se prodajajo bolje, zelo dobro se je prodajala slikanica Sosedje in prijatelji, ki govori o fantku z dvema očetoma, kar me je izjemno prijetno presenetilo. Isti avtor ima prav tako uspešno slikanico Boš bral knjigo z mano, ki je izšla pri Alephu. Nobelovec Mahfuz, recimo, ni dosegel pričakovanj, upam samo, da ne bom razočaran s prodajo knjige markiza de Sada, ki izide te dni.

Rugelj: Kako se je v teh petindvajsetih letih razvijalo javno financiranje obeh knjižnih zbirk? Katero obdobje je bilo najboljše za vas? Ste s sedanjo ureditvijo zadovoljni? Katera izboljšanja sedanjega programskega financiranja bi še predlagali?
Mozetič: Boljše obdobje je bilo gotovo tedaj, ko so se knjige bolje prodajale. Že to je uredniku dalo neko zadoščenje. Javno financiranje je bilo verjetno nekoč vse preveč povezano s politiko, zdaj pa se mi zdi, da se je povezalo s kapitalom. To pomeni, da imajo največji oziroma najbogatejši založniki tudi največji vpliv na odločitve in delitev sredstev. Zadnja leta sem imel občutek, da ustvarja ministrstvo za kulturo z nami bolj partnerski odnos, ne s pozicije oblastnika. Pri JAK-u pa spet čutim oblastniški odnos, kot da si je nadel obleko žandarja. To, da so nam ukinili možnost rezervnega naslova, se mi zdi povsem nepotrebno. Zahteva, da moramo dokazovati porabo denarja z bančnimi izpiski, je stvar prejšnjih časov. Ob današnji tehnologiji se da, seveda če imaš denar, ki ga ne manjka največjim, potvoriti marsikaj, po željah in potrebi. Sam bi si želel, da bi JAK bolj podpiral podhranjeno literaturo, tako, ki ni nikoli živela od prodaje: s tem mislim seveda na poezijo, dramatiko, težavnejšo prozo. Da bi manj podpiral pretežno komercialne založbe. Meni se ne zdi razumljivo, da kar petino vseh sredstev nameni Mladinski knjigi (s Cankarjevo vred), ki vsako leto izkazuje velikanske dobičke. Tako uspešen subjekt vendar ne potrebuje državne podpore.

Rugelj: No, tudi znotraj Mladinske knjige nastajajo nekomercialni knjižni programi, denimo Kondor, Nova lirika, Nova slovenskega knjige itn. Poleg tega je podpora JAK-a za sedaj v prvi vrsti namenjena knjižnim programom, založbam kot takim pa v manjši meri. A se vam po drugi strani ne zdi, da nekomercialna knjiga v večji založbi dobi boljši plasma po celotnem knjižnem trgu, kar je dejansko za njeno usodo najpomembnejše?
Mozetič: Tako velike založbe v tujini izdajajo podobne nekomercialne knjige za svoje dobro ime, ne pa da prejemajo od države še podporo za svoje uredniške honorarje itd. Moje mnenje je, da naj država podpira male ekološke kmetije in ne velikih »industrijskih« farm, ki kvečjemu onesnažujejo okolje. Glede boljšega plasmaja pa to ni tako težko, če obvladuješ knjigarne, distribucijo, knjižnice, medije, kritike in žirije ter seveda razdeljevalce denarja. Njim se res ni treba prijavljati na evropska sredstva (kot se, recimo, Gallimard in še kdo večji), saj jih že doma zasipajo s pomočjo, za katero se dogovorijo kar na kavi.

Rugelj: Tako enostavno vseeno ne gre. Pogosto se pri manjših programsko financiranih založbah razpravlja o nujnosti njihovega povezovanja na področju distribucije in promocije ter plasmaja knjige. Zakaj se po vašem mnenju tukaj ne premakne kaj dosti? Morda dejansko ni želje po povezovanju, saj bi s tem za nekaj dodatnega prihodka vsak izgubil dosedanjo tako rekoč popolno samostojnost in neodvisnost?
Mozetič: Ker poznam tudi druga umetniška področja, tega nisem nikoli razumel. Tam se nejavni sektor povezuje, solidalizira, skupno nastopajo s svojimi zahtevami do ministrstva za kulturo, založniki pa tega niso bili nikoli sposobni. Niti mali, nekomercialni ne. Manjši založniki bi lahko imeli skupnega distributerja, mrežo knjigarn, skupno promocijo itd., če bi bilo to v interesu oblasti (sedaj JAK), a kot sem že prej dejal, ta oblast je preveč prepletena s kapitalom in deluje njemu v prid.

Rugelj: Kakšni so vaši načrti za naprej? Katere projekte si želite izpeljati? Ob leposlovju – tako poeziji kot prozi – zbirka Lambda vseskozi skrbi tudi za prevajanje teorije; iz zadnjega časa velja izpostaviti že omenjeno integralno Foucaultovo Zgodovino seksualnosti v vašem prevodu. Imate v načrtu še kak tovrsten prevajalski podvig?
Mozetič: Kratkoročno sta to dve knjigi markiza de Sada in pa dva romana Jukia Mišime. O obeh znamo veliko povedati, prevedena pa sta komaj kaj. Pri teoriji pa se zelo veselim prevoda natančne študije o ljubezni do dečkov v muslimanskem svetu od 16. do 18. stoletja, ki zelo zamaje naše videnje islama.

Rugelj: Kako uredniško delo združujete s svojim umetniškim ustvarjanjem? Se medsebojno dopolnjujeta ali uredništvo tolikih knjig in sodelovanje pri drugih projektih, denimo festivalu gejevskega in lezbičnega filma, ki je pred vrati, zavira umetniški izraz?
Mozetič: Vse to organizacijsko delo krade čas za pisanje, za mir, ki je potreben. Obenem izčrpava, ker so odzivi doma tako skopi. Kolikor se le da, se posvečam sodelovanju z ljudmi iz tujine, ki mi s svojim zanimanjem, odzivanjem, elanom dajejo energijo, da sploh lahko delam. Slovenija je zame kot ena velika puščava.

Rugelj: Lahko v kratkem pričakujemo tudi kako vašo pesniško zbirko?
Mozetič: Če bo vse po sreči, bom naslednje leto precej časa preživel v tujini, kar bo povečalo možnost, da končno spet kaj napišem. Ob svojem ustanavljanju je JAK obljubljal, da bo malim založnikom morda celo sofinanciral kako delovno mesto, sedaj so na to pozabili, raje so se sami razmnožili in začeli drobiti denar.

Rugelj: Morda za konec: kaj je trenutno na vaši najbližji knjižni polici?   
Mozetič: Sentimentalni roman francoskega mojstra novega romana Robbe-Grilleta. To je njegovo zadnje delo pred smrtjo in nedvomno zelo šokantno, kar bodo bralci lahko ugotovili že drugo leto, saj bo prevod izšel v zbirki Aleph.

Rugelj: Hvala lepa za pogovor.


Povej naprej

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...