Pobliski v prevode
Mala življenja; Pierre Michon, prevod: Saša Jerele
Francoski avtor si v Malih življenjih na vse kriplje prizadeva pisati tako, da bi samo pisanje prekosilo, dobesedno povozilo tiste drobne, na videz tako malo vredne ljudi, ki naj bi bili (anti)junaki posameznih zgodb, nanizanih v knjigi. Beseda je pred njihovimi življenji in vsaj na začetku branja je kar nekako težko obiti misel in se otresti občutka, da se je pisatelj kar preveč posvečal jeziku in ga tako izumetničil, da je (namenoma) zanemaril osebe v knjigi in jim tako še pomanjšal tista že tako drobcena življenja. Prevajalka se je vse od prve strani popolnoma zlila z izvirnikom in posrečeno ujela to njegovo premišljeno leporečenje, ki tu in tam deluje težko in nadležno, vendar ravno zaradi tega ostaja v duhu pisca. Skrbno in taktno je izbirala besede, ki v slovenščini delujejo ali nekoliko starinsko (kot na primer: južinati, patron, bridek) ali precej lektorsko modno (na primer: podčrtati za poudariti). Zato je tudi npr. prevod ultramarinsko modra na mestu, čeprav nekako zbode v uho in bi morda v slovenščini raje slišali nekaj takega kot pariško modra. Knjiga je zaradi teh lastnosti primernejša za zahtevnejše bralce, ki jih ne zanima samo fabula, temveč posvečajo dobršen del svoje pozornosti v procesu branja tudi jeziku, postavitvi besed v stavku, njihovi izbiri in ritmu. Naj poudarim, da je prevod mogoče doumeti v vsej virtuoznosti šele, ko se radovedni bralec nekoliko poduči o avtorju izvirnega besedila. Skrbna in nam dobro znana in priznana prevajalka je poskrbela tudi za obširne opombe, ki jih najdemo na koncu knjige in so v prevodu označene kar z zvezdico ter na koncu knjige razvrščene po številkah strani. Pohvalno je tudi, da je poskrbela (sama ali v sodelovanju z založbo?), da je prevod pregledala še francoska profesorica, ki obvlada tudi slovenski jezik. Naj povem, da je ta odlični prevod zgled tega, kako naj bi ravnal prevajalec – najprej bi moral ne le podrobno prebrati besedilo, ki ga bo prevajal, temveč se tudi podučiti o avtorju in njegovem slogu.
Kibelino oko; Daniel Chavarría, prevod: Ferdinand Miklavc
Ta obsežni in gostobesedni roman, ki se bere kot dobro napisana kriminalka, je kljub svoji navidezni lahkotnosti zelo zahteven in poln pasti za prevajalca. Poseže v peto stoletje pred Kristusom v Atene, v čas Periklove vladavine in Sokratove modrosti, kjer se pred bralcem razgrne več zgodb, ki so na neki način med seboj prepletene. Izraziti karakterji in močna čustva krojijo usodo romana, v katerem nam njegov avtor skozi različne pripovedne sloge in bogate opise niza zgodbe, ki se spletajo okoli dragocenega kibelinega očesa. Prevajalec je odlično ujel ritem goste pripovedi in mojstrsko menjava registre, kot mu zapoveduje izvirnik, sočno prevaja tako čutne erotične prizore ("Lizida ga je okobalila s hrbtom proti njemu. Že po kratkem kalipigijskem galopu je Libijec izbruhnil. Lizida ga je sprejela nasmehljana in z izurjeno usklajenostjo. Zavzdihnil je in se spomnil na razbeljene grude egiptovske zemlje, ki nabreknejo ob prvih valčkih Nilove poplave."), ki tudi v slovenščini ne izgubijo prave mere okusa, kot tudi tiste okrutne ("... se predramiš v drgetu in slišiš njeno ječanje, in mesec ti pokaže bel klobčič, nago žensko, okrvavljeni obraz, prazno očesno duplino, mala devica ječi nezavestna, in se približaš po kolenih, in prežet od groze vidiš oko, negibno gmoto, samo, obtožujoče, ki zre vate ...") in humornejše ("Atene, izobraženo mesto, dom filozofov, retorjev in umetnikov, so potrebovale barbarske varuhe, ki se ne bi ozirali na človekovo bogastvo, rod ali modrost, če bi naneslo, da je treba koga oklofutati na agori ali ga zvezati z vrvjo in prignati ... "), ki jih v knjigi ne manjka. Miklavčevo mojstrstvo se v tem romanu kaže poleg odličnega poznavanja obeh jezikov, slovenskega in španskega, tudi v tem, kako dobro ujame tako uraden in skop slog nekaterih delov besedila, kot drugod tistega sočnega, neposrednega ali celo tok zavesti. Prevajalec je znal prefinjeno jadrati med protislovji in konflikti zgodbe, ki prikazujejo staro Grčijo (freska, ki nam jo razgrne pisatelj, ki je tudi profesor latinščine in stare grščine, je vse prej kot lahko razumljiva), vendar jih je znal po vzoru izvirnika približati naši vsakdanjosti, sodobnosti. Roman seveda tudi s pomočjo spretnega prevajalca umetelno razgrinja paleto odnosov med spolnostjo, močjo in religijo. Ob koncu knjige je tudi obsežen slovar, dopolnjen z zemljevidi. Naj pohvalim tudi skrben pregled grških poimenovanj, ki ga je opravila Bronislava Aubelj z založbe Modrijan, ki se je ponovno izkazala z odlično izbiro prevodnega repertoarja in izvrstnimi lektorji. Zelo priporočam.
