Pisati v mestu bralcev
Ljubljana je nosilka naziva Unescovo mesto literature. Kako na Ljubljano, mesto literature, gledajo naši pisatelji in pisateljice ter ustvarjalci s področja knjige? Tokrat predstavljamo pogled Carlosa Pascuala.
Carlos Pascual (Ciudad de México, 1964) je večino življenja preživel na robu literanih krogov, študiral je literaturo, gledališče in film in se preživljal z raznovrstnimi poklici. Pisal in urejal je pri različnih časopisih in revijah, deloval kot radijski, televizijski in filmski scenarist ter režiral gledališke predstave in ustvaril več kratkih filmov.
Zadnjih deset let živi v Ljubljani in največ piše za sobotno prilogo Dnevnika – Objektiv, literarne revije in kot pisec sodeluje z različnimi založbami. Je ustanovitelj neodvisnega studia za razvoj intimnega gledališča, Pocket Teater Studio. V Ljubljani je napisal dve knjigi: zbirko esejev O služkinjah, visokih petah in izgubljenih priložnostih (Šerpa, 2015) ter potopis Debeli zidovi, majhna okna (CZ, 2017). Zaključuje svojo tretjo knjigo z delovnim naslovom Moje življenje v kronikah, ki bo izšla pri Mladinski knjigi.
Kadar ne piše, najraje bere.
Nekje v zadnjo sobo moje volje se občasno naseli odločenost, da bom za vedno prenehal pisati. In takšne volje sem pred desetimi leti prispel v Ljubljano, v mesto, kjer niti približno nisem razumel jezika, ki ga govorijo njeni prebivalci.
»Rad bi spoznal kraje, ki so se nekoč imenovali Jugoslavija,« se je glasilo obvestilo za javnost, ki je prav tako nastalo v zadnji sobi možganov in je takoj zaokrožilo po vseh preostalih kotičkih moje zavesti. »Čisto vseeno mi je, če živim na jezikovnem otoku,« sem se prepričeval.
Ljubljana je lepa in pika. O tem ne bom skušal prepričevati nikogar, prav tako temu ne bom oporekal. Mesto, prilagojeno meri človeka, ves čas živi na meji med provincialnim mestom, ki je bilo zgrajeno v avstro-ogrskem duhu, in postsocialistično prestolnico, ki so jo nedavno odkrile horde turistov z vsega sveta.
Tistim, ki prihajamo iz precej bolj kaotičnih krajev – v mojem primeru je to Cuidad de México – se nam običajno dozdeva, da je bilo to mesto skupaj s prebivalci kirurško odstranjeno in odrezano od vsega, še preden se je svet začel sesipati. Kajti v teh krajih še vedno obstaja nekakšna izginula vrsta, neke vrste ptič dodo: neki osnovni človeški dogovor o socialnem sobivanju.
Ko sem prispel v mesto, mi ni bilo treba hoditi prav daleč od železniške postaje, da sem peš prišel do nevralgičnega centra mesta in tam zagledal resnoben obraz bronastega kipa, ki mi je razkril prvo veliko razliko med tem mestom in prestolnicami, po katerih sem dotlej potoval: javni kip v drobovju mesta so v začetku dvajsetega stoletja postavili v čast Francetu Prešernu, pesniku, in ne kakemu generalu, mestnemu ali državnemu politiku ali celo kmetu, ki ponosno jezdi na svojem konju; in če opazovalec sledi pogledu slovenskega pesnika, dobrih trideset metrov stran v medaljonu na bližnji hiši zagleda tudi reliefni portret iz terracote – portret ženske, ki svojih čarov ni nikoli namenila Francetu – a tega ne vidimo le v žarišču mesta; doprsni in celopostavni kipi v čast pesnikom, pisateljem, glasbenikom in drugim umetnikom so potreseni po ulicah in parkih tega mesta, ob stalni prisotnosti kiparskih materialnih hommageov mestnim herojem in žrtvam boja proti nacizmu.
