Ožji izbor nominirancev za Sovretovo nagrado 2014
Približuje se mesec oktober, ko bo Društvo slovenskih književnih prevajalcev kot že (skoraj) vsako leto od 1963 podelilo najvišje stanovsko priznanje za književni prevod, Sovretovo nagrado. Letos je Društvo vpeljalo novost, da bo izmed prevajalcev in njihovih prevodov, ki so jih predlagale založbe ali posamezniki, uvodoma objavilo imena tistih kandidatov, katerih delo je po mnenju društvene komisije za nagrade in priznanja (letos v sestavi Nada Grošelj, Tina Mahkota, Andrej E. Skubic, Nives Vidrih in Primož Vitez) treba posebej izpostaviti zaradi jezikovne virtuoznosti in zahtevnosti projekta, torej ožji izbor nominirancev. S tem poskušamo doseči večjo transparentnost pri podeljevanju nagrade, predvsem pa opozoriti javnost na več izvrstnih prevajalcev in prevodov, ki si, četudi ne bodo vsi nagrajeni, brez dvoma zaslužijo pozornost.
Letos so se uvrstili med nominirance naslednji prevajalci (našteti so po abecednem vrstnem redu): Seta Knop za prevod knjige Peščena ura srbskega pisatelja Danila Kiša (Založba Goga, 2014), Borut Kraševec za prevod knjige Sveta knjiga volkodlaka ruskega pisatelja Viktorja Pelevina (Cankarjeva založba, 2013) in Maja Novak za prevod knjige Tema irskega pisatelja Johna McGaherna (Modrijan, 2014).
Predlagane knjige si niso zelo raznorodne samo po nacionalni in jezikovni plati, ampak tudi po zvrsti in slogu. Za bralca je verjetno najzahtevnejša Peščena ura, fragmentirana, nekronološka pripoved, ki tematizira zgodovinski spomin na holokavst in avtorjev spomin na deportiranega očeta; že na prvih straneh se soočimo z opisom prostora, ki je skrajno nadroben, subjektiven in tankočutno doživet, zaradi omejene perspektive pa vendar ne povsem doumljiv ali predstavljiv. Prevajalka suvereno krmari med Kiševimi bohotnimi periodami, išče posrečene, prefinjene slovenske ustreznice njegovim besedam, ki seveda odločilno sooblikujejo vtis dela, in obenem ustvarja gladko tekoče besedilo. Omenimo tudi, da se je morala korenito poglobiti v realije sveta, ki ga popisuje Kiš, torej svet prve polovice 20. stoletja.
Če velja Kiševa knjiga za primer postmodernega hermetizma, je Pelevinova Sveta knjiga volkodlaka primer postmoderne znanstvene ali kar »mistične« fantastike: je namreč prvoosebna pripoved mitološkega bitja, več kot dva tisoč let stare lisice, ki si lahko privzame videz človeške najstnice, o ljubezni z volkodlakom v sodobni Moskvi. Ob tej fantastični zgodbi se izriše tudi satiričen portret postsovjetske Rusije. Dialogi v pogovornem jeziku se prepletajo s filozofskimi razmišljanji in uvidi; prevod okretno sledi jezikovnim registrom, obenem pa izzveni tako naravno, da se bralcu zahtevnost tega projekta razkrije šele ob primerjavi z izvirnikom. Na gladek, nevsiljiv in domiseln način rešuje tudi jezikovne zanke, s katerimi je posuto besedilo, na primer besedne igre in različne aluzije, katerih razlago po potrebi neopazno vplete v samo besedilo.
Med tremi nominiranimi deli je tisto, ki verjetno najbolj ustreza klasičnemu pojmovanju romana, McGahernova Tema, pripoved o travmatičnem odraščanju in neperspektivni prihodnosti glavnega junaka. Podobno kot pri Sveti knjigi volkodlaka učinkuje prevod tako samoumevno, da šele ob primerjavi z izvirnikom opazimo, po kako tankočutni umetelnosti in preobrazbi izvirnih struktur je posegla prevajalka, da je ustvarila tak vtis. Besedilo je napisano deloma v tretji, deloma v prvi, deloma pa celo v drugi osebi, čemur je treba prilagajati pripovedni glas; v jezikovnem registru sega od pogovornega jezika do kirurško natančnih opisov protagonistove duševnosti in liričnih opisov pokrajine, prevlada pa vendarle vtis estetsko izbrušenega literarnega sloga. V prevodnih delih, uvrščenih v ožji izbor za nagrado, so torej pred nami tri zelo različne avtorske govorice, ki pa v slovenskih ubeseditvah ne izgubijo niti malo svoje kompleksnosti, niansiranosti in privlačnosti.
Podelitev Sovretove nagrade bo predvidoma v ponedeljek, 13. oktobra, ob 19.30 v prostorih Društva slovenskih književnih prevajalcev na Tomšičevi 12 v Ljubljani.