»Na Ljubljano gledam z očmi Jane Austen, ki bi, če bi živela danes, nedvomno pisala scenarije za HBO ali Netflix.«
Jela Krečič (1979), doktorica filozofije, publicistka in novinarka kulturne redakcije Dela, velika poznavalka in ljubiteljica filmov in TV nadaljevank, je na pisateljsko pot stopila pred tremi leti z romanesknim prvencem Ni druge, ki je pri bralcih pritegnil veliko pozornosti, bil preveden v angleščino in makedonščino, zanj pa je bila nominirana tudi za ugledno mednarodno literarno nagrado Dublin. Tudi v novem, pravkar izdanem, romanu Knjiga drugih se podaja na ljubljanske ulice, med intelektualce, katerih usode tokrat poveže knjiga, ki pa je nihče ne prebere. Zelo v duhu časa torej, a hkrati prav nič moralizirajoče. Ravno nasprotno, roman je prepreden z duhovitostmi in ironijo, vanj so vpletene parafraze in medbesedilnost, in nenazadnje daje filmske namige. Knjiga drugih je knjiga, ki piše življenja.
Bukla: Glavnina dogajanja tako v prvencu Ni druge kot v Knjigi drugih se odvija v Ljubljani. Lahko bi rekli, da ji z znanimi lokacijami, kamor zahajajo protagonisti, in z nostalgičnim spominjanjem nekaterih, ki so že ugasnile, postavljate literarni spomenik. Zakaj ravno Ljubljana?
Krečič: Moji junaki se po Ljubljani klatijo zato, ker je njihova avtorica po naključju zrasla v tem mestu in jih rada pelje na konce, ki jih najbolje pozna. Lahko bi rekli, da so moji junaki žrtve mojega zapečkarstva, bolj kot ne omejeni na en kotiček sveta, a zato se potrudim, da so vsaj njihove usode kar se da razburljive ali vsaj zabavne. Mojo držo bi opredelila kot kozmopolitsko zapečkarstvo: vedno sem občudovala pisatelje, ki so dosegli univerzalno publiko prav skozi omejitev na svoje partikularno okolje. Pravo svetovljanstvo je v tem, da se vsakdo, tudi tujec iz severne Kalifornije, prepozna v specifičnem okolju, ne v tem, da tvoji junaki blodijo gor in dol po zemeljski obli.
Bukla: Roman ni le portret mesta, ampak tudi njegovih prebivalcev in duha časa, ki ga skušate ujeti z navajanjem fenomenov popularne kulture, predvsem TV serij, filmov, hipsterske subkulture itd. Ker se kot filozofinja in novinarka tudi sami ukvarjate s preučevanjem filma in TV nadaljevank, me zanima, ali omenjate tista dela, ki bi jih tudi sami priporočili v ogled?
Krečič: V knjigi omenjam dela, ki jih poznam in do katerih imam nek odnos, včasih tudi nenaklonjen, kritičen. Povečini pa res s svojimi junaki delim njihove filmske, literarne in druge preference. Popularna kultura, še posebej klasična hollywoodska komedija in TV serije, tudi sicer močno zaznamuje tako moje teoretsko raziskovalno življenje kot moje literarno delo. V Knjigi drugih se denimo slavnemu režiserju hollywoodskih komedij Franku Capri poklonim tako, da precej zmešano in kaotično družino poimenujem po njem – pišejo se Kaprič. Sodobnim TV serijam, ki jih danes označujemo kot kvalitetno televizijo, pa dolgujem predvsem posebno pozornost do junakov. Če je kaj pridobitev kvalitetne televizije, potem so to nekonvencionalni, zanimivi, problematični in nadvse zabavni liki. V romanu sem se posvetila stari gos pe Veroniki. Pri tem me je gnalo spoznanje, da ostarela ženska tako redko zasede središčno mesto v (popularni) kulturi in po mojem seveda ni dobrega razloga za to, da starost in starostnice izženemo iz fikcije; kot da ne znajo biti zvite, pronicljive, hudomušne, pogosto pa tudi nepogrešljiva življenjska opora drugim.
Bukla: Kot prvenec tudi Knjiga drugih upodablja urbani srednji razred, današnje intelektualce, večinoma družboslovce (profesorica na AGRFT, filmski teoretik, upokojena umetnostna zgodovinarka). Če je bil v prvencu osrednji lik moški, zdaj opazno izstopajo ženske. Zakaj ste dali tokrat prednost protagonistkam?
Krečič: Res je, v romanu je zelo izrazita pozicija ženske ali, bolje rečeno, več različnih žensk, žensk različnih generacij, zanimanj, preferenc. V nasprotju z njimi sem v romanu precej neizprosna do nekaterih moških junakov; do nekaterih njihovih lastnosti, kot so aroganca, samovšečnost ali pomanjkanje čuta za druge. Moram priznati, da tu ni šlo za neko zavestno odločitev, šele za nazaj sem dojela, da ima moj roman izrazito feministično noto.
