Pojdi na glavno vsebino
Brezplačna dostava za naročila nad 25 €
041 670 666(vsak delavnik 9h-16h)
0
Intervju: Tanja Tuma

»Napisala se je dramatična želja, da si za vedno sežemo v roke.«

Maša Ogrizek, Bukla 115, 21.10.2015

»Napisala se je dramatična želja, da si za vedno sežemo v roke.«

Tanja Tuma je doslej delovala kot posrednica med knjigo in bralcem na različnih področjih. Kot urednica, založnica, pisateljica, promotorka branja in članica iniciativnega odbora žo sc pen mira ter sekretarka sc pen. V lastni založbi Tuma, d. o. o. je med drugim poskrbela za literarno obujanje spomina »drugega spola« na Slovenskem. Navdušena morjeplovka je leta 2013 kot »amazonka« odkrivala prostrano celino elektronskega samozaložništva, saj je njen prvenec, zgodovinski roman Winds of Dalmatia, izšel kot Amazonov samizdat v tiskani in elektronski obliki. Zavezanost zamolčanemu in raziskovanje zgodovine je združila v svojem romanu Češnje, bele in rdeče, ki je nedavno izšel pri založbi Karantanija. V njem intimne, socialne in politične drame prikazuje prek individualnih usod in obenem izriše osrednjo junakinjo, ki si bi jo bilo vredno vtisniti v kolektivni nacionalni spomin: odločno, borbeno in (družbeno) delujočo. Tudi Tanja Tuma je borka, med drugim za enotno cene knjige, ki po njenem mnenju pogojuje poštena razmerja med akterji v knjižni verigi.

Bukla: Vaš roman Češnje, bele in rdeče je vaš prvi roman v slovenskem jeziku, pred dvema letoma pa ste že v samozaložbi izdali roman Winds of Dalmatia v angleškem jeziku. Nam lahko kaj poveste o izkušnji pisateljice samozaložnice, kako ste na lastni koži izkusili prednosti in pasti samozaložništva nasproti tradicionalnemu založništvu?
Tuma: Pasti in ugodnosti lahko rečem brez razmišljanja. Samozaložniška scena se je razbohotila v zadnjih letih predvsem na Amazonovih portalih, Create Space za tiskane izdaje in Kindle Direct Publishing za elektronske. Največja past je seveda prepoznavnost ali z angleško besedo »discoverability«. Kako najti v poplavi samozaložniških izdelkov dobro knjigo? Za pisatelja pa vprašanje: Kako prepričati bralce, da je prav njegova knjiga vredna branja? Torej največja past Amazona je trženje, za katerega je sicer na voljo kar nekaj zanimivih brezplačnih prijemov. Seveda predvidevam, da je avtor dovolj samokritičen, da besedilo pred objavo da v pregled uredniku in lektorju. Distribucija je seveda svetovna, le težko sprejemam dejstvo, da moje knjige ni v knjigarnah, saj bojkotirajo nabavo Amazonovih knjig. In če omenim še kakšno ugodnost: nadzor nad vsebino, ki jo lahko v vsakem hipu popravim sama, nadzor nad ceno in prodajo ter redno plačilo avtorskih pravic. Pa seveda druščina samozaložniških pisateljev, ki smo v odsotnosti kakršnih koli javnih sredstev pripravljeni drug drugemu pomagati.

