Odlepljene podobe
Takole bom začel: to je pesem srbskega pesnika Ivana V. Lalića, ki pripada generaciji Vaska Pope, Miodraga Pavlovića in nekoliko starejšega Zorana Mišića, torej generaciji, ki je bila takoj po drugi svetovni vojni mlada, provokativna in prodorna. Pesem je iz zbirke Strasna mera iz leta 1984.
Aloja
Ovoga maja cveta moja aloja
Na terasi; cvet je aktinomorfan,
Ružičast, bledozelen, i liči mi na pagodu
Premda pagode inače poznajem samo sa slika.
Gledam ga prvi put; aloja cveta retko
I broji godine drukčije, u skladu sa svojom svrhom
Koja mi izmiče, ali koju poštujem.
Zato i zalivam aloju. Zato i pristajem
Da s vremena na vreme bivam poražen, ili
Ponižen, u najboljoj nameri – a reč je o istom:
O dodirivanju snaga koje se ne prepoznaju
Ali deluju zajedno, u nekom smislu
Koji mi izmiče, kao i ponekad svrha
Koju poštujem. Sad evo pokušavam
Da ova pesma liči na cvet moje aloje,
Jer mora da se dešava nešto zaista važno
Kada se aloja odlučila da cveta.
Nekaj časa se že z Andrejem Ilcem, urednikom Nove lirike pri Mladinski knjigi, pogovarjava o prevodu Lalićevih pesmi. Je samo vprašanje, ali naj napravim izbor ali naj prevedem eno celo pesniško zbirko, to morava še doreči. Najprej moram to doreči sam pri sebi. Doma imam Lalićevo delo, štiri knjige, ki jih je uredil Aleksandar Jovanović, in ga prebiram. V cirilici. Nimam težav z branjem cirilice, tekoče jo berem. Ampak vseeno se mi pri branju pojavlja ta hip nepremostljiva zadrega. Besedilo mi pred očmi in v mislih ne zaživi tako kot besedilo, ki je napisano v latinici. To se mi zdi sila zanimivo. Lahko berem pesem petkrat, desetkrat, lahko jo znam že skoraj na pamet, a šele ko si jo bom transkribiral v latinico, bodo podobe v besedilu zaživele tako, da jih bom lahko začel prevajati.
Tak občutek imam, kot da se šele takrat besedilo odlepi od podlage, da lahko šele takrat pogledam med papir in tiskarsko barvo, za besedilo. Potem se zadovoljen, potem vse skupaj zadiha in steče.
In dostikrat se sprašujem, kako je z branjem podob, ki se znajdejo v literaturi, ki jo zapisujem. Tudi tu se morajo konkretne podobe, ki mi pridejo na pot, odlepiti od podlage, morajo zalebdeti, da jih lahko pogledam še od zadaj. Tako oblebdijo, dokler jih ne zapišem. Recimo štiri pare dolgih dekliških nog v teniskah in kratkih hlačah, dolgo krilo v sandalih, ki mi je zaplapolalo tik pred nosom, ko sem sedel na robniku pod palmo v parkcu in poslušal nastop čakavskih pesnikov v Kukljici na Ugljanu. Takrat mi je postalo jasno, od kod izvira burja, o kateri so prebirali pesniki na odru.
Večkrat me tudi vprašajo, v čem je razlika med pisanjem za odrasle in pisanjem za otroke. Mislim, da se v pisanju za odrasle te odlepljene, lebdeče podobe z različnih koncev in iz različnih časov, namočene od dežja ali komaj vidne v megli, sestavljajo v besedilo po neki notranji, meni nejasni in zato (še) neizrekljivi logiki. Pri pisanju za otroke pa v odlepljene, lebdeče podobe postavim kak predmet ali kakega človeka, ki ga tam ni bilo. Nabrežje med staro tržaško železniško postajo in molom San Carlo, veliki obklesani bloki in ogromne jeklene gobe za ladijski privez. Točno tja sem postavil tisti košček mila, ki prepotuje pot čez Trg Oberdan in pade v morje, kjer ga ogledujeta dve skuši. (Potem se dopiše zgodba, ta velikokrat generira samo sebe, v pesmih pa rima generira nesmisel spredaj.)
Te odlepljene in lebdeče zelo konkretne podobe so z jezikom vred pravzaprav material, iz katerega nastaja besedilo. Ampak logika, sosledje, tisti hip izbrano besedišče in vrstni red besed, to mi je skrivnost. To mora biti tisto »nekaj zares pomembnega, če se je aloja odločila cveteti«.
In s tem bom končal.