Bukla: Še nekaj je značilno za vaše protagoniste, da jih niti ne zanimajo družbene ali politične teme, ampak »obdelujejo le svoj vrtiček«; v krogu družine, prijateljev. Njihovi odnosi so pogosto površinski, pogovori banalni. Je to prava podoba slovenskih intelektualcev ali ste jih namenoma (pretirano) karikirali?
Krečič: Svoj roman bi opredelila kot roman nravi ali – še bolje – kot ga imenujejo v anglosaksonskem svetu »novel of manners« (roman manir). Skladno s tradicijo tega romana so v Knjigi drugih v ospredju vprašanja: nekonvencionalnega prijateljstva; ljubezni, ki se lahko rodi, šele ko se nekdo zave svoje prepotentnosti in jo opusti; strastne ljubezni, ki jo podžge korespondenca; ali tega, ko izguba službe očeta ogrozi družinski univerzum in ta junak šele skozi resno samokritiko lahko začne na novo. Vsakdanje tkivo življenja je morda res kdaj tudi banalno, a zelo sem se potrudila, da roman ni vulgaren ali pa duhamoren. Če se vrnem k vašemu vprašanju, je politična konstelacija v mojih romanih bolj ozadje, ki se mestoma prerine v dialog ali pa je razvidna iz drže kakšnega junaka. Splošni ton Knjige drugih je v odprtosti do raznih ekscesov in ekstravagantnosti ljudi očitno levičarski, a obenem v njem mimogrede okrcam tudi lepodušniško levičarstvo, ki se mi zdi ravno tako zgrešeno kot desni populizem.
Bukla: Središče dogajanja ostajajo torej medčloveški odnosi, od ljubezenskih in prijateljskih do družinskih, »vezivo«, ki začenja in poganja te odnose pa je knjiga, ki se (kako v duhu časa!) nikoli ne prebere, a hkrati prevrača znani rek, da »življenje piše knjige«. Bi se strinjali, da je tu knjiga tista, ki piše življenja?
Krečič: Težko bi bolje opredelila pripovedno orodje romana, pa tudi eno njegovih sporočil. Dodala bi le, da je v tej knjigi na delu komična logika: knjige nihče ne bere, a to ni preprosto razlog za obup, saj vseeno odigra ključno vlogo za vse junake in jim pomaga spisati njihova življenja – kot ste lepo povzeli. Sama obožujem knjige in vse, kar je povezano z njimi: knjigarne, knjižnice, celo elektronske bralnike. Knjiga je morda največji civilizacijski dosežek sploh. A po drugi strani nočem pristati na klišejsko tožbo, češ kako grozno je, ker ljudje, še posebej mladi, ne berejo ali berejo vse manj. Morda ne berejo, morda samo pišejo ali pa namesto njih nekdo drug bere in piše, oni pa medtem igrajo kakšno izjemno video igro ali gledajo dober film, zaradi česar bodo nekoč vzeli v roke knjigo ali jo napisali oziroma samo bolje spisali svoja življenja.
Bukla: Za intervju sem ponovno segla po vašem prvencu, pri čemer mi je padel v oči naslednji odlomek z glavnim protagonistom Matjažem: »Odprl je Knjigo drugih in bral. Ob tem je pomislil, /.../ kako dobro je brati v samoti, pa četudi gre za roman neke povprečne avtorice.« Duhovit namig in hvalevredna samoironija, ki porodi vprašanje, ali pišete več del hkrati? Zdi se tudi, da nimate, kot veliko avtorjev, težav z naslovi. Ne bom vprašala, ali se podoben namig skriva tudi v novem romanu ...
Krečič: Mislim, da malo samoironije nikoli ne škodi. Vselej me odbijajo teksti, iz katerih kar veje avtorjeva aroganca. Ponavadi v samovšečnosti res prevladujejo moški. Zelo težko se torej skoncentriram na takšno avtorjevo delo, saj se mi zdi da bolj kot zgodbo pripoveduje nekaj tak šnega kot: »Glej, kako inteligenten sem in kako dovršen slog imam.« Nimam skratka rada preračunljivosti v literaturi. Dobri avtorji in avtorice vselej nekaj tvegajo pri pisanju, zastavijo svojo bit za svoje pisanje. V tem pogledu je humor nepogrešljiv, saj preprečuje, da bi človek nasedel svoji neutemeljeno veličastni samopodobi.