Ezekielove solze; Mattias Lehmann, prevod: Andrej Tomše
Mednarodno priznani avtor in mojster praskanke v Ezekielovih solzah prikaže dve med seboj prepleteni zgodbi o svojih alter egih – o mladi stripovski umetnici Bette, ki mora prebroditi vse mogoče težave, povezane z odraščanjem, osamosvajanjem, ljubeznijo, ustvarjanjem. Druga zgodba pa je tista o nenavadnem starejšem možaku Adelphiju, ki že osem let piše strip svojega življenja. Z obema zgodbama avtor poudarja praznino sodobnega človeka in nekakšno marginalizacijo umetnika v današnjem svetu. Jezik je mladosten, slengovski, zlasti v osrednji pripovedi, ki pa tu in tam prehaja v Bettine dnevniške zapiske in dokumentarni film o Adephiju, ki ga sam gleda na videu. Prav tako najdemo v knjigi veliko metafor in enigmatičnosti, ki je povezana tudi z vprašanjem, kdo sploh je (in če sploh je) Ezekiel, ki neutolažljivo toči solze. Mladi prevajalec Andrej Tomše se je preskusil s precej trdim orehom za začetnika, saj prevajanje slenga ni preprosto, treba pa je tudi sprejemati nenehne, sprotne odločitve, do kakšne mere si bomo dovolili ta sleng prenesti v svoj jezik, kako intenzivno ga bomo uporabljali in kako bomo izbrali najučinkovitejše, vendar ne preblage niti ne premočne izraze, da bo besedilo funkcioniralo enako v našem jeziku. To so precej zahtevne odločitve, ki mnogokrat predstavljajo precejšnjo oviro že izurjenemu prevajalcu. Mislim, da je prevajalec, ki se šele uveljavlja, s pridom izkoristil svojo mladost in pobral iz okolja, v katerem se giblje, dovolj "gradiva" za uspešen prevod. Res je, da bi bila nekatera mesta lahko bolj izpiljena in da se ponekod kažeta njegova neizkušenost in mladostna vihravost, vendar je v tem primeru treba malce okrcati tudi lektorja (kako pomembni so dobri lektorji/uredniki na založbah, ki vodijo mlade prevajalce in jim s svojimi nasveti pomagajo postati boljši prevajalci, lahko povem iz lastnih izkušenj!). Takšni primeri so npr. "vzela sem večerni vlak", "potem sem spoznala, da moja najemnina ni tako majhna", "Sylvain ni bil srečen" namesto npr. "S. to ni bilo všeč", "postaja za metro" namesto "metrojska postaja" ali "postaja podzemne železnice". Res je tudi, da slengovska govorica nudi obilico možnosti glede na geografsko lego, generacijo itn. Mislim, da je prevajalec ustvaril dober prevod in ga smiselno umestil v naš čas in prostor. Njegove odločitve in izbire so bile večkrat drzne, kar se mu je večinoma obrestovalo in je tako ponudil bralcem sočno besedilo, ki se lepo bere, npr. "... smo se delali norca iz njega, ker se je ves čas nekaj cmeral ...". Upam, da se bo kmalu lahko preizkusil še s kakim drugim besedilom.
Mag. Barbara Juršič je prevajalka za portugalski, španski in francoski jezik, tolmačka in strokovnjakinja za portugalsko književnost ter članica upravnega odbora DSKP. Piše članke za slovenske in portugalske strokovne revije in časopise ter pripravlja oddaje za slovenski radio. Leta 2005 je prejela nagrado za najboljšega mladega prevajalca za prevod romana Evangelij po Jezusu Kristusu portugalskega nobelovca Joséja Saramaga in druge pomembnejše prevode iz portugalščine.