Prav tako nisem potreboval prav dosti časa, da sem se jasno zavedel, da je ta zame neprepoznavni jezik, ki ga nisem mogel primerjati z nobenim, ki jih poznam, resna stvar države. Slovenski narod je obenem tudi njegov jezik – moj materni jezik si v nasprotju s slovenščino deli cela vrsta držav in ima v deželi, iz katere prihajam, status zgodovinsko vsiljenega jezika, zato smo do njega morda bolj brezbrižni. V Sloveniji je jezik Slovencev to, kar Slovenci so in kar so bili; njihovi literati, pesniki, pisatelji, misleci, avtorji gledaliških del, romanopisci so obenem tudi temeljni stebri naroda in so bili nekoč tudi njegova avantgarda; skušajte si predstavljati moč epopejskih razsežnosti, ki jo mora ta mali dvomiljonski evropski narod vložiti v prevajanje ključnih del svetovnega literarnega kanona.
»Pisatelj, jasno,« ponavadi vzdihne kak špansko govoreči turist, ko me na cesti pozdravi ta ali oni znanec, vodnik, ki je opustil delo antropologa ali lingvista in začel gručice tujcev pasti med baročnimi, secesijskimi in neoklasičnimi fasadami palač ter me od daleč predstavi kot mestnega »avtorja« skupini, ki ji poveljuje v centru mesta. »To mesto je res navdihujoče,« mi pravijo, »gotovo ni težko najti navdiha in pisati.«
Ne, nobeno mesto me ni navdihnilo do te mere, da bi začel pisati, živel sem celo v mestih, ki so mi pisanje onemogočala. Ljubljana pa ne; Ljubljana me je v pisanje potisnila, a zasluge za to nimajo njena lepota, življenje v njej, kulturne institucije, spomeniki in vrsta literarnih festivalov. Razlog za pisanje je bil najprej obvezno srečanje z neko prevajalko – v Ljubljani je vsaj toliko prevajalcev, kot je v Tijuani razpečevalcev drog. Potem me je v to potisnilo srečanje z urednico Sobotne priloge med stojnicami z zelenjavo, ki jo še vedno gojijo na vrtovih v središču mesta; kasneje srečanje z urednikom manjše založbe, s katerim sva na nabrežjih Ljubljanice spila precejšnje količine piva in nazadnje sem res začel pisati in objavljati tisto, s čimer sem kratkočasil nove znance, ko sem se ustavljal ob njihovih mizah na terasah kavarn, v njihovih delavnicah, ateljejih ali trgovinah, in so me začeli prositi za zgodbe: pa tudi, naj jim povem, kar vidim, da bi jih spomnil na tisto, na kar so sami pozabili zaradi navajenosti in tudi zato, ker so se prenehali opazovati, ali pa na tisto, kar izginja zaradi naglice, s katero si želi mesto pritegniti pozornost tako lokalnih prebivalcev kot tujcev, saj je bilo v ta namen iz centra mesta, ki so ga v zadnjih letih olepšali kot torto v slaščičarni, iz njegovega srca iztrgana celo vrsta delavnic, popravljalnic, poklicev, madežev, nesreč in prebivalcev, ki še vedno tavamo po ulicah, kakor da smo statisti na pravkar postavljenem filmskem prizorišču.
V Ljubljani me ne navdihuje prav nič, razen njenih bralcev. In če je Ljubljana res mesto literature, mislim, da to ni postala zaradi sijočih festivalov, prireditev, simpozijev, kipov in nazivov, temveč zaradi njenih bralcev, ki knjige resda manj kupujejo, a zato zvesto uporabljajo dobro razvito javno mrežo knjižnic, ki se poleti preselijo tudi v parke.
In na to se spomnim vsakokrat, ko se moram na tržnici pri branjevki, kjer kupujem koriander ali divje šparglje, zagovarjati in razpravljati, zakaj sem tako ali drugače zaključil svoj nedavno objavljeni esej ali mesečno kolumno.
Besedilo je bilo prvotno objavljeno v reviji Quimera, Barcelona.
Prevedla: Mojca Medvedšek