Pod drobnogledom: Erich Fromm, kritik psihoanalitične teorije
Leta 1900 rojeni Erich Fromm je študij začel v rodnem Frankfurtu, nadaljeval pa na znameniti univerzi v Heidelbergu, kjer je študiral sociologijo, psihologijo in filozofijo. Po končanem doktoratu iz sociologije se je izšolal še za psihoanalitika in leta 1927 odprl svojo prakso. Psihoanalitično teorijo je kmalu začel kritično presojati; očital ji je predvsem zanemarjanje vpliva kulturnozgodovinskih dejavnikov na posameznika.
Fromm je bil član odmevne frankfurtske šole, kateri so med drugim pripadali tudi Horkheimer, Adorno, Marcuse in Benjamin. Leta 1933, po vzponu fašizma, je Fromm zaradi judovskega porekla, tako kot večina drugih članov frankfurtske šole, emigriral v ZDA. Predaval je na različnih univerzah v Združenih državah in tudi v Mehiki, kjer je prav tako živel vrsto let. Po upokojitvi se je preselil v Švico, kjer je leta 1980 umrl.
Za Frommovo teorijo je značilen poskus sinteze Marxovega historičnega materializma in Freudove psihoanalize – iskanje skritih, univerzalnih vzvodov ter obenem njihova zgodovinska in kulturna umestitev. V svojih delih obravnava različne družbene fenomene: v Begu pred svobodo zatekanje ljudi v fašizem, v Zdravi družbi odtujenost in popredmetenje človeka v industrijski družbi ter iskanje \"zdravila\" za takšno stanje ...
V Umetnosti ljubezni Fromm različne oblike ljubezni razume kot odgovore, ki jih posamezne kulture, zgodovinska obdobja oziroma različni psihični ustroji posameznika ponujajo na eksistenčni problem osamitve in ločenosti, Umetnost življenja pa raziskuje različne (ne)pravilne načine iskanja in izbire življenjskega smotra.
Deli, ki ju ponovno dobivamo v vizualno privlačnem skupnem ponatisu z naslovom Umetnost ljubezni in življenja, sta ostra kritika sodobne družbe, ki jo določajo potrošništvo, konformizem, standar-dizacija človeka in enoličnost njegovega vsakdana, prevlada \"imeti\" nad \"biti\". Kljub temu pa je v obeh prisoten stvaren optimizem, ki je zasidran v Frommovi veri v razum(nost), ki ga tako v ljubezni kot življenju nasploh postavlja med najpomembnejše vrednote. Zanimiva in dragocena razsežnost knjige je tudi avtorjevo poznavanje in naklonjenost azijskim filozofijam, iz katerih črpa predvsem prepričanje, da obstaja možnost posameznikove (samo)preobrazbe.
Erich Fromm Vale-Novak, 2004 Fromm v tem delu predstavi svojo tezo, da se v vsakem človeku bojujeta težnja po posedovanju in težnja po bivanju. Za sodobno industrijsko družbo je po njegovem mnenju značilna popolna prevlada \"imeti\" nad \"biti\". Tega pohlepa po posedovanju v vseh njegovih oblikah, še posebej pa samoljubnosti, se je potrebno otresti, saj več ko kopičimo, bolj smo notranje prazni. Nasprotno pa je usmerjenost k biti povezana z ustvarjalnostjo, pristnim čustvovanjem in duhovno izpolnitvijo. Usmerjenost k biti pa ne pomeni le bolj polnega življenja, ampak tudi ukinja strah pred smrtjo.