Ovire posodabljanja javnega kulturnega sektorja
Čeprav so od avgusta 2010 v obrisih znana stališča, v kakšno smer naj bi šla posodobitev javnega kulturnega sektorja, je najbolj zanimivo to, da razen tistih, ki so pripravili predlog, stališča čisto zares ne zanimajo nikogar.
Niso zanimala prejšnje ministrice, ki se je v javnosti prikazovala kot udarna sila posodabljanja, navznoter pa žal ni naredila ničesar, da bi se posodabljanje v resnici začelo. Niso zanimala vodstev javnih kulturnih zavodov, ki jim večini najbolj ustreza sedanji položaj. Prav tako niso zanimala v asociacijo združenih kulturnih nevladnikov, ki so raje zaploskali novemu državnemu javnemu kulturnemu zavodu za področje sodobnega plesa, kot pa da bi nedvoumno podprli projekt posodobitve javnega kulturnega sektorja, ki v marsičem razpira polje za razreševanje problemov, na katere opozarjajo tudi sami. Niso zanimala stanovskih združenj umetnikov, ki so se preprosto naredila gluha, med vrsticami pa dala vedeti, da o kakšni posodobitvi ni vredno izgubljati besed, ker gre za navadno birokratsko teženje, ki nima nobene zveze z ustvarjalnostjo, z umetniškim delom, snovanjem razstav ali strokovnim delom v kulturi. Glavna naloga politike je zanje predvsem v tem, da zagotovi čim več denarja za funkcioniranje kulturnega sistema, vse drugo so bolj ali manj postranske zadeve. Kakšno posodabljanje kulture, lepo vas prosimo, le več denarja nam dajte, pa bo vse dobro! Pri čemer gre tudi za kakšno zrno resnice, če na primer to povedo filmarji ali samozaposleni v kulturi, ki so kronično denarno zapostavljeni. Če pa tako razmišljajo zaposleni v gledališčih, muzejih, galerijah, knjižnicah, operah, varovanju dediščine ter celo v nekaterih priznanih nevladnih zavodih in umetniških akademijah, je stanje duha, ki ne pristaja na spremembe, več kot skrb vzbujajoče.
Celoten kulturni sistem, ki je v glavnih obrisih že 22 let približno tak, kot je bil v socializmu, roko na srce, ni dovzeten za spremembe. Še najbolj je bil zanimiv preizkus tez za posodobitev v sindikatih Glosa in SVIZ, ki so jih, kar jim je treba priznati, vsaj vzeli v pretres. Toda tudi zavrnili so jih »po dolgem in počez«, kot nesprejemljive in nepotrebne: v kulturi je vse dobro, kolektivna pogodba za kulturne dejavnosti pa naj bi bila naravnost odlična. Edina produktivna stvar, na katero so opozorili, so normativi za merjenje umetniškega in strokovnega dela v kulturi. Teh v resnici ni. Zakaj jih v Ministrstvu za kulturo že dve desetletji niso naredili, je vprašanje, na katero so lahko odgovor le: brezbrižnost, ležernost, neodgovornost in tudi dokaj neproblematičen dotok denarja iz republiškega proračuna v ministrsko malho. Če kaj, je treba na tej točki pritrditi sindikatom. Brez uzakonjenih normativov posodobitve javnega kulturnega sektorja ni mogoče celovito izpeljati.
Na predloge o posodabljanju je še posebej zanimiv pogled najožje kulturno-umetniške elite. Odziva skoraj ni, čeprav ob drugih priložnostih vedno ostro in največkrat upravičeno polemizira z enostranskimi ali napačnimi potezami aktualne kulturne politike. Elita nevladne kulture je nekoliko bolj dejavna, ker tudi v projektu posodobitve vidi rešitve za svoj umetniški razvoj in rešitev temeljnih socialnih problemov. Iz tega zornega kota je mogoče sklepati, da uveljavljeni eliti v javnih kulturnih zavodih in okoli njih ustreza sedanji položaj ter da jo bolj kot spremembe zanima ohranitev statusne strukture in vseh »javnih pridobitev« kulturnega sektorja.
