Počasno kapljanje (knjižnega) časa
»Počasnost pomeni, da se prilegamo času tako tesno, da sekunde padajo druga za drugo, kaplja za kapljo, kakor pri drobnem dežku nad skalovjem.«
(Gros, Frédéric: Počasnost. V: Filozofija hoje, Ljubljana: V. B. Z., 2017, str. 32)
Kako kaplja poletni čas? Počasneje. Tako, da nam ni treba posebej misliti nanj, ampak ga blagohotno opazujemo in mu lagodno in brez občutka krivde dopustimo, da jo včasih ubere po svoje. Ne prizadevamo si, da bi iztisnili iz njega vse, kar lahko. Ne porabimo vsake njegove sekunde za koristen namen. Razsipavamo z njegovim obiljem in ne trepetamo, kadar ga ravnodušno zapravljamo. Knjige nam pri tem pomagajo, meni litovski pisatelj in ilustrator Kęstutis Kasparavičius, avtor letošnje IBBY poslanice ob 2. aprilu, mednarodnem dnevu knjig za otroke. »Knjige imajo namreč čudovito lastnost – pomagajo nam, da ne hitimo. Ko listaš po knjigi in se mirno zatopiš v njeno vsebino, te na lepem ni več strah, da bi vse neopaženo zdrvelo mimo tebe. Tedaj spoznaš, da se ti ni treba brezglavo mučiti z nepomembnimi opravili.«
Moje poletne knjižne izbranke bodo s tega zornega kota vsaka na svoj način govorile o času. Tistem pospešenem, zunanjem, in onem drugem, notranjem, ki ga odšteva »ura brez kazalcev«.
COLLIER, Kelly:
Štef in štafeta
ilustracije: Kelly Collier
prevod: Tina Mahkota
Zala, 2019, 40 str.
»Pomlad je. Štef obožuje pomlad, kajti to je čas za vsakoletni tekaton. Štef vsako leto zmaga, saj je njegovo telo ustvarjeno za tek! Nihče v gozdu nima daljših nog kot Štef. Ni čudno, da Štef vedno zmaga.«
Tekmovanje je vedno povezano s časom, ki ga merimo z uro štoparico. Ta narekuje drvenje in hitenje proti zastavljenemu cilju. Konj Štef, vajen zmagoslavja, je začuden, da se mora na tekmovanju pomeriti v štafetnem teku s polžem, raco in želvo. Kako pa naj s počasnelami in luzerji doseže zmago? »Raca racá, želva leze. Polž je pa … polž!« tuhta Štef. A zgodba razkrije, da zmagovanje ni nujno samo doseganje zmagovalnih rezultatov, temveč še vse kaj drugega: na primer spodbuda, da se nekdo sploh premakne z mesta … ali priložnost, da s svojim porazom prepustiš zmago nekomu drugemu. Zgodba kanadske ilustratorke, ki je ustvarila že dve slikanici o konju Štefu, je humorna in stripovsko zastavljena. Med vrsticami ponuja namig, da se najboljši dosežki lahko zgodijo tudi brez merjenja časa, ponavadi takrat, kadar pozabimo gledati na uro.
GALLASCH, Carrie:
Češnje
ilustracije: Sara Acton
prevod: Barbara Majcenovič Kline
Skrivnost, 2019, 32 str.
»V prijetnih nočeh zremo v zvezde in se otepamo komarjev. Babica pravi: 'Zdaj pa ne bo več dolgo.' Trkamo na lubenice, eno razpolovimo. Na nebo narišemo mavrico in se zazibamo v spanec pod migetajočimi se listi. Oče zašepeta: 'Mislim, da je čas.'«
Lirična slikanica dveh avstralskih avtoric je panorama trenutkov, ki se podobno kot na japonskih akvarelih z mehkimi, zgolj nakazanimi potezami linij in barv razlivajo v čustvena razpoloženja. Čas je predstavljen kot utrip vsakdanjosti, s pridihom poezije, pričakovanja in občudovanja narave, s katero živijo in dihajo vsi člani družine z dvema majhnima otrokoma, ki opazujejo drevo od cvetenja do zorenja češenj. Slikanica je hvalnica harmoniji in spokojnosti, kakršno doživljamo, ko izstopimo iz običajnega časa, se predamo občutkom, da smo, in se v ubranosti z naravo zlijemo v eno. Poetična je tudi pisava, sicer preprosta, ritmična, a z izvirnimi prispodobami. Čas in čar te slikanice je opazovanje drobnih sprememb, ki spokojno drsijo mimo bralca iz trenutka v trenutek, do večera, »ki zašepeta in pomaha s prsti«.
