»Nikoli ne bi pisal o stvareh, ki jih ne poznam.«
Po romanesknem prvencu Iqball hotel (2008), ki se je uvrstil v kresnikovo peterico, se Boris Kolar po dvanajstih letih vrača z zbirko kratke proze Trinajst. Kolar, ki je sicer ekolog in ekotoksikolog v Nacionalnem laboratoriju za zdravje, okolje in hrano v Mariboru in kot zunanji ekspert za okoljska tveganja deluje pri Evropski agenciji za zdravila v Amsterdamu, se tudi v svojih zgodbah najbolj ukvarja z odnosom med naravo in človekom, ki je pogosto krivec za porušeno ravnovesje. Njegovi ekscentrični liki, ki so živalski in človeški, so močno povezani z okolico, ki jih določa, kar najbolje prikazuje kratka zgodba Faraonske mravlje, v kateri razloži, kako doma ustvariti delujoč ekosistem. Tudi druge zgodbe delujejo po principu ustvarjanja neke simbioze, na primer med medvedom in črnim ptičem ali pa med človekom, ki se po strmoglavljenju z letalom za nekaj dni spoji z morsko favno. Prefinjen humor, ki seva iz zgodb, skriva v sebi tudi zdravo mero kritičnosti do družbe, zbirka pa je na splošno raznolika in svetovljanska.
Bukla: Vaša najnovejša knjiga, zbirka kratke proze Trinajst, združuje tematsko zelo raznolike zgodbe. Kako se v njih odslikavajo vaša mnoga zanimanja in poklicno delovanje?
Kolar: Po moje človeka opredeljuje njegovo delo. Zlasti če to počne z ljubeznijo in vse življenje. Pred davnimi časi, star sem bil štiri leta, sem babici povedal, da bom kavbojc, ko bom velik. Babica mi je razložila, da kavbojc ni najboljši poklic zame. Bom pa preučeval živali v Afriki. In sem jih res, med študijem biologije sem vsako poletje zbiral pajke med Hararejem in katarakti Nila na severu Sudana in med Wagadugujem in veselim Lomejem ob Gvinejskem zalivu. Poklicno se ukvarjam s tveganji zaradi strupenih snovi v okolju, s smradovi, s populacijami divjadi, sem radoveden prostočasni brskač po zgodovini. Zadnjih dvanajst let sem tudi kmet. Opredeljujem se za globoko vernega ateista, ki bo vse življenje preučeval religijo narave. Tudi je res, da gre človeku pač marsikaj po glavi. Nikoli ne bi pisal o stvareh, ki jih ne poznam, recimo zgodb, v katerih se ne bi mogel suvereno gibati oziroma takih, ki jih ne bi zelo jasno videl.
Bukla: Kakšen je vaš proces pisanja? Med prvencem, romanom Iqball hotel, in drugo knjigo Trinajst je minilo dvanajst let, nekje pa sem zasledila, da je tudi prvenec nastajal deset let.
Kolar: Prvenec je nastajal še več kot deset let. Pišem nazarensko počasi. Dober izgovor bi bil, češ, v službi sem do štirih, potem še malo na faksu, pa na kmetiji, traktorju je šla hidravlika, jesenski lovi se začenjajo, Minka mi bi na smrt zamerila, če ne greva na jago. Larifari, pišem počasi, ker sem len za pisanje in mi doma koncentracija ne drži več kot pol ure. Ker je mogoče James Bond na televiziji, njega je brez debate treba gledati, ali pa Mladi Morse, ki ga še nisem videl. Mogoče je tudi res, da pišem počasi, ker sem pri delu natančen. To sicer niti približno ni moja lastnost. Praviloma ne študiram vsebine, preden jo napišem, jo pa preverjam potem, ko je neka misel ali dogodek napisan. Sicer pa pišem na dopustih in zadnja leta med potjo, na letalu. Do začetka virusne epidemije sem veliko potoval. Včasih tudi večkrat na mesec po pet ali šest ur v eno smer. Nekoč sem med potjo bral, zdaj pišem. In gre, celo zelo dobro gre. Raje imam v ozadju hrup in dogajanje kot pa nebeški mir. Med epidemijo nisem skoraj nič napisal.
Bukla: S pisanjem kratkih zgodb se ukvarjate že od študentskih let. Kaj vas pri njih tako privlači?
Kolar: Za razliko od romana jih lahko začnem brati na koncu, tako kot navadno listam časopis. Kadar mi zgodba sede na ramo in se mi izšepeta v uho, še ne vem, ali bo zgodba ali pa se bo morda razvilo kaj več. Navadno se mi prisveti dogodek in karakterji, ki jih nosijo osebe. Potem jih pustim, da med sabo komunicirajo in tako oblikujejo zgodbo. Jaz pa se pogosto zelo zabavam. In zapisujem.
Vaše vprašanje bi koga navedlo na misel, da se s pisanjem ukvarjam že od študentskih časov. Ni čisto tako. Res je sicer, da sem ob koncu študija napisal kakšno reč. A se je potem neustrašnemu afriškemu popotniku, zbiralcu pajkov, kuharju na barki, potapljaškemu inštruktorju, pripovedovalcu, nakladaču in zmernemu hedonistu življenje nenadoma spremenilo. Dve majhni deklici, vstajanje ob deset do petih zjutraj, delavski vlak v Tovarno dušika Ruše ... Deset let nisem napisal ničesar, potem sem pet let razmišljal, kako bi začel, in šest let kasneje sem imel napisanih dvaintrideset strani romana, ki je bil dokončan leta 2008 in je izšel pod naslovom Iqball hotel. Pa kaj potem, imeli smo se fino.
Bukla: Kaj pomeni biti dober zgodbar, kot je na primer Hans Putka moja iz Iqball hotela?
Kolar: Mislite, da vem? Če bi, tega seveda nikomur ne bi povedal. Ker bi drugi pisci naenkrat ugotovili, da so zanič vse zgodbe, ki so bile napisane do razkritja znamenitega recepta dobrega zgodbarja in da bo po novem treba zgodbe pripovedovati s putko pod pazduho in jih kot take tudi zapisati. Vsem bi šel na živce in imeli bi me v želodcu.
Bukla: Se zgodbe navezujejo na resnične dogodke, kot omeni spremna beseda Ane Geršak?
Kolar: Se, vsaj večina. Vendar ne nujno le na dogodke. V Oratoriju dišečega časa Maestro gradi olfaktometer. Tudi sam sem nekoč v treh nočeh zgradil olfaktometer za merjenje intenzivnosti vonjav. To je čudovita naprava, bistveno zmogljivejša kot one, ki jih je bilo mogoče kupiti na Nizozemskem. Zlata medalja pripoveduje o lovski strasti. Dokončni. Fatalni. Poznam ta okus v ustih, čeprav me že dolga leta ponoči ne žene več na Pohorje. Zgodba o dveh romskih krivolovcih mi je zelo draga. Kot tudi zgodba o dveh zrelih medvedih, ki ju je cirkus Salamonsky prodal za pod puško, pa sta ušla na cirkuških kolesih in proti zimskemu spanju kolesarita po radiološkem rezervatu v černobilskem okrožju, nekje na severu Ukrajine. Povedana mi je bila na spoznavnem kosilu staršev moje hčere in njenega partnerja pred leti v Madridu, dokončno pa se je izoblikovala ob pogledu na dva trebušasta dedca, ko sva se s kolegom odpravljala na redno letno kolesarjenje. Neurje na Branborskem je res podrlo velikanska drevesa v Berlinu nekaj dni po mojem odhodu iz mesta. In res, tudi svetovnega prvaka v vsebnosti PCB-jev smo imeli, kot tudi faraonske mravlje v kopalnici.
Bukla: Zgodbe iz Trinajst se poglabljajo v odnos med človekom in naravo, predvsem v to, kako človek posega v naravni svet in ga meče iz ravnovesja. Kako to vidite sami?
Kolar: Gledam, da bi videl, voham, poslušam, okušam in se učim, da bi razumel. Mrzek mi je pokroviteljski pristop ljudi, ki se jim zdi, da vedo, kako bi moralo biti. Vedo povedati, da grešimo, da delamo narobe, da se napačno hranimo, da napačno vzgajamo otroke, da napačno ločujemo odpadke. Da moramo biti do narave prijazni.
Klinc pa prijazni. Narava ni do nikogar prijazna. Nikoli. Je le čudovito lepa ali pa grozljivo grozna. A vedno poštena. In nikoli licemerna. Zato se trudim biti do narave pošten. Dol mi visi, če me alternativni zeleni mainstream gleda kot retro artefakt, kot vintage Kekca. Nekoč sem razmišljal, kaj bi povedal, če bi se recimo znašel za omikanim omizjem. Nedvomno se počutim kot humanist. Obenem pa sem zagrizen nasprotnik antropocentrizma. Torej antiantropocentrični humanist. Tudi izven literarnega polja sem vedno kritičen do antropocentričnega razmišljanja, še bolj do antropocentričnega upravljanja okolja. V EU, kot tudi v svetu, namesto ekosistemskega še vedno prevladuje antropocentrični pogled na okolje. Moja mala zmaga je bila, ko nama je s kolegom iz Italije in ob podpori članov delovnega telesa za okoljska tveganja, ki jih predstavljajo zdravila v okolju, uspelo prepričati Komisijo, da so podzemne vode v EU ekosistem, življenjski prostor številnih vrst (med drugim človeške ribice) in ne le vir pitne vode za človeka.
Bukla: Bi se strinjali, da vaša knjiga vzpostavlja svoj delujoč ekosistem? Kako ste vanj razporedili zgodbe?
Kolar: Ne, nisem ustvarjal enotnega psevdoekosistema za celotno knjigo. Vsaka zgodba naj se znajde v svojem okolju in naj ga tudi soustvarja. Nenazadnje so nekatere zgodbe v zbirki povsem urbanega značaja, na primer Oratorij dišečega časa, Malo mesto gospoda Ernesta in Siva miška. Malo mesto gospoda Ernesta je celo mesto v mestu, v njem se znajde in ga razume le avtistična deklica, ki požene vlake, ti pa odrejajo čas v mestu. Siva miška je hommage Mariboru iz časa tranzicije, medtem pa je Oratorij dišečega časa moj spomin na vonje iz mojega otroštva, skrite v stenske urne mehanizme.
Bukla: Liki, ki nastopajo v zgodbah, so pogosto ekscentrični, včasih so živalski, spet drugič človeški. Kako nastajajo?
Kolar: Nisem prepričan, da razumem, kaj pomeni pogostnost ekscentričnih likov. Liki so nastali bog ve kje, mogoče so jih viharji z neznanih morjih naplavili na obale podzavesti ali pa stopajo iz popolnega brezvetrja jasnih noči na Pohorju, kjer se tema zelenkasto sveti zaradi kosti starih Slovanov, pokopanih pod ruševinami gradišč. Spočeti so brezmadežno, brez kosmatih očetov, brez posesivnih mater, včasih pri meni doma ali na poti v službo, na letalu ali pač zjutraj v veceju z Življenjem in tehniko v roki.
Ekscentričnost verjetno pomeni premaknjeno sredobežnost. Mogoče pa je res tako. Liki v zgodbah niso ravno uravnoteženo sredobežni, temveč kolovratijo v precej nepredvidljivih orbitah. Včasih se izpovedujejo v prvi osebi, drugič so to poosebljene živali, drevesa ali morda tristo let stara hiša.
Bukla: Dogajalni prostori so zelo različni, včasih eksotični, včasih pa malo bolj »domači«. Od kod navdih za vse te prostorske premike?
Kolar: Pojma nimam. Kot dislektik težko odgovarjam na nekatera vprašanja, ki se morda vam in večini bralcev zdijo povsem na mestu. Mene pa zmedejo. Kako je pri kratkih zgodbah to lahko sploh vprašanje. Ne poznam odgovora. Kratke zgodbe so vendar brez meja in brez časovnih okvirov. Njihova neskončna privlačnost je v preskoku pisanja, ko si v enem trenutku hiša na Glavnem trgu v Mariboru, ki junaku razlaga življenjske modrosti. Potem letalo pristane, preseliš se v letališko čakalnico, odpreš računalnik in nadaljuješ v trinajstem stoletju kot sladostrastni škof Erwana, ki je prišel prevzet gorice in kleti Avignona kmalu po zatrtju katarskih vstaj v južni Franciji. Kot bi igral na bandeon, zdaj si gostja želi narodno muziko, potem bi gospod odplesal tango.
Zagotovo je razlog tudi v dolgih letih njihovega nastajanja. Ena se je rodila v Franciji, druga v Vodrancih ...
Bukla: Vaše delo zaznamuje prefinjen humor. Kako težko je nasmejati s papirja?
Kolar: Dobro vprašanje. Ampak kaj je humor? V času epidemije sem še enkrat prebral Iqball hotel, ki ima menda etiketo humorističnega romana. Ni mi bil za crknit smešen. Po pravici povedano meni humor v resnici sploh ni za crknit smešen. Ko pišem, ne mislim na bralca. Da se bo režal kot oni v teatru, ki so vplačali abonma »komedija in za izven«. Štiri ali pet se jih reži že, ko se dvigne zavesa, potem pride na oder Micka in reče: »Dobro jutro, Jožko,« premor in totalni krohot, vmes pa glasni ploski po stegnih. Ma daj.
Sam uživam v humorni zgodbi, kjer se smejem vase. Ne na glas, ampak tako navznoter, le z blagim nasmehom na ustih. In z malo sreče v sebi. Kadar je zgodba taka, ji sploh ni težko odleteti s papirja.