Večina stvari, ki naj bi jih prinesla posodobitev, ruši sedanjo podobo javnih zavodov, njihovo finančno nerazvidnost, utečene številne problematične delovne navade in nezadostno odgovornost za doseganje boljših ustvarjalnih rezultatov. Prav to pa je najpomembnejši cilj posodabljanja javnega kulturnega sektorja. V imenu tega cilja je pod vprašaj postavljeno delovanje celotnega kulturnega sistema. Gre za njegovo pozicioniranje vsaj na naslednjih novih vrednotah in novih družbenih temeljih: prevetritev in spremembe ustanoviteljskih razmerij, ukinitev sedanje preživele kolektivne pogodbe za kulturne dejavnosti, uveljavitev fleksibilnih delovnih razmerij, ki za umetnike in strokovno osebje ne bodo več poznala vseživljenjske zaposlitve za »nedoločen čas«, ki je delovno mesto javnega uslužbenca spremenilo v njegovo zasebno lastnino, omejitev sedanje »svobode« zaposlenih v javnih kulturnih zavodih glede honorarnega udejstvovanja v drugih kulturnih zavodih, z vidika izpolnjevanja delovnih obveznosti, najprej v matičnem zavodu, uvajanje osnovnih spoznanj in načel menedžmenta v vodenju zavodov, da, tudi ministrstva, preseganje kroničnih nesporazumov glede razmerij o umetniškem in poslovnem vodenju kulturnih zavodov, kadrovanje na vodilna mesta po strokovnih in ne političnih kriterijih itd.
V kontekstu vseh teh sprememb bo ključno razbitje sedanje prakse, ki pozna le en tip javnega kulturnega zavoda – tistega z državnim ali lokalnim ustanoviteljem, z ustanovnim aktom, z rednim dotokom proračunskega denarja za izvajanje t. i. programa v javnem interesu in z zaposlenimi, v glavnem za nedoločen čas. Cilj posodobitve je uveljaviti široko paleto zavodskih oblik: od čisto podržavljenih prek družb, do povsem edinstvenih, samosvojih zavodov, takih, ki so neprimerljivi z drugimi ali pa po pomenu presegajo ustaljene statusne vzorce preostalih zavodov, vse tja do civilnih, s pravico javnosti, torej večletne finančne podpore iz javnih sredstev in polno avtonomijo.
Podpisani sem prepričan, da vseh sprememb ni mogoče doseči v kratkem času. So take, ki jih je mogoče uveljaviti s smiselnimi spremembami veljavnega zakona o zagotavljanju javnega interesa na področju kulture in novimi kolektivnimi pogodbami, ki bodo ustrezale posebnostim posameznih področij ali celo posameznih zavodov. In so vse tiste, ki jih bo mogoče uresničiti šele takrat, ko bo dejavnost kulture in umetnosti izvzeta iz splošne zakonodaje, ki sedaj ureja celotni, pravzaprav hudo raznovrstni javni sektor.
Proces posodabljanja razdeljevanja javnega denarja za tisto, kar sedaj imenujemo javni interes v kulturi (ali javni kulturni programi), bo zapleten in dolgotrajen. Zagotovo bo veliko bolj kakovosten, če bo o začetnih predlogih posodabljanja končno stekel dialog, strokovno podprt s kakovostnimi raziskavami polja kulture in umetnosti, ki so v Sloveniji skorajda povsem usahnile, ter če bo namesto okopov več medsebojnega zaupanja in več volje po spremembah, zlasti v politiki, saj tako, kot je sedaj, preprosto ni dobro. Še zlasti pa ni dobro, da lahko še vedno deluje sistem, v katerem je mogoče celo avtokratsko vodenje javnega kulturnega zavoda.