Od vrtička do polja: 70 let Društva slovenskih književnih prevajalcev
Zadnje letošnje »Pobliske v prevode« posvečamo 70. jubileju Društva slovenskih književnih prevajalcev in nenazadnje tudi rubriki »Pobliski v prevode«, ki smo jo pred petnajstimi leti zasnovali z revijo Bukla in je postala stalnica prevodno-refleksivnih uvidov in tematskih prispevkov s področja književnega prevajanja, s tem pa je Bukla odprla širši medijski prostor za prevajalske teme in pomembno doprinesla k vidnosti književnoprevajalskega poklica. Naslednji prispevek je tudi sežetek osebnega raziskovanja in brskanja po bogati društveni preteklosti; v daljši obliki sta zgodovina in delovanje društva predstavljena v monografiji Zgodovina slovenskega literarnega prevoda 1 (Znanstvena založba FF UL in Cankarjeva založba, 2023).
Oksimoron: 70 let, na kratko
Ideja o ustanovitvi »prevajalske sekcije« se je porodila že pri »pračlanih« znotraj Društva slovenskih pisateljev konec štiridesetih let prejšnjega stoletja, saj je bilo več članov pisateljskega društva hkrati tudi vidnih prevajalcev. Najnaprednejši v formalno uresničljivi pobudi za samostojno prevajalsko društvo so bili prevajalci v Beogradu in Zagrebu, ki so jim sledili mlajši slovenski prevajalci z Jankom Modrom in Ivanom Skuškom na čelu. Angažirane iniciative so se v Sloveniji začele postopoma formalizirati leta 1952, razlog za dolgotrajna pogajanja pa je tičal v nezaupanju takratne oblasti. Šele po posredovanju pesnika, prevajalca in prvega povojnega ljubljanskega župana Frana Albrehta, ki je postal prvi predsednik društva, je ustanovitev tudi formalno uspela. Hkrati jo je spodbudil za leto 1953 napovedan prvi kongres jugoslovanskih prevajalskih društev, na katerem naj bi nastala Zveza prevajalcev Jugoslavije, in povojni razcvet slovenskega založništva. Ustanovni občni zbor t. i. Društva prevajalcev Slovenije je potekal 1. avgusta 1953, društvo pa je ob ustanovitvi štelo 59 članov in vključevalo vse zvrsti prevajanja, tudi strokovnih in tehničnih besedil.
Ali ste vedeli …
Povedno je tudi dejstvo, da se ženske v vodstvenih strukturah društva začnejo pojavljati v funkcijah izvoljenih tajnic šele od začetka osemdesetih let. Prvo predsednico, Ani Bitenc, dobimo leta 1986, po več kot tridesetih letih neprekinjenega delovanja. Zadnji dve desetletji društvo vodijo večinoma članice, kar sicer uravnoveša zgodovinsko statistiko, a je dvorezni meč, ki priča o feminizaciji prevajalskega poklica, pogosto povezani s padcem honorarjev in prekarnostjo.
DSKP je bil vseh 70 let svojega delovanja aktiven tudi na mednarodnem podiju in vključen v več združenj, med drugim je bil vse do osamosvojitve član jugoslovanske zveze književnoprevajalskih društev. Pomembna prelomnica pa je pristop društva k Evropskemu svetu združenj književnih prevajalcev CEATL leta 1991, še pred njegovo formalno ustanovitvijo dve leti pozneje v Bruslju. Namen Sveta je zbiranje podatkov o delovnih razmerah in gmotnem položaju evropskih književnih prevajalcev, ozaveščanje javnosti o spoštovanju avtorskih pravic, obenem pa CEATL aktivno spremlja evropsko zakonodajo in druge iniciative na področju prevajanja, kar je izjemnega pomena tudi za slovenske književne prevajalce.
Čemu sploh (še) stanovska društva?
Združitev prevajalcev v interesno in strokovno združenje je pripomoglo k uveljavitvi stroke in pridobitvi »sindikalističnih in cehovskih pravic«, kot je zapisal že Janko Moder. Postopoma se je razvijal javni status stroke – s Sovretovo nagrado v šestdesetih letih, rednimi letnimi simpoziji v sedemdesetih letih, publikacijami (prevajalski zborniki, Studia translatoria, revija Hieronymus, Bela knjiga o prevajanju ipd.), pa tudi z javnimi dogodki, ki so v ospredje postavljali književnoprevajalske teme. Aktivnosti so se po letu 2000, ko je društvo dobilo svojo (žal še zmeraj) prekarno pisarno, in nekoliko pozneje programska sredstva Ministrstva za kulturo, JAK, pred nedavnim pa tudi MOL in EU, razmahnile in okrepile. Sistemska podpora društvu omogoča relativno kontinuiran razvoj in nadgradnjo dejavnosti. S cikloma »Pridobljeno s prevodom« in »Prevajalec in mesto« ter z mednarodnimi prevajalskimi seminarji slovenske književnosti smo eni redkih prirediteljev, ki se – poleg festivala Prevodni Pranger – ukvarjamo s prevodno refleksijo književnih del in jo odpiramo širši javnosti. V koronskem času smo odprli YouTube kanal, ki si je pridobil živahno publiko; ohranjamo, raziskujemo in posredujemo pa tudi prevajalsko dediščino, denimo v okviru našega najmlajšega projekta »Prevajalski sprehodi po Ljubljani«
K vidnosti pomembno doprinašajo tudi stanovske nagrade. Najstarejši Sovretovi so se pridružile še nagrada Radojke Vrančič za mlade prevajalce do 35. leta starosti, Lavrinova diploma za prevode slovenske književnosti v tuje jezike, Jermanova nagrada za prevode humanistike in nazadnje nagrada Vasje Cerarja za prevode mladinske književnosti. V povezavi z vidnostjo in pomenom jezikovnih poklicev je konzorcij prevajalsko-jezikovnih društev leta 2020 zasnoval projekt »Če nisi preveden, ne obstajaš«, z njim in z letošnjo prvo praktikantko v okviru študijske prakse mariborske Filozofske fakultete se vključujemo tudi v dejavnosti meddruštvenega in medgeneracijskega sodelovanja. Leta 2021 smo z Občino Hrastnik ustanovili prvo prevajalsko rezidenco »Sovretov kabinet« na Dolu pri Hrastniku.
In, ja, še vedno in vedno bolj je pomembno »sindikalistično delo«, ki ga na društvu v veliki meri prostovoljno opravljamo v obliki zagovorništva prevajalskega poklica, spremljamo in se odzivamo na kulturno-politično dogajanje, problematiko na področju samozaposlenih v kulturi, ki tvorijo velik delež našega članstva, evropsko in slovensko zakonodajo v zvezi z avtorskimi pravicami in se zavzemamo za pravičnejše honorarje in avtorske pogodbe ter za ustrezno vrednotenje književnega prevajanja kot zahtevnega področja besedne umetnosti. V zadnjem času se ukvarjamo tudi z izzivi, ki jih prinaša uporaba in zloraba umetne inteligence. Pri uporabi umetne inteligence, ki ji osebno sicer ne pripisujem apokaliptičnih dimenzij, pa so potrebne vsa odgovornost, skrb in kritična distanca, odpira pa tudi mnoga nespregledljiva vprašanja, med drugim na področju etike in avtorskih pravic.
Pa prihodnost? Nebroj starih in novih izzivov in: »Samo tega ne, samo ne zadovoljnosti z obstoječim,« kot zapiše Moder, jaz pa mu modro pritrjujem.