Pod drobnogledom: Sigmund Freud, oče psihoanalize

Maša Ogrizek, Bukla 9, junij 2006

Sigmund Freud, pred kratkim je minilo sto petdeset let od njegovega rojstva, ni le \"oče psihoanalize\", ampak je tudi eno njenih najbolj izpiljenih literarnih peres. Njegova najpomembnejša \"najdba\" je nedvomno koncept nezavednega. Danes, dobrih sto let po njegovi vpeljavi, ko je kot beseda oz. miselna vsebina trdno vraščen tako v strokovno kot vsakdanjo govorico, si je težko predstavljati njegovo revolucionarnost ob nastanku. Lahko bi rekli, da je Freud koncept nezavednega predstavil premišljeno in previdno. Najprej v svojem prvem temeljnem delu Interpretaciji sanj, ki je izšlo leta 1900; zatem pa še v Psihopatologiji vsakdanjega življenja, ki je izšla leto kasneje. Nezavednega se torej ni lotil prek bolezenskih stanj, patologije, temveč prek fenomenov vsakdanjega življenja, za katere je pokazal, da niso nič naključnega in poljubnega.
Psihopatologija vsakdanjega življenja se ukvarja s spodrsljaji, to je s trenutki, ko nam v zavestnem življenju za hip spodrsne. Nekaj hočemo reči, pa se zarečemo; pozabimo dobro znano ime in se ga nikakor ne moremo domisliti; besedo ali stavek narobe preberemo; narobe citiramo znano pesem; pozabimo ključe ali po naključju razbijemo vazo. Ti spodrsljaji so, tako kot sanje, rezultat križanja dveh nasprotujočih si prizadevanj.
To nenavadno psihično delovanje lahko, kot Freud razkrije na samem koncu Psihopatologije, pravilno presojamo šele, ko spoznamo, da je v bistvenih potezah enako mehanizmu psihonevrotičnih simptomov, posebej pa še psihičnih tvorb histerije in prisilne nevroze. Ideja o analogiji med sanjami, spodrsljaji in nevrotičnimi simptomi, ki jo je Freud kasneje natančno razvil v Predavanjih za uvod v psihoanalizo, je po svoji naravi zelo humana, saj implicira, da je razlika med normalnim in patološkim \"zgolj\" kvantitativna.
Psihopatologija, ki jo, obogateno s spremno besedo Mladena Dolarja, dobivamo v ličnem ponatisu, je napisana jasno in razumljivo. Branje tega zgodnjega Freudovega dela nam pomaga, vrniti se k \"izvoru psihoanalize\", odvreči popularno predstavo o nezavednem kot okostnjaku, skritem v kleti. Spomnimo se, da je nezavedno v resnici \"nepopolno zatrto psihično gradivo, ki smo ga odrinili iz zavesti, nismo pa mu mogli do kraja vzeti sposobnosti, da se izrazi\" – da spregovori in se s tem, strogo vzeto, sploh šele vzpostavi.