Nove filmske knjige
Zadnji meseci so bili bogati s ponudbo novih filmskih knjig. V tokratnem prispevku predstavljamo tuja teoretična filmska dela in zbornik domačih in tujih tekstov o televiziji.
Začnemo lahko z zbornikom Sovjetski montažni film (Studia Humanitatis). V prvi četrtini dvajsetega stoletja se je skupaj s sovjetskim montažnim gibanjem razvila tudi sovjetska filmska teorija, v okviru katere so kritiki in pa tudi filmski ustvarjalci skušali znanstveno razložiti film. Nasprotovali so tradicionalnemu filmu, v montaži pa so videli temelj revolucionarnega filma, ki bo navdušil množice. Njihovi pogledi niso bili povsem enotni, saj so se v marsičem tudi razhajali. Zbornik, ki ima predvsem zgodovinsko teoretično vrednost, prinaša tekste Vselovoda Pudovkina Filmski režiser in filmsko gradivo (1926), šest tekstov Dzige Vertova, med njimi tudi revolucionarna Varianta manifesta (1922) in Kinoki: prevrat (1923), dva teksta Sergeja Ejzenštejna, eden od njiju je Dickens, Griffith in mi (1942), Borisa Ejhenbauma Problemi filmske stilistike (1927) in po dva teksta Jurija Tinjanova, recimo O temeljih filma (1927) ter Viktorja Šklovskega, denimo še sedaj aktualna Filmska tovarna (1927). Zbornik je uredil Andrej Šprah, ki je skupaj z Markom Kržanom prispeval tudi spremni besedi.
Če se celovečerna filmska produkcija v zadnjih letih zaradi različnih razlogov sooča s krizo kreativnosti, je na drugi strani kakovost produkcije na malih ekranih v nenehnem vzponu, tja pa ves čas prehajajo tudi uveljavljeni filmski ustvarjalci. Seveda pa, kot pišeta urednici zgledno urejenega zbornika Jesenske filmske šole Proti koncu: sodobna TV serija in serialnost Jela Krečič in Ivana Novak, ko citirata Davida Bordwella, je med končnostjo in enkratnostjo celovečernega filma in »neskončnostjo« TV serije ključna razlika nekako v tem, da »prvi naslavlja razumnega človeka, njegov intelekt, medtem ko televizija in njegove serije delujejo po drugi logiki, saj zadevajo ob človekovo intimo in čustvovanje«. Prvi del zbornika, ki ga sestavljajo prispevki domačih (Darko Štrajn, Denis Valič, Lenart J. Kučić, Melita Zajc, Eva Vrtačič, Boštjan Narat, Blaž Ilc, Slavoj Žižek, Gregor Moder, Matjaž Ličer, Dušan Rebolj, Nina Cvar, Nina Jerman, Mirt Komel, Tadej Troha in Matic Majcen) in tujih avtorjev je tako namenjen obravnavi ključnih konceptov, ki zadevajo teorijo televizije in medijev, drugi del pa poleg premisleka o naravi serialnosti skozi konkretno analizo komičnih in detektivskih serij predstavi širši pogled na nekatere žanre, ki jih najdemo v sodobni serialni produkciji. Teksti v tretjem delu se lotevajo analize posamičnih nanizank in nadaljevank, zbornik pa se v četrtem delu zaokroža s teksti o tistih serijah, ki so si »priborile status kultnosti s tem, da so spremenile obličje televizije in za vselej zaznamovale tudi samo naracijo serij«. Od Prepisanih to Twin Peaksa, od Oglaševalcev do Na vrat na nos bo bralca, zainteresiranega za mali ekran, peljal ta zbornik, ki ga lahko smatramo za nadaljevanje edicije Gledanje na daljavo izpred skoraj dvajsetih let (1993). Samo pomislite, kako se je v tem času spremenila podoba filma in televizije in gotovo se boste strinjali, da sedanji zbornik prihaja ob pravem času na pravo mesto!
V zbirki Slovenske kinoteke Imago je izšlo delo Filmska kartiranja. Ta predstavljajo izbor esejev Frederica Jamesona (1934), enega najpomembnejših svetovnih kulturnih teoretikov, ki jih je ta v svojem dolgoletnem delu posvetil filmu. Izbor tekstov (pripravil ga je Luka Arsenjuk, skupaj z Majo Lovrenov pa jih je tudi prevedel) je osredotočen na zapise, ki so zlasti pomembni za razumevanje Jamesonovega kritičnega projekta kot takega – projekta, ki bi ga lahko opisali kot razločitev kulturnih logik in estetskih form treh obdobij kapitalistične moderne dobe (realizem, modernizem in postmodernizem). Pričujoči eseji predstavljajo enega sodobnih primerov marksistične kritike filma, torej tradicije, ki si je film prizadevala osvojiti kot pomemben problem za kritiko ideologije ter ga uporabiti za zgodovinsko analizo in politični boj. V Kinotečnih zvezkih pa je izšla knjiga kritika, teoretika in scenarista (Splav Meduze in Umetni raj) Branka Vukičevića Paper Movies, nekakšen filmsko-literarni kolaž poznavalca zgodovine avantgardnih gibanj, ki v slikoviti knjižici skuša lucidno zarisati obrise svojevrstnega »kina z drugimi sredstvi«. V zadnjem času sta izšli tudi dve monografiji filmskega teoretika Andreja Špraha, ki ju bomo predstavili v prihodnji številki.