Bukla: Oba romana sta zgodovinska, oba sta povezana s temo vojne, četudi so pri obeh v ospredju individualne zgodbe. Najbrž je bilo potrebnega veliko raziskovalnega dela?
Tuma: Tema vojne je žal prisotna vsepovsod in me prizadene. Četudi se nam zdi, da smo v Sloveniji na varnem, Afrika in Bližnji vzhod gorita in ljudje umirajo, kot so na našem ozemlju med drugo svetovno vojno in zadnjimi balkanskimi vojnami. Moje pisanje skuša pokazati, kako se posameznik (ne) znajde v vsem tem nasilju, kako težko so preživeli naši stari starši in kako so vojno občutili naši starši, generacija mojih dveh glavnih junakov. Ko se lotim obdobja, ki ga bom obravnavala, veliko časa samo berem in iščem po spletu razna dejstva, gledam posneta pričevanja. Gradivo ni nujno le dokumentarne narave, so tudi spomini in literarna dela. Skušam se vživeti v duh časa in ga prenesti v dialoge, v način življenja in mišljenje junakov. Raziščem vse: hrano, navade, tehnične možnosti, glasbo, književnost, ki so jo brali. Vzporedno pa nastaja zgodba, ki je vedno dramatična. Ne igram se z literarnimi akrobacijami, čeprav poskušam včasih kakšno čustvo posebej osvetliti s kakimi metaforami. Predvsem želim, da me bere in razume vsak, naj bo mlad ali star, doktor humanistike ali srednješolec.

Bukla: Pri vaši založbi Tuma sta izšli knjigi Pozabljena polovica in Antologija slovenskih pesnic. To nista le založniška, ampak tudi feministična projekta. Ali nam lahko poveste kaj več o tem, kako je prišlo do njiju?
Tuma: Antologija slovenskih pesnic je bil projekt, ki je v založbi nastal kot posledica dejstva, da so bile pesnice, predvsem ustvarjalke pred sto leti, redko objavljene in slabo poznane. Zaslužna sta urednika Goran Potočnik Černe in Maja Savelli. Trajal je nekaj let, gonilna sila pa je bila profesorica književnosti in urednica antologije dr. Irena Novak Popov. Pozabljena polovica pa je priromala na mojo mizo, potem ko je ekipo znanstvenic in raziskovalk na čelu z akademkinjo dr. Alenko Šelih zavrnilo kar nekaj založb. Na obe izdaji sem zelo ponosna, posebej na dejstvo, da sta obe doživeli ponatis in se prodali v skupnem številu več tisoč izvodov. Feministična ... Ja in ne. Predvsem sta oba projekta zapolnila vrzel in dala tudi moškim pesnikom in zaslužnim možem vzor in zaslombo ter odprla vrsto drugih umetniških izrazov: monografije, filmi, razstave.

Bukla: Tudi v osrčju vašega novega romana je močan ženski lik. Valerija je prava heroina – kot sedemnajstletno dekle prepreči gotovo posilstvo italijanskih vojakov, potem se priključi OF, je ena najboljših strelk med samimi moškimi v partizanih, tudi po vojni ima pomembno (politično) funkcijo. Se vam zdi pomembno, da slovenska literatura dobi takšen ženski lik?
Tuma: Tudi Slovenci imamo veliko Ivan Orleanskih, le malo pišemo in vemo o njih. Moja Valerija je deloma povzeta po liku moje stare tete, ki je bila dejansko aktivistka OF na Kozjanah. Slovenci radi vidimo žensko v vlogi matere (cankarjanske), žene in muze. V vseh časih pa s(m)o bile in s(m)o vedno tudi junakinje. Spomnimo se samo Barbare Celjske, pa Alme Karlin in seveda Franje Bojc - Bidovec. Čas je, da pridejo na svetlo.

Bukla: Vaš roman je postavljen v obdobje druge svetovne vojne, a se na tem dramatičnem ozadju odvijajo splošne, konkretne, tudi vsakdanje človeške situacije, le da v bolj zaostreni, potencirani obliki. Ob prebiranju sem imela občutek, da bi se po njem lahko posnelo dober film, če ne kar nadaljevanko.
Tuma: Film ali nadaljevanka o slovenski državljanski vojni in spravi, kakor zapleta in razpleta roman, bi nedvomno pritegnila občinstvo, hkrati pa detabuizirala temo, o kateri se premalo pogovarjamo in o kateri mladina le malo ve. Upam, da bo zgodba navdih za kak tak podvig.