V tem igrivem duhu v svoje romane podtikam naslove svojih nasled njih del. Tako se vsaj sebi zavežem, da bom pisala naprej. Z novo knjigo pa stari romani za nazaj lahko dobijo kakšno novo nianso, z njimi se zapolnijo kak šne male vrzeli. V Knjigi drugih na koncu izvemo, da je naslov knjige, ki je nihče ne bere, Druga smrt – to bo moj naslednji roman. In če se vrnem k bralni kulturi: morda bo za razliko od junakov v Knjigi drugih Drugo smrt kdo na koncu vendarle prebral.
Bukla: Kaj vam pri pisanju predstavlja največji izziv? So to ljubezenski prizori, dialogi, humorni vložki, vživljanje v kožo protagonista, ki vam značajsko ni blizu?
Krečič: Pisanje je zame sladko boleča izkušnja. Najbolj uživam v procesu snovanja, ko premišljujem o zgodbi, o zgradbi in potem o izdelavi posamez nih junakov. Faza pisanja, jezikovne izdelave, je mešanica trpljenja in čiste sreče: ko se mi zdi kakšen stavek posrečen, nekaj zaigra v meni, ko pa mi besede ne tečejo, sem temu primerno nejevoljna. A tu mi morda prav pride novinarska izkušnja, kjer človek nima luksuza, da bi čakal na milost navdiha, in mora hočeš nočeš končati članek v roku. Tako pri pisanju romana pogosto pomislim na znan Beckettov stavek: »Spodleteti. Spodleteti znova. Spodleteti bolje.« To je moje vodilo pri ustvarjanju in verjetno ni naključje, da je tudi v tej drži zametek komedije.
Bukla: Ob vašem prvencu so se »kresala« mnenja literarnih kritikov, ali gre za plažni roman, za žanrski komični ljubezenski roman, ali pa tudi za razvojni roman. Tokrat lahko v romanu opazimo poigravanje s formo romana v pismih oz. sodobnejšo e-pošto. Kako bi sami opredelili svoje ustvarjanje oziroma ali temu vprašanju sploh posvečate pozornost?
Krečič: Malo sem se naveličala oznak: plažni, žanrski. Če to pomaga prodaji knjige, naj bo, a mislim, da je v ozadju takšnih oznak neka neutemeljena hierarhija pri presojanju. Kritičarka New Yorkerja Emily Nussbaum je pred časom v članku o seriji Seks v mestu po mojem upravičeno opozorila, kako hitro se kritika odvrne od vseh stvari, ki so duhovite, ki stavijo na izbrano formo, (lep) videz – od vsega, kar velja za »žensko«. In mislim, da ta ukoreninjen predsodek najdemo tudi v slovenski kritiki (ne nujno samo literarni). Bolj kot je roman težek, zapleten, nerazumljiv, neberljiv, avtomatično pripada t. i. visoki ali resni umetnosti, če pa je lahkoten in dostopen bralstvu, pa naj bi bil »žanr ski« in s tem izrinjen iz polja umetnosti. Seveda ne bom presojala, kam se umešča moje pisanje, hočem reči samo, da obstajajo v kritiki tudi netematizirani predsodki. Knjiga drugih je sicer zastavljena bolj ambiciozno kot Ni druge, obravnava resne probleme in travme ljudi, res pa jih obravnavam z dobro mero humorja, komedije in razumevanja. To pa zato, ker tudi iz čisto teoretskih razlogov ne verjamem, da je edini legitimni pristop k tragičnim, travmatičnim dogodkom in usodam tudi sam tragičen in togoten. Spom nim naj le, da so se pomembni režiserji klasične hollywoodske komedije – Charlie Chaplin, Ernst Lubitsch, Preston Sturges – revščine in vojne lotevali prav skozi komedijo, ne da bi zato ublažili resnost ali kritičnost teh okoliščin. Še več, včasih šele komični pristop omogoči, da izostrimo neko družbeno ali človeško travmo.
Bukla: Prvi roman je bil kmalu po izidu preveden tudi v angleščino. Kako so ga sprejeli tuji bralci in ali načrtujete tudi prevod novega romana?
Krečič: Roman je bil nominiran za International Dublin Literary Award, ki je, kot so me poučili, precej pomembna mednarodna literarna nagrada. Kolikor vem, se je roman v angleščini solidno prodajal, torej solidno za prvenec osebe iz predela sveta, ki ga Anglosaksonci imenujejo Vzhodna Evropa. Sprenevedala bi se, če ne bi priznala, da mi prevodi v angleščino veliko pomenijo, saj je angleščina danes lingua franca in z njo dosežemo bralce v ne-angleških deželah. Mnogo mi pomenijo tudi zato, ker sta moja romana v dialogu z anglosaško kulturo – na Ljubljano gledam z očmi Jane Austen, ki bi, če bi živela danes, nedvomno pisala scenarije za HBO ali Netflix.