Evropski preleti z vonjem jasmina: o nagradi Evropske unije za književnost
na sliki: Lidija Dimkovska
Deset let je minilo, odkar je konzorcij organizacij Društvo evropskih pisateljev (http://www.europeanwriterscouncil.eu/), Združenje evropskih založnikov (https://fep-fee.eu/) in Evropsko in mednarodno združenje knjigotržcev (http://www.europeanbooksellers.eu/) s podporo evropske komisije in finančnim sodelovanjem Kreativne Evrope ustanovil nagrado Evropske unije za književnost. Tako se umetniški glas stoosmih nagrajenk in nagrajencev sliši daleč preko meja njihovih jezikov, kompilacije izvirnih in prevedenih besedil pa predstavljajo kulturno bogastvo evropske celine, saj se nagrada ne omejuje na 28 držav članic Evropske unije, temveč nagrajuje tudi pisatelje in pisateljice iz sosednjih držav, ki želijo vstopiti v EU.
Slovenski nagrajenci doslej so bili trije: leta 2010 Nataša Kramberger za njen roman v zgodbah Nebesa v robidah, ki so ga prevedli v deset tujih jezikov, leta 2013 Gabriela Babnik za roman Sušna doba, doslej preveden v dvanajst tujih jezikov in leta 2016 Jasmin B. Frelih za roman Na/pol, na voljo bralcem v enajstih tujih jezikih. Pisatelji in pisateljice so na spletnih straneh nagrade lepo predstavljeni tako z življenjepisi, intervjuji kot tudi s poročili s številnih predstavitev po svetu, predvsem na evropskih knjižnih sejmih. Najbolj pomembni pa so prevedeni odlomki, ki vabijo založbe in bralce, da bi prebrali celoto, delo prevedli in predstavili novemu bralskemu občinstvu.
Ustanovitelji nagrade želijo, da bi književnost potovala in združevala bralce povsod po Evropi in še dlje, po svetu ter presegla predsodke, ki jih ljudje imamo, kadar ne poznamo drugih in si rišemo hudiče na platno, na katerem bi morala odsevati toplina človeškosti in sočutja. Nedvomno lahko rečemo, da seže pisanje pisateljic in pisateljev veliko bolj do srca in duše kot vsi politični ukrepi in visokoleteči cilji za medkulturni dialog skupaj.
Po srečnem naključju sem bila 6. novembra 2018 na podelitvi nagrad v očarljivem dunajskem Belvederu in srkala žlahtni duh razumevanja med evropskimi narodi, ki v preteklosti niso znali živeti v miru. Književnost kot učiteljica, kadar zgodovinski spomin odpove. Lavreate so organizatorji povabili, naj napišejo kratko zgodbo, besedila v izvirnih jezikih in angleškem prevodu so objavili v obsežni antologiji ter podelili tri nagrade. Nagrado publike je prejela srbska pisateljica Jelena Lengold za zgodbo Jasmin diši po smrti, ki ponazarja strah pred drugim kot temelj vsega nerazumevanja med prišleki iz drugih kontinentov in Evropejci. Strokovna žirija je nagradila Ioano Pârvulescu za zgodbo Glas, v kateri beg in povratek radijske napovedovalke simbolizira osvoboditev Romunije izpod boljševiškega jarma. Nam najbližja in najljubša pa je nagrajenka strokovne žirije ob evropskem letu kulturne dediščine makedonsko-slovenska pisateljica in prevajalka Lidija Dimkovska za zgodbo Kako zapuščam ulico Karla Liebknechta, ki povezuje različne evropske prostore v duhu nemškega revolucionarja. Bližina in daljava drugega sredi utopične želje po sobivanju izražajo besede junakinje Done, ki se je iz Makedonije preselila v Ljubljano. »Ko sem se pred sedemnajstimi leti preselila v Ljubljano, sem z avtobusa ugledala žensko, ki je stresala obleke z balkona. Pomislila sem, le kakšno življenje živi ta ženska, kaj se ji je zgodilo, kaj jo muči in kaj radosti? Danes se mogoče kak drugi priseljenec enako sprašuje o meni.«