Bukla: Ena vaših glavnih pripovednih tehnik je nenehna menjava perspektive, podajanje zgodbe prek individualnih doživetij in občutij, kar ima zaradi teme romana tudi politično konotacijo. Partizansko in domobransko ne predstavljate kot nasprotni ideološki prepričanji, ampak predvsem kot niz zgodovinskih in čisto osebnih okoliščin. Se vam je zdelo nevarno, da bi pri tem zdrsnili v relativiziranje zgodovine?
Tuma: In postavi se vprašanje, ali je zgodovina lahko absolutna, ali ni dejansko sestavljanka usod posameznikov, ki se na koncu znajdejo v zgodovinskih čitankah kot narod, politična skupina ali nosilci neke ideologije. In še to s perspektive zmagovalcev, ki so jo pisali. Pomislimo le na rimsko zgodovino, kako jo danes obravnavamo, ali Napoleona. Verjamem, da je posameznik nemočen pred viharji zgodovine in da se je težko sredi razdejanja odločiti, kaj je prav in kaj narobe. Seveda je ena stran s pomočjo zaveznikov zmagala, druga pa poražena bežala čez Ljubelj. Moji junaki, ki so zmagali, so bili hkrati tudi poraženci, predvsem zaradi nasilja, ki so ga preživeli. In prav to je bistvo – vojna ne prizanese nikomur, zato moramo vsak po svojih močeh storiti vse, da se vsaj tukaj v Sloveniji ne ponovi. In pokazati sočutje do vseh, ki k nam bežijo z vojnih območij.

Bukla: Okvir romana je tema sprave, ki jo utelešata Valerijina hčerka, katere oče je bil povojni komunistični likvidator, in njen posinovljenec, čigar (biološki) oče je bil domobranec. Kaj vas je nagovorilo, da ste se odločili to težko, boleče in aktualno vprašanje postavili v jedro svoje knjige.
Tuma: Jeseni leta 2013 sem bila priča okrogli mizi o odpuščanju v Trubarjevi hiši literature. Bila sem globoko pretresena, saj je potomec domobranca, ki se je vrnil v Slovenijo po osamosvojitvi, na omizju dejal, da se ne počuti dobro v Sloveniji, saj se mu zdi, da ga vedno gledajo kot sina izdajalca. Iz občinstva mu je odvrnil obiskovalec, da se lahko on potemtakem počuti kot sin morilca. Kako lahko Slovenci po toliko desetletjih razmišljajo tako? Nisem nameravala napisati romana o spravi, najprej me je zanimala junakinja Valerija. A napisala se je dramatična želja, da si za vedno sežemo v roke. Med ustvarjanjem sem mislila na mlajše generacije, ki ne vedo veliko o drugi svetovni vojni in se pustijo omrežiti radikalnim ideologijam. Tudi zanje je ta knjiga.

Bukla: V romanu se kot rdeča nit vleče tudi vprašanje krivde, ki se lepi tako rekoč na vse like v romanu. Se je najprej treba otresti občutkov krivde in jih zamenjati z (osebno) odgovornostjo? Je to prvi korak k spravi?
Tuma: Šele ko rečeš človeku oprosti in priznaš, da si mu storil krivico, mu daš možnost, da te objame in ti odpusti. In to govorim za obe strani. Dokler tiščiš glavo v pesek in vztrajaš, da je bilo vse prav, kar so storili eni in drugi, da je bilo potrebno tudi nasilje in morija, sta odpuščanje in sprava nemogoča. Osebna odgovornost in angažiranost za svet, v katerem živimo, sta prvi svoboščini, ki ju odpravijo totalitarizmi in kot zakon postavijo slepo sledenje nečloveškim ukazom. Hannah Arendt v analizi Eichmannovega procesa v Jeruzalemu postavi srhljivo tezo o banalnosti zla, pri čemer je najbolj grozljivo dejstvo, da je zlo rutinsko, ponovljivo. Slovenci lahko presežemo notranji razkol med domobranci in partizani. Saj smo evropski narod s čutečo slovansko dušo. Recimo, da je sprava med rdečimi in belimi prvi korak, da zrastemo v mogočno drevo. In če se zgodba odvija na Brkinih, naj bo to drevo pač češnja.


Povej naprej

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...