PROCHÁZKOVÁ, Iva:
Miši gredo v nebesa: --- a samo pokukat
ilustracije: Markéta Prachatická
prevod: Diana Pungeršič
Miš, 2019, 97 str.
»Čas je tekel. Pravzaprav ni tekel, s časom se je tukaj dogajalo nekaj silno nenavadnega. Ni tekel ne mineval, ni se vlekel – kot da ga sploh ne bi bilo. Če pa je bil, ni imel nobene veljave. Vse je bilo videti ves čas enako: kamilica ni dišala in odcvetela, drevesa so šumela in niso odvrgla listov, sonce je svetilo in ni zašlo, slapovi so ves čas bučali isto melodijo, trava je kar naprej zelenela, voda v potokih je žuborela in ni zamrzovala, nikoli se ni nič spremenilo.« (str. 49)
Večkrat nagrajeno češko pisateljico že poznamo po najstniškem romanu Goli (Miš, 2017), kratka zgodba Miši gredo v nebesa pa je namenjena otrokom. Avtorica jim z učinkovitimi in simboličnimi prispodobami naslika čas po smrti, v katerem se po tragičnem padcu v prepad znajde tudi miška Smukica. Ta na svoje veliko razočaranje odkrije, da časa v nebesih sploh ni. Kaj lahko stori živahna in razigrana miš drugega, kot da se vrne v življenje, a tokrat v podobi nekoga … ki ji za časa prejšnjega sploh ni bil všeč.
SVETINA, Peter:
Spoznal sem te po rdečih nogavicah
ilustracije: Krystyna Lipka-Sztarbałło.
KUD Sodobnost International,
2018, 35 str.
»Ljudje na pločniku so ostrmeli. Odprtih ust so stali in gledali velikanski obroč in velikanskega berača, ki ga je kotalil. Nikolaju Koperniku je padla zemlja iz rok in se odkotalila proti reki. Natakarji so obstali z naročenimi tortami na pladnjih, vozniki avtomobilov so pritiskali na radijske sprejemnike, če bodo po poročilih poročali o velikem kolesu in velikanu, ki ga toči po mestu. Še točaj v gostilni je pozabil zapreti pipo soda in pivo je teklo po ulici kot potoček.« (str. 30–31)
V slikanici vzporedno potekata realni čas dečka Timoteja, ki mora v varšavski hotelski sobi počakati na očeta, da se vrne s službenega sestanka, in domišljijski, ki se poljubno podaljšuje in razteza, kakor mu narekuje dečkova izmišljija. To je čas, ki ima moč, da spreminja in ukrivlja prostor, se z njim zlije v eno in obmiruje v »singularnosti«, dokler se oče ne vrne v hotel. Medtem ko mu Timotej pripoveduje, kaj vse je doživel na svojem domišljijskem potepu po mestu, ne da bi za hipec zapustil hotelsko sobo, tudi bralcem postane jasno, kaj imajo s časom opraviti Nikolaj Kopernik in rdeče nogavice. Preprosto: obstaja čas, v katerem fizikalni zakoni ne delujejo več in veljajo zakoni domišljije …
Branje sodi k počasnim dejavnostim; je čas za premislek in upočasnitev, meni novinar in pisatelj Carl Honoré v svoji uspešnici:
»Tako kot pletenje in vrtnarjenje tudi sedenje in predajanje pisani besedi kljubujeta kultu hitrosti.«
(Carl Honoré: Hvalnica počasnosti, Ljubljana: Chiara, 2018, str. 186)
Knjige imajo čudovito lastnost, da upočasnjujejo čas, če jih beremo počasi. Naj vam z njimi tudi počitnice trajajo dlje …