O prevodih
Biti (samo) knjigar, knjigarnar, trgovec s knjigami in kot povabljenec Društva slovenskih književnih prevajalcev pisati o prevodih pomeni nekaj zelo vznemirljivih dni. Biti vsak dan obdan z velikanskimi količinami knjig, z velikimi količinami dobrih knjig, s precejšnjimi količinami odlično prevedenih knjig, se spominjati prevajalskih vrhuncev iz preteklosti, mejnikov tako rekoč, biti prisilni hitrobralec, ki ve, h koliko knjigam bi se moral vrniti in jih brati »resno«, »normalno«, in ve tudi, da večini take pozornosti ne bo mogel nakloniti, biti pa povrhu še nekdo z ravno toliko prevajalskimi izkušnjami, da ve, kako strašno to lahko kdaj tudi je – kaj torej drugega kot popolnoma poljuben, naključen, neracionalen izbor!
Mesto sanjajočih knjig
Walter Moers
prevod: Stana Anželj
Pred desetimi leti nas je Darko Dolinar razveselil s prevodom knjige o kapitanu Sinjedlakcu, ki je kot veličastno domiselna in zabavna zgodba z odločno pomočjo prevajalca postala legenda. Naslednje knjige, Rumo, se je lotila tokratna prevajalka, z rezultatom smo bili nekoliko manj zadovoljni, ampak to se tako ali tako rado zgodi: nekdo postavi standarde, in še posebno, če so tako visoki kot v tem primeru, mora naslednik, nadaljevalec, marsikatero pogoltniti. Tudi v tem prevodu so mesta, kjer je pozornost popustila tako prevajalki kot tistemu, ki je prevod pregledal, ampak v knjigi, kjer je treba biti pozoren na vsako ime, vsak namig, vsako konstrukcijo in dekonstrukcijo, pri tem pa se ves čas zavedati, da je treba zadovoljiti tako otroke, katerim je knjiga predvsem namenjena, še posebej pa sitne odrasle, ki smo vse te knjige bolj ali manj na skrivaj posvojili, čisto zaradi sebe, ne da bi se skrivali za vlogo roditelja, vzgojitelja, učitelja. Ker bi nekaj očarljivo šemastega, zafrkljivo groznega, smešno napetega, duhovitega, prisrčnega, in vse to v deželi knjig, kjer vlada jezik in slog. Prevod več kot ZELO DOBER.
Govorjeno telo
Valere Novarina
prevod: Peter Petkovšek, Vladimir Pogačnik in Primož Vitez
Verjetno se sploh ne bi lotila branja, če avtor ne bi prišel v Ljubljano in ne bi poslušala, kako blestita avtor in eden od prevajalcev, Vladimir Pogačnik, vsak v svojem jeziku in slogu nastopanja oz. branja. Obojejezičnost. To imam res rada, tudi takrat, kadar enega od jezikov čisto nič ne razumem, kako šele, če imam vsaj nekaj možnosti za primerjavo in če je ta primerjava tako slikovita, kot je bila tokrat.
Knjiga je bila torej nujna. Prav nič lahek opravek, tudi zaradi formata knjige, tiska in preloma, a vsestranski užitek zaradi (spet!) teme, sloga, jezika. Novarinajeva besedila (s privlačnimi naslovi kot Pred govorom, Krhko bivališče, Kaos, Duh diha, Dati besedo, Louis de Funes, Pogubljenje 3,14, Tristo parov oči, Vstop v gledališče ušes, Vi, ki naseljujete čas) uokvirjata predgovor Annie Gay Beseda in meso ter spremna beseda Roka Vevarja Novarina in oratoteologija. O avtorju, ki je v Sloveniji tako rekoč neznan, na zavihku knjige piše, da je vsestranska gledališka žival: igralec, režiser, dramatik, slikar, fotograf in pohodnik. Gledališče da je zanj mejno početje, ki mora biti nenehno na robovih, stičiščih in presekih umetnostnih izrazov. Izbrana besedila (in risbe) ga predstavljajo v večini njegovih vlog, v vseh, ki so povezane z jezikom. VRHUNSKO.
Govori, spomin
Vladimir Nabokov
prevod: Breda Biščak
V prejšnjih dveh knjigah je bila pomembna stran prevajalske veščine tudi domiselnost, igrivost na čim bolj slovenski način, kar seveda zahteva poleg znanja in spretnosti tudi kar precej poguma (postati skoraj soavtor). V premlajeni avtobiografiji pa je naloga čisto druga:
Suvereno, a čim bolj neopazno slediti besedilu. Prevajalec se torej ne sme ujeti v zanke približnosti, podobnosti, slovenskemu bralcu še posebne prijaznosti, kar je pri čisti beletristiki pogosto celo nujno, v tem primeru pa mora biti predvsem natančen, strog, tako rekoč puščobno dosleden. V ozadju pa popolnoma vešč avtorja, njegovega časa, kraja in sloga, okoliščin. V tem prevodu sem vse to našla. Ampak kako sem prišla do knjige, zakaj sem se odločila za branje? Ker mi je branje njegovih romanov predstavljalo težave in sem si od knjige obetala kakšno razjasnitev, pojasnilo, napotek. Pravzaprav še vedno ne vem, ali se je kaj od tega uresničilo, ker je postala in ostala pomembna kar ta knjiga. Kar je pošteno in prav. VRHUNSKO.
Majda Kne je večdesetletna knjigarka, organizatorka in povezovalka literarnih prireditev, nekaj let poročevalka o knjigah (in drugih dogodkih s kulturnega področja) za nekatere časopise, revije, radio in internetno televizijo, priložnostna lektorica in samo toliko izletnica v prevajalski svet, da ve, kaj vse je zadaj. Izdala je dve knjigi pesmi, poezijo je objavljala v skoraj vseh slovenskih in nekaterih tujih literarnih revijah, zastopana pa je tudi v nekaj antologijah.