Pojdi na glavno vsebino
Brezplačna dostava za naročila nad 29 €
041 670 666(vsak delavnik 9h-16h)
0
Drugo

Nominiranci za Rožančevo nagrado 2021

Iz obrazložitev organizacijskega odbora, Bukla 162, 15. 9. 2021

Nominiranci za Rožančevo nagrado 2021

Esej je žlahtna literarna zvrst, ki se je je v Sloveniji do zdaj občasno lotilo že kar veliko različnih avtoric in avtorjev, poleg njih pa imam tudi nekaj piscev, ki so se tovrstnemu pisanju povsem posvetili in do zdaj ustvarili zavidljiv esejistični knjižni opus. Tudi letoš­nje moninacije za Rožančevo nagrado potrjujejo raznovrstnost esejističnih pisav in živopisen nabor njenih ustvarjalcev.

• Vesna Milek
Ogledala (UMco, 2020)

Redkokdo zmore v kratki formi razviti misel, jo literarno upovedati tako, da se dotakne uma in srca. Priznana novinarka in pisateljica Vesna Milek to zna. Njeni imenitni intervjuji so blagovna znamka Delove Sobotne priloge, njena doživljanja gledaliških predstav, filmov, razstav in množice prebranih knjig prebujajo v Dobro jutro. (I)zbrala jih je v zbirki Ogledala, za katero je urednik Samo Rugelj zapisal: »Ogledala so najbrž najbolj osebna knjiga Vesne Milek do zdaj.« Čeprav avtorica zapiše, da je prav za izognitev preveč osebnemu izrekanju »vse svoje profesionalno življenje raje prevodnik za ljudi, ki nam imajo povedati nekaj lepega, bistvenega, osvobajajočega«. A tudi prevodnik govori, kdo je, kaj misli, kakšne so njegove vrednote, in Ogledala to delajo z esejističnim zamahom osebnosti, ki ima kaj povedati. Za okus začetek besedila z naslovom Deliti = ljubezen: »Iz kulture, kjer smo bili – mi in smo se borili za to, da bi bili jaz, smo zabredli v kulturo, kjer smo samo – jaz, jaz, jaz.« Prav zato, da bi delila nekaj lepega drugim v užitek, Vesna Milek vedno znova vstopa v svetove tistih, ki imajo kaj dati: umet­nikov raznolikih vrst.

• Marko Pavliha
Onkraj materialističnega prepričanja: Duhovna dramila (Lexpera GV Založba, 2021)

Dr. Marko Pavliha, karizmatični soustanovitelj gibanja Svetovni etos Slovenija, izpisuje 17 esejev v knjigi Onkraj materialističnega prepričanja: duhovna dramila z zanosom spoznavalca, široko vednostjo o obravnavanih temah in mistično izkušnjo. S tem bodrilno nagovarja tako dogmatika z ukoreninjenimi privzetimi prepričanji o življenju in svetu kot čuječega potohodca, ki se v prelomnem času duhovnega prebujanja človeštva »iz sanj o trdnosti materialnega sveta« na novo rojeva v samem sebi »v svetlobo višjega razumevanja« in postaja opolnomočen v biblijskem pomenu besede. Prvega pisec opremi s poglavitnimi znanstvenimi odkritji o človeku kot zavestnem energijskem bitju, ki z dejavnim opazovanjem in samoopazovanjem ustvarja lastno resničnost, samoozdravlja telo in duha in svoje mesto v kozmičnem stvarstvu odkriva v stiku z višjim jazom oziroma izvorno zavestjo, drugega pa povrhu tega očara tudi z natančnim vpogledom v vrsto duhovnih praks, tudi lastnih, predvsem pa z razodetji na svoji poti poslanstva, ki bralca navdihujejo kot »učbenik življenja«, »duhovna abeceda, ki jo moramo utelesiti v dejansko preobrazbo slehernika«.

V sporočilo Pavlihovih esejev je vpisana modrost starih razsvetljenih mojstrov v luči najnovejših odkritij svetovne in domače znanosti, ki eksperimentalno meri učinke molitve, meditacije in drugih orodij za vzgojo srca in samopreseganje in dokazuje, da moderne znanosti ni brez duhovnosti, v svoje obnebje pa priteguje tudi uvide pesnikov, ki oplajajo piščev jasen, tudi v slikovitih metaforah juridično precizen in srčen svetlobni jezik.

• Robert Simonišek
Pejsaži – Sanjati na soncu (Družina, 2021)

Za temeljit premislek in umetniško doživetje sta potrebna umirjenost in čas brez zunanjih motenj, kar nakazujeta že podnaslov esejistične zbirke Pejsaži – Sanjati na soncu in uvodni esej Kratka biografija samote. Dr. Robert Simonišek je književnik in umetnostni zgodovinar in oboje se vsebinsko in slogovno čuti tudi v njegovih esejih. K tematiki pristopa pesniško svobodno z obilo asociacij in hkrati racionalno premišljeno besedila zaznamujejo avtorjevo pretanjeno čutenje, natančno opazovanje, introspekcijo, globinski premislek in pretehtano argumentiranje …

Avtor pogosto izhaja iz osebne izkušnje, preskoči na splošnejšo problematiko in jo premišljeno razvije do bodisi subjektivnega bodisi objektivnega spoznanja. Polemizira z družbenimi trendi, zahteva samostojno mišljenje, dvomi o učinkovitosti (kulturnih) institucij. O umetnosti premišljuje na različne načine: kot občudovalec umetniških del in njihovih avtorjev, kot posrednik na njihovi poti do občinstva, kot udeleženec na simpozijih ali kot kritičen premišljevalec, na primer o populizmu ali agitatorstvu v umetnosti. Razmišlja tudi o drugih temah, o svetovljanstvu in provincialnosti, o ljubezni, odtujenosti, virusu, razumu, polarizacijah, duhovni lenobi …

• Marcel Štefančič, jr.
Slovenski sen (UMco, 2021)

Zbirka esejev Slovenski sen Marcela Štefančiča ima podnaslov Eseji o nas in s tem tako rekoč ukaz, naj beremo. Tokrat se avtor osredotoča na stanje duha doma. Dotika se kočljivih in ključnih tem, ki razgaljajo bedo (redkokdaj kak blišč) našega časa. V knjigi je zbranih 32 esejev. Posveča jih literaturi, filmu, politiki ‒ s pogledom nazaj in sprot­nim razmislekom.

Marcel Štefančič, eden najplodovitejših esejistov na Slovenskem, ponovno piše impulzivno, eruptivno in inteligentno, predan demokratičnosti in svobodi, ki pa sta nenehno pod vprašajem. Avtor vztrajno izraža svoje stališče o različnih sferah sodobne družbe. Že v prvem eseju, posvečenem spominu na Aleša Debeljaka, označi izhodiščno angažiranost svojega zornega kota. V središču njegovih razmišljanj sta predvsem literatura in film, kar njegove eseje še posebej zbližuje z eseji Rožančevega kova. Kje so meje ali povezave med osebno izpovedjo in resnicoljubnostjo? Kako biti več kot le biti?

Marcel Štefančič v sebi združuje veščine filozofa, sociologa, politologa, tudi zgodovinarja in seveda novinarja. Kljub kritičnosti, ki je lahko strupena, ne dviguje prsta nad »grešnimi kozli«, temveč jih postavlja na mesto, ki jim po njegovem mnenju pripada. Medtem ko razkriva posamezne probleme, ne vsiljuje rešitev. Tako knjiga esejev Slovenski sen razprostre našo deželo kakor zemljevid, po katerem bralec usmerja tokove svojega premišljevanja.

• Urša Zabukovec
Levo oko, desno oko (KUD Logos, 2021)

Eno oko, ki gleda v večnost, in drugo, ki spremlja sprotnost, njuna pogleda pa se izključujeta. Na prvi pogled preprosto spoznanje iz srednjeveške nemške teologije je esejistka in prevajalka dr. Urša Zabukovec izpostavila v naslovu in tudi v motu svoje zbirke premišljevanj o nadvse raznovrstnih temah. Odpira jih z različnih vidikov, in čeprav forma časopisne kolumne s svojo omejeno dolžino na videz ne omogoča večjega širjenja in poglabljanja, avtorici uspeva prav to: na borih treh straneh z asociacijami in zasuki prehaja z enega motiva na drugega, na primer od nedeljskih lovcev prek pravic živali do delovanja najvišjih elit ali pa od Don Kihotovih zaigranih norih zamisli do norosti sodobne zahodne družbe. Izhodišče avtorica najpogosteje najde v aktualnem družbenem in osebnem življenju ali v književnosti (Dostojevski, Brodski idr.), pri tem pa se argumentirano loteva različnih vprašanj.

Pogumno plava proti toku, z drugim očesom prenicljivo zre na prevladujoče načine razmišljanja v sodobnem diskurzu, opozarja na sodobno hipokrizijo, npr. ob politični korektnosti, podnebnih spremembah, v znanosti, ob socioloških kategorijah spola, feminizmu, liberalizmu in drugih -izmih ... vse do življenja v razmerah epidemije. Avtorica tako opozarja na vse bolj očitno paralakso v sodobnem svetu, ko barva, lega in vrednost nekega pojava postajajo vse bolj odvisne od zornega kota opazovanja. Zbirka kolumen Urše Zabukovec je knjiga, ki zdaj z enim, zdaj z drugim očesom odstira različne poglede in sili k razmišljanju, da bi se mogoče vsaj zavedeli možnosti drugačnega gledanja, če že ne moremo uzreti celote.


Povej